Spoštovani gospod Uroš Čufer,

pred kratkim sem izvedel, da me razen tega, da moram plačati davke, institucija, ki jo predstavljate, obvezuje, da naredim izračun za akontacijo dohodnine. Če sem natančen, sem ta izračun moral narediti že prejšnje leto, vendar se letos ta naloga komplicira do te mere, da postaja resna grožnja za čas, ki mi je na razpolago za realizacijo mojih osebnih projektov.

Naj se vam na kratko predstavim: sem samozaposlen v kulturi in poleg različnih kulturnih projektov končujem doktorski študij. Za razliko od vašega je moje delo v veliki meri neplačano in ravno zato je faktor časa pri meni nekoliko delikaten. Oprostili mi boste rahlo barbarski izraz, ampak meni dejansko gori pod nogami.

To, da me ministrstvo za finance prisiljuje, da se ukvarjam s financami in davki, je preprosto škandalozno in v veliki meri odraža duh državne oblasti. Da ne bo pomote, nikakor se ne navezujem na diskurze, ki jih danes pogosto slišimo in ki obsojajo nekompetentnost in neučinkovitost državne uprave; v veliki meri zato, da bi motivirali razprodajo državne lastnine. Jaz ciljam na nekaj, kar je diametralno oddaljeno od takšnih insinuacij. Mene je strah, da vi eksternalizirate vaše delo zaradi obsedenosti z učinkovitostjo.

Glede na odgovornost pozicije, ki jo zasedate v državni oblasti, verjetno poznate zgodovino pobiranja davkov. Absolutistične monarhije, znotraj katerih so se formirale sodobne države, so več stoletij vlagale ogromno naporov, da prevzamejo kontrolo nad pobiranjem davkov. Zvenelo bo paradoksalno, a celo enemu Louisu XIV., simbolu absolutnega vladarja, ta projekt ni nikoli uspel. Njegov naslednik je nekaj poskusil, a je zadeva hitro propadla. Torej sedite na čelu institucije, ki si je z veliko muke pridobila privilegij, da pobira del ploda, ki ga naredi ljudstvo. Tega privilegija ni treba deliti z ostalimi, temveč ga skrbno čuvati.

Dejstvo da mene, ki nimam nobene diplome za vodenje financ, pooblastite, da dejansko delam vaše delo, ni posledica vaše neučinkovitosti ali lenobe, temveč je po vsej verjetnosti ravno posledica vaše želje po preveliki učinkovitosti. Nekdo v vaši instituciji je po vsej verjetnosti nekega dne prišel do briljantne ideje, da se bodo davki lažje računali, če v tem sodeluje cela nacija. Meni pa se počasi zdi, da razen tega, da sem samozaposlen v kulturi, postajam samozaposlen tudi v javnih financah. Ta vaš brezupni postopek me tudi spominja na procese, ki že vodijo izobraževalne in zdravstvene institucije proti privatizaciji. Odpira mi se namreč veliko vprašanj: zakaj moram uporabljati neki čuden računalniški program? Kdo je naredil ta program? A so ga naredili zaposleni znotraj ministrstva ali zunanje privatne firme? A bom naslednje leto moral pridobiti tudi kakšno diplomo iz računovodstva? A je moje slabo prispevanje državnemu proračunu razlog za to, da moram sam računati svoje davke? Cel kup vprašanj, na katera me je strah iskati odgovore.

Če sem popolnoma nemočen, da spreminjam politiko svoje države, to ne pomeni, da bom indiferenten do groženj, ki me zadevajo osebno. Za izračun akontacije dohodnine sem porabil okrog deset ur. V to štejem samo delo na izračunu, konzultacije, ki sem jih moral imeti s prijatelji, čas, ki sem ga porabil za razmišljanje o tem problemu in njegovem vplivu na družbo, in na koncu čas, ki sem ga porabil za pisanje tega pisma. Ta izračun mi na koncu sploh ni uspel in sem enostavno plačal profesionalcem, da to naredijo namesto mene. To me je stalo petdeset evrov in jih štejem kot pet delovnih ur.

S tem, da ste mi odtujili del mojega življenja in lastnine, ste mi naredili določeno škodo. Zato sem se odločil, da bom od vas izterjal odškodnino. Če sem jaz porabil deset ur za vaše delo, pričakujem, da boste vi porabili deset ur za moje. Zato vam pošiljam nalogo in navodila za njeno realizacijo.

V svoji doktorski disertaciji se ukvarjam z vplivom disciplinarnih režimov na slikarstvo v času akademizma 17. stoletja. Zato od vas zahtevam, da naredite raziskavo zapisnikov kraljevske akademije slikarstva in kiparstva od leta 1680 do leta 1682. Zapisnike najdete na spletni strani www.gallica.fr, če v iskalniku napišete Procès-verbaux de l’Académie royale de peinture et sculpture tome 2 (prose-verbo d lacademie rojal de peinture et skulpture tom 2). Omenjene zapisnike najdete od strani 161 do 238. Glede na to, da ste doktorirali v Parizu, verjamem, da vam francoščina ne bo predstavljala problema.

Od vas ne pričakujem, da postavljate hipoteze, še manj, da jih dokazujete. S tem se ukvarjam jaz. Fokusirajte se na banalne informacije: kdo je sprejet v Akademijo, pod kakšnimi pogoji, koliko časa traja preizkus in kakšne dodatne pogoje predvideva. Zanimajo me pravilnosti in odstopanja. Kdo je nagrajen, a kdo kaznovan in na kakšne načine. Kaj še? Ja, učenci akademije so zelo pomembni. Mogoče celo najbolj pomembni! Zanima me, kakšno je njihovo izobraževanje. Zanima me, ali boste v zapisnikih opazili kakšna odstopanja od utečenih in znanih akademskih struktur izobraževanja. Kako reagirajo učenci na zahtevano disciplino. Zanimajo me principi dodelitve nagrad učencem.

Vem, zadeva vam se verjetno zdi popolnoma abstraktna in nerazumljiva, a vam zagotavljam naslednje: ko se boste seznanili z osnovnimi pojmi, bo zadeva stekla sama od sebe. Za razliko od mene, ki nisem imel nobene osebne koristi od računanja akontacije dohodnine, boste vi mogoče spoznali cel kup enih interesantnih zadev. Kdo ve, mogoče boste popolnoma spremenili pogled na problem učinkovitosti.

Želel bi, da mi rezultate vaše raziskave pošljete najkasneje do 31. maja. Za vse dodatne obrazložitve me lahko kontaktirate osebno.

V pričakovanju rezultatov vaše raziskave vam pošiljam izraze najglobljega spoštovanja.

Andrej Pezelj