Skozi parafrazo znane marksistične krilatice bomo skušali razmisliti, zakaj staro geslo ne deluje več in kje se povsem nepričakovano pojavljajo novi vzvodi in mehanizmi izboljšanja socialnega položaja zaposlenega. Najprej k aktualnemu. Prejšnji teden se je zaključila akcija Zveze potrošnikov Slovenije z nazivom Zamenjaj in prihrani. Gre za akcijo, ki je bila že izvedena v nekaterih evropskih državah, v osnovi pa stremi k znižanju cene določenega produkta. Pri nas je šlo za znižanje cene električne energije in plina, v začetku tedna pa smo izvedeli, da je bil podvig uspešen. Povprečno gospodinjstvo naj bi letno privarčevalo okoli 15 % stroškov za izpostavljene energente.

Način doseganja uspeha je dokaj preprost. Potrošniki so se lahko do določenega datuma neobvezujoče pridružili pobudi in izrazili pripravljenost zamenjati dobavitelja energije, v kolikor bo slednji oblikoval primerno ponudbo. Pri nas se je zbralo trideset tisoč gospodinjstev, kar je bilo dovolj mamljivo za energetska podjetja, da so se na licitaciji borila za nove tisoče konzumentov. V osnovi naj bi torej šlo za skupinski nakup, kar pomeni, da večja, kot je količina, večji je lahko popust. Nekaj, kar načeloma deluje vedno in povsod, pa vseeno redko na način, da bi prišlo tudi do končnega potrošnika.

Super, odkrili smo, kar že dolgo vemo. Trgovcem smo pripravljeni plačevati preveč, vemo, da so marže previsoke, vemo, da prodajalci povečini zaključujejo leto z velikimi finančnimi presežki, pa vseeno smo to sprejeli kot realnost. Omenjena akcija je na primarni ravni pokazala potencial upora proti pretiranim zaslužkom. Dozdeva pa se, da se je mimo te enostavne, vsem jasne logike, ki ji je vsa ta leta manjkala zgolj realizacija, izkristalizirala možnost bodočega, marksistično rečeno, razrednega boja. Še preden se posvetimo tej predpostavki, preglejmo na kratko, kakšno je sploh trenutno stanje na tem področju, bolje rečeno, poglejmo, kako je s sindikati.

Zadnjih nekaj let se kaže trend, da se lahko resno za delavske pravice borijo zgolj še sindikati v javni upravi, kjer so pridobljene bonitete varovane z zakoni. Na drugi strani so delavci v gospodarstvu, ki naj bi sicer imeli podobne pravice, a so te pogosto zgolj papirnato leporečje. Sindikati v gospodarstvu po večini skrbijo predvsem za dedke mraze in izlete, medtem ko o nekih resnih stavkah ni več ne duha ne sluha. Poleg prejšnjih dveh skupin pa v zadnjih letih postaja vse večji prekariat, ki pa lahko o bonitetah iz naslova zaposlitve zgolj sanja. Delavskega boja v okviru prekariata pravzaprav ni, saj so skupine povečini prešibke, nepovezane, neenotne in zato v veliki meri nefunkcionalne v realizaciji nekaterih redkih zahtev.

In kako se v to zgodbo vklopi akcija Zamenjaj in prihrani? Nakazuje nam, da starih klasičnih metod izboljšanja delavskega položaja ne moremo preprosto prenesti iz devetnajstega in dvajsetega v enaindvajseto stoletje. Delavec ne more več koristiti točke pritiska na delodajalca, enako kot je to lahko počel v začetku razvoja industrializacije. Dodatne okoliščine omniprezentne krize in globalizacijska fluidnost tako delovne sile, kot delovnih mest, pa skorajda v celoti kastrirajo resno možnost klasičnega delavskega protesta. Po drugi strani se delavcu jemlje identiteta, ni več vseživljenjski strokovnjak, pač pa se pričakuje nenehno nadgrajevanje in permutiranje, kar konkretno pomeni, da se bo zaposleni v določenem sektorju, ob vzpostavljanju zaostrenih razmer, raje odločil spremeniti sebe, kot da bi skušal spremeniti sistem. Vse te spremembe pa terjajo tudi spremembe v delavskem boju in delavec se mora naposled oprijeti svojega edinega preostalega trdnega jedra, to je dejstva, da je potrošnik.

Kar je pokazala obravnavana akcija, je to, da lahko potrošniki dosežejo potrošniško zmago. V kolikor se združijo, lahko zase, kot potrošnike, priborijo boljše in ugodnejše cene. A potrošnik je običajno tudi delavec in obratno. Vprašanje, ki se veš čas potika v ozadju pa je, ali lahko potrošnik doseže tudi delavsko zmago? V osnovi gre za razumevanje možnosti izvajanja pritiska. Klasični sindikalni pritiski preko stavk so pravzaprav zgolj teater. Podobno kot protesti državljanov v demokraciji. Protest ima smisel zgolj ob odsotnosti demokratičnih postopkov. V kolikor izvoliš vlado in že čez en mesec proti njej protestiraš, pa razkrivaš predvsem shizofrenost in avtodestruktivnost situacije. Podobno je s protesti zaposlenih v kapitalizmu oziroma neoliberalizmu, kjer ti nihče ne jamči ničesar in če ti kaj v podjetju ni všeč, te ob odhodu nihče ne bo zadrževal, še posebej, če je pred vrati masa brezposelnih.

Potrebna je, torej, akupresurna redefinicija strategije delavskega boja. Če delodajalec na delavca gleda zgolj kot na premikajočo se surovino in če na managerja gleda zgolj kot na lutko v mehanizmu večanja profita, potem je potrošnik v končni fazi tisti, ki se ga lastnik kapitala dejansko boji. Ta strah se odraža v nenehni želji po zadovoljitvi potrošnika, v konstantnem dajanju obljub po izboljšanju, prikazovanju sprememb in izkazovanju naklonjenosti. Podjetje je v končni fazi kot mlad zaljubljenec, ki želi drago na vsak način prepričati, da je najboljši, da naj ostane pri njem, da se bo prilagodil, izboljšal in popravil. Skratka, potrošnik je v očeh podjetja zadnja želja, še posebej, ker se zaveda, kako krhko je njuno razmerje in kako hitro se potrošnik premisli in odide drugam. V tej večni drami je zato nenehno prisoten ljubezenski krik: „Brez tebe, preprosto, ne morem.“

Vsa leta dolgih proletarskih bojev so delavci investirali ogromno količino truda in časa za neposredne boje, medtem ko bi bilo vse skupaj nepotrebno, če bi se le znali desubjektivirati kot delavci in bi ugotovili, da so tudi potrošniki. Če je lahko potrošnik pridobil potrošniško zmago in znižal ceno produkta, potem pravzaprav ni ovire, zakaj ne bi mogel doseči tudi delavske zmage. Delodajalcu je naposled vseeno, ali mora zvišati plače zaposlenih ali znižati ceno produkta. Nekoliko drugače pa bi bilo, če bi potrošniki zahtevali znižanje cen zase in istočasno še zvišanje plač delavcev. Vzvod, ki ga ima potrošnik v rokah, je pravzaprav Arhimedova točka. Samo odločiti se je treba, kaj zahtevati in v tej ljubezenski zahtevi vztrajati. Naposled se zaljubljenec zaveda, da je na trgu ogromno konkurentov, ki ponujajo enako.

Svoj boj mora delavec spremeniti v gverilo in napasti tako, da postane nemogoče spoznati smer napada. Če se pojavi zahteva potrošnikov, da se upravi zniža plače ali pa, da se del dobička razdeli med zaposlene, je to povsem drugače, kot če to zahtevo postavijo delavci. Boj se je razpršil, delodajalec pa ostane brez prave možnosti discipliniranja, saj potrošnika ne more izsiljevati. Zaveda se, da če ne ustreže želji, lahko v končni fazi ostane brez vsega. In četudi se odloči ostati brez vsega, bo delavec vseeno zmagal, saj nas liberalizem uči, da tam, kjer je potreba, vznikajo tudi delovna mesta. Slednja se bodo zgolj prenesla drugam. Kaže se torej, da so zahteve potrošnikov nekaj povsem drugega kot zahteve delavcev. Naposled pa se moramo vprašati, kdaj se bo zaspani potrošnik zavedal vseh možnosti za spreminjanje družbene realnosti in kdaj se bodo zamisli, podobne tisti, ki jo obravnava ta prispevek, pričele pogosteje spreminjati v dejanskost?