Kaj na svetu pa je postvednost, se morda sprašujete. Če se, potem se upravičeno. Tudi mene bega to vprašanje že nekaj časa. Kaj je s to ponorelo inflacijo oznake post-? Pa saj to ni nič novega, morda sedaj ugovarjate. Spet upravičeno. Oznaka post- ni nič novega. Uporablja se jo že kar nekaj časa in to za marsikateri pojav. Ampak oznaka post- ni nova v še nekem drugem pomenu: sama oznaka nakazuje ne-novost. Nekaj, kar ni staro, ampak ni zadosti, da bi bilo novo. Nekaj, kar se ne more odlepiti od svoje negativne razsežnosti. Nima pozitivne afirmacije. V tem je novost ne-novosti oznake post-, namreč kaže na neko specifično odsotnost. Česa pa, ste morebiti sedaj postali radovedni. Suspenz. Naj radovednost traja, če je slučajno vzbujena.

V zadnjem času so me napadale oznake kot so post-humanistika, post-finančna kriza, post-kapitalizem, post-socializem… Za trenutek so me ujele nepripravljenega - dokler nisem zatulil »en garde« in se jih lotil. No, ne vseh. Post-humanistika me še do danes straši… Kakorkoli, prvo, na kar sem pomislil, je postmodernizem. Tu imamo post, ki na prvi pogled deluje nekoliko drugače. Postmodernizem dejansko ne vsebuje oznake post-, pač pa je enotna oznaka brez predpone post-. Postmodernizem je namreč razmejitev od modernizma, ampak ni preprosto nekaj, kar je 'po' modernizmu, pač pa je zanj značilen nek lastni princip mišljenja. Neka pozitivna določenost.

Česar pa ne moremo trditi recimo za oznako post-finančna kriza. Okej, kriza je nastopila leta 2008, sedaj smo skoraj 5 let kasneje, torej v post- obdobju. Ampak v čem se leto 2008 dejansko razlikuje od 2013? Ravno to je problem: post-finančna kriza nima pojma. V prenesenem in dobesednem pomenu. Bah, to je obskuren primer, se morda ne strinjate. No, našel sem ga v Guardianu. Ampak dobro. Kaj pa potem post-kapitalizem? To naj bi bila nova paradigma managerstva, kjer kapitalisti ne igrajo več svoje klasične vloge. Mislim, da ni sporna. Problem pa je v tem, da se ne analizira, kako se ta sprememba umešča izven kapitalističnega sistema in načina produkcije. Vprašanje je, kam pade razlika: znotraj kapitalističnega revolucioniranja lastnih produkcijskih sredstev, ali izven. Rečeno drugače, post-kapitalizem sicer ima pozitivno določenost, nima pa razmejitve, ki mora sočasno nastopiti. Kaj pa post-socializem? Nič drugega kot teleologija bivših socialističnih držav.

Skratka, oznaka post- je preprosto ne-novost. Dejansko nam na ontološki ravni ne pove ničesar. Še dobro, da smo foucaultovci. V bistvu sploh nismo - v tem je morda problem. Ni več neke specifične drže, ki jo je Foucault izvlekel iz Kanta in Baudelaira. Heroiziranje sedanjosti. Heroiziranje je ironično. Gre za držo modernosti: za način navezovanja na aktualnost, za nalogo mišljenja. Nimate pravice zaničevati sedanjosti, pravi Baudelaire. Nismo ljubitelji antike, renesanse ali razsvetljenstva, vsaj če jih razumemo kot historične epohe. V igri je sedanjost, toda ne v svoji minljivosti trenutka, katerega bi hoteli estetizirano ujeti. Sedanjost je v svoji lastni igri: negotovosti in odvisnosti od prihodnosti, torej stalni interakciji sil, kamor smo umeščeni. Zato Foucault poziva k »misliti na meji«, k mišljenju, ki problematizira postavljene meje.

Novost, ki je inflacija oznake post-, je ravno v dominiranju odsotnosti drže modernosti. Če je slednje kritika kot analiziranje in refleksija mej, torej nekakšna mejna drža, potem je evidentno, da je post- oznaka odsotnosti te refleksije. Adornovsko bi lahko rekli, da gre za napol-sintetizirano znanje. Ne gre za staro, še manj pa za novo. Iz tega vidika lahko post- v vsej ironičnosti in vzvišenosti označimo za postvednost. Toda postvednost ni na ravni post-. Ni oznaka s to pripono, saj ima svojo pozitivno določenost, ki ravno izhaja iz manka le-te. Postvednost ni post-vednost. Je 'vednost', ki izhaja iz post-.

V teku za sedanjost je post- ovire preskakoval Aleš Mendiževec.