Včeraj je v Gledališču Glej potekal mini gledališki festival in simpozij Blaznost, s katerim so študentje in študentke AGRFT zbirali denar za poplačilo tiska za publikacijo Oderuh. Kot smo na Radiu Študent poročali že v včerajšnjem dnevnoinformativnem programu, so študentke in študentje AGRFT pri tisku aktualnega Oderuha izpeljali akcijo, s katero so v tisk namesto s strani fakultete avtorizirane verzije dobesedno poslali sub-verzijo, v kateri so zapisani tudi nekateri do faksa kritični prispevki.

Vodstvo fakultete akcija menda sploh ne moti, študenti in študentke da morajo biti kritični, pravijo. Pa vendar, pravijo tudi, da morajo fakulteti plačati stroške tiska, ker so v tisk poslali neavtorizirano verzijo. Ker tako piše v pogodbi, kakopak. Natančneje, tam piše, da morata oblikovalca, ki imata edina s fakulteto sklenjeno pogodbo, v tisk poslati s strani mentorja avtorizirano verzijo. In ker tega nista storila, morata sedaj iz lastnega žepa fakulteti plačati 2400 evrov stroškov tiska, v nasprotnem bi fakulteta javni denar porabila za neštudijske namene, meni Miran Zupanič, dekan fakultete. Mimogrede, včeraj so zbrali nekaj več kot 100 evrov, pri zbiranju denarja pa pomaga tudi sam dekan, kupil je namreč deset primerkov famoznega Oderuha.

Morda se komu dogodek niti ne zdi pretirano sporen, morda dogodek ne dosega novičarske vrednosti, da bi o njem poročali dominantni mediji - ki o dogodku tako ali tako verjetno niso bili obveščeni, ali pač? - morda nihče ne bo podpisal peticije in morda Oderuha nihče ne bo uvrstil na sodobni Index Prohibitorum. Dalje, morda se komu dogodek zdi normalen, morda se ne bo oglasil noben profesor in rekel, da gre za vdor ne vem česa že zunanjega na sicer avtonomno fakulteto, skupnost študentov in profesorjev. Konec koncev so z zbiranjem denarja za plačilo milo rečeno kazni tudi mladi gledališki in filmski kreativci despotu priznali avtoriteto in se pokorili.

Pa vendar, gre za dogodek, ki bi lahko, pravzaprav moral prižgati rdeči alarm. To pa zato, ker ne gre za blaznost, ampak za mehanizem, s katerim fakulteta disciplinira študente - in to v popolnoma starošolski maniri. V tem smislu je akcija študentov in študentk, ki so izdali ilegalnega Oderuha, več kot uspela. Takorekoč razgalili so perverzno logiko, s katero fakulteta kroti in disciplinira vsako in vsakokršno deviantnost. Prav zato niti ni pomembno, kaj v spornem Oderuhu je in česar ni, pač pa le to, da vodstvo fakultete izvaja nič drugega kot post festum cenzuro, zavito v pravno-formalni leporek.

Sicer pa obče gledano stare dobre cenzure, bazirane na ideoloških razlikah, kakršno poznamo iz naprimer slavnih zaplemb študentskega časopisa Tribuna, tako ali tako ni več. Dandanes politična in druga nomenklatura marginalnih tiskovin ali drugih medijskih oblik sploh ne bere ali posluša. Danes se cenzura primarno dogaja v ekonomskih koordinatah. Ni denarja, pravi Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, ko se govori o sofinanciranju Radia Študent. Točneje, danes se ideološka cenzura praviloma godi skozi ekonomsko perspektivo. Ideološke niso več le besede, temveč predvsem številke. Še drugače rečeno, brez številk tudi besed ni več. Medij mora najprej sploh obstajati - in da bi obstajal, mora imeti sredstva - da lahko govori.

S podobno logiko imamo potemtakem opraviti tudi v primeru oderuh AGRFT. Vodstvo fakultete imam namreč popolnoma prav, ne gre za kritično vsebino, ampak za to, da so študenti samoiniciativno izdali publikacijo. Problem ni v temu, kaj se govori, ampak v temu, da se sploh govori, in da se skuša govoriti z lastne pozicije, ki tudi znotraj tako avtonomne institucije kot je fakulteta ni nič drugega kot podrejana pozicija - in to mislim v čisto diskurzivnem smislu. Tudi zato fakulteta niti ne želi problematizirati, kaj v Oderuhu piše, to pač pritiče nekemu staremu režimu gospodarja, neki negativni definiciji oblasti, s katero današnji univerzitetni diskurz noče imeti opravka. Prav zato pa ga ima kot svojo hrbtno stran.

Zategadelj ukrepa vodstva AGRFT, podprtega z birokratsko mantro zakona, ne moremo razumeti drugače kot da gre za kazen v pravem disciplinarnem pomenu, ki ne kaznuje toliko sedanjosti, kolikor kaznuje prihodnost - samo možnost prihodnega kritičnega, avtonomnega in subverzivnega delovanja. Tudi zato bi bilo nemara pomembno, da se študenti in študentke AGRFT, ki se sedaj trudijo zbrati 2400 evrov, kazni preprosto uprejo - in ne plačajo. Ali pa da fakulteta lastno perverzno logiko sledenja črki zakona pripelje do konca in sredstva zbere kar sama.

Oderuhu AGRFT je skušal dlake puliti Robert Bobnič.