Ko Timothy Morton razpravlja o ontoloških razsežnostih objektov, pravi, da je celota vedno manj kot skupek njenih delov. Ko gradimo cesto, večinoma ne razmišljamo o tem, kako bodo žabe skakljale čez njo, sploh pa ne pomislimo, da je cesta primerna ne le za hojo ali vožnjo, ampak tudi za skakljanje, plazenje in še kaj drugega. »Stvari niso natanko takšne, kot se zdijo, vendar to ne pomeni, da ne obstajajo, temveč da le malce obstajajo.« Po prepričanju teoretikov objektno-orientirane ontologije nasebja predmetov nikoli ne moremo spoznati v celoti; v primeru Mortona in njegove ekološke teorije to dejstvo implicira, da moramo za ustrezno razumevanje ekosistema uporabiti modalno logiko in načrtno tuhtati o njem kot o nečem odprtem. Spomnimo se torej na paradoks sorites in si zastavimo vprašanja: Kdaj travnik neha biti travnik? Če odstranimo del rastlinja, ali je to še vedno ista stvar? Tudi čebel ni več, zakaj ga potemtakem ne bi raje uničili in čezenj zgradili parkirišče? Travniki, ekosistemi in oblaki, to so vse nezaključeni objekti.

Naše mišljenje je – kot nam nakazuje Morton in marsikatera posthumanistka – potrebno ukriviti, s tem pa dodobra prečistiti in ga narediti tujega za prevladujoč antropomorfen pogled. Če se želimo znebiti uporabe neustreznih konceptov, ki otežujejo sistemsko intervencijo, potrebno za razrešitev izjemno kompleksnih težav, kot so ekološka katastrofa in preplet človeških, bioloških, tehničnih in materialnih elementov v mestih prihodnosti, moramo anahronistično dojemanje sveta nadomestiti z novim. Ponovno se je potrebno vprašati o pomenu kognicije in inteligence nasploh ter oblikovati zavezništvo, ki bo upoštevalo današnjo interaktivnost planetarne kognitivne ekologije in vse večjo avtonomnost tehnološkega okolja, ki ni več v celoti kontrolirano s strani človeka. Kot sedaj vemo, temu seveda nikoli ni bilo tako. Nick Land zapiše: »Odličnejša pot k razmišljanju ne gre več skozi poglabljanje človeške kognicije, temveč skozi postajanje nečloveškosti kognicije, migracije kognicije navzven v porajajoč planetarni tehnosenzorični rezervoar, v ''dehumanizirane pokrajine… izpraznjene prostore''! kjer bo človeška kultura razkrojena.«

Na srečo pa zgornji uvid ni le mizantropski. Landov citat v principu drži, a njegovo vrednost je mogoče iskati drugje, tj. ne le v popolni anihilaciji človeka vpričo postopne avtonomizacije tehno-kapitala, ki se mora v celoti sestaviti iz sovražnikovih virov. Nasproti tega lahko izpostavimo prakse nečloveškega, ki pravzaprav temeljijo in vzniknejo prek nenehnega revizionizma človeškega ali, drugače rečeno, prek nastajanja nečloveškega znotraj človeškega. Poglejmo si primer: slednjim opazkam nič ne pritrjuje bolj kot prav delovanje človeške kognicije, predvsem nezavestne kognicije, ki napram zavesti čedalje bolj - vsaj kar se tiče pomembnosti hitrega in učinkovitega procesiranja velikih količin informacij - sili v ospredje. Človeku specifična zavest tako kljub ekskluzivnosti izgublja na pomenu. Še bolj nazorna pa je analogija med delovanjem nezavestne kognicije in tehnične kognicije - različnih postopkov modeliranja pri strojnem učenju -, predvsem načinom vzorčenja, selekcije in interpretacije informacij.

Ne glede na vse pa moramo biti pri tovrstnih ločnicah zelo pazljivi. Kot skeptično zapiše Robin Hanson: »Besedo ''nečloveško'' se skoraj vedno uporablja za opisovanje ljudi, njihovih dejanj in njihovih stališč.« Resda je danes modno govoriti o binarnem razmerju med človeškim in nečloveškim in poudariti pomembnost in zmožnost delovanja ali vplivanja raznih nečloveških entitet ali materialnih sil, a težko se je znebiti občutka, da je tudi ta pozicija že v izhodišču antropocentrična – sopostavitev dobrih sedmih milijard homo sapiensov z vsem ostalim dogajanjem na planetu lahko služi le afirmaciji človeškega privilegija.

Po drugi strani pa je poudarek na nezavestni kogniciji kot osrednji komponenti planetarne kognitivne ekologije ključen, saj odpira pot k dejanskemu posthumanističnemu mišljenju, ki prepričljivo združi človeške, biološke (tako rastline kot živali) in tehnične sisteme v fleksibilen, prilagodljiv in razvijajoč se kognitivni asemblaž. Nova ločnica nam tako omogoča, da lahko (prvič) izpostavimo naraščajoče zavedanje, da zavest ne tvori celotne kognicije ter (drugič) uvedemo distinkcijo med inteligentnim in ciljno-usmerjenim vedenjem in dinamičnim, strukturno reguliranim informacijskim procesiranjem; vse to z zavedanjem, da gre za medsebojno povezane sisteme delovanja.

V prepričanju, da je mogoče reformirati zastarele prakse humanistike in družboslovja in jih narediti digitalne – seznaniti z novimi odkritji s področja naravoslovnih znanosti –, je literarna kritičarka in teoretičarka N. Katherine Hayles izvedla epistemološki premik, ki odpira nov prostor in nove možnosti kritike in povezovanja. Sicer še vedno brez potrebnih orodij, a tokrat vsaj času primerno, recimo temu, planetarni kognitivni ekologiji imanentno. Posthumanisti smo/moramo biti kot vodni pajki - »a mile wide and an inch deep.«

Hayles v svoji najnovejši, leta 2017 izdani knjigi Unthought: The Power of the Cognitive Nonconscious zapiše: »Predlagam drugačno razlikovanje, ki bi nadomestilo razločevanje med človeškim in nečloveškim: kognitivci proti nekognitivcem. Na eni strani so ljudje in vse ostale biološke oblike življenja, kot tudi številni tehnični sistemi; na drugi pa materialni procesi in neanimirani objekti.« S tem pa še nismo opravili z novostmi; ena od najpomembnejših priložnosti, ki jo uvaja omenjeni poseg, se tiče avtoričine naturalizirane definicije kognicije, ki je pravzaprav naturalizirana teorija komunikacije.

Gre za pristop, ki je zasnovan okoli Claude Shannonove informacijske teorije in kognitivne biologije, pri katerem interpretacijo informacij razumemo procesualno in ne semantično, kot interakcijo organizma ali entitete s svojim okoljem. Podobno kot pri vidu, tudi za kognicijo velja, da ni stvar reprezentacije, nič ni reificirano – v osnovi je rekurzivni sistem nenehne interakcije, vpetosti in izvajanja. Ali kot se do slednjega opredeli Ladislav Kováč: »Okolje je bogat niz potencialnih niš: vsaka niša je problem, ki ga je treba rešiti, preživeti v niši pomeni rešiti problem in rešitev je utelešeno znanje, ali algoritem napotkov za preživetje.« V skladu s tem in še v želji po širši definiciji kognicije, ki vključuje tudi tehnične in biološke sisteme, Hayles zatrdi: »kognicija je proces, ki interpretira informacije znotraj kontekstov, ki jim dajejo pomen. […] Meta-implikacija tega je, da ljudje ne morejo v zadnji instanci določi, kateri konteksti in katere ravni bodo bile zmožne generirati smisel.«

Za konec pa še tole: »kaj bi radi povedali mlajši generaciji?« »Nadaljnjo inspiracijo lahko najdete v domeni UI.« Dokler namreč nimamo abstraktnega in formalnega koncepta za inteligenco, nimamo niti težav z ohranjanjem pluralnosti različnih sistemov (kognitivnih procesov) za obdelavo informacij. Kot se glasi klasični primer, ki najbolje povzame problematiko; prisluhnimo Ethemu Alpaydinu: »Vrabec frfota s krili; letalo ne frfota s krili, ampak uporablja motorje. Vrabec in letalo sta dve hardver implementaciji, zgrajeni za različne namene, ki zadovoljujeta različne prisile. Ampak obedve implementirata isto teorijo, ki je teorija aerodinamike.«