Primerni neprimerni kadri

Primerni neprimerni kadri

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 1. 2021 - 13.30

V zadnjih mesecih minister za kulturo Vasko Simoniti na mesta direktorjev državnih muzejev in kulturnih ustanov aktivno nastavlja primerne kadre. V začetku decembra je v javnost prišla vest, da je po treh spodletelih razpisih le našel primernega kandidata za vršilca dolžnosti Moderne galerije v Ljubljani: Roberta Simoniška. Njegovo imenovanje je sprožilo buren odziv javnosti, odločba o imenovanju pa je bila sprva nepravilno izpolnjena, saj ni vsebovala ključnih sestavin obrazložitve okoliščin in razlogov za imenovanje. Simoniti je tokrat izjemoma precej hitro podpisal novo, pravilno izpolnjeno odločbo, po kateri je Simonišek za vsaj eno leto prevzel vodenje Moderne galerije.

Simonišek je bil imenovan po spremembi tistega dela ustanovnega akta muzeja, ki opredeljuje zahtevane kompetence direktorja. Tako je direktor lahko vsak, ki ima pridobljeno izobrazbo s področja delovanja zavoda na drugi stopnji in pozna področje muzeja, hkrati pa mora imeti najmanj pet let izkušenj na vodstvenem položaju. Pred spremembo je bilo bolj pomembno to, da ima kandidat za direktorja izkušnje s področja delovanja zavoda in sposobnost dela v kolektivu. Kakšne izkušnje na področju umetnosti pa ima človek, ki bi ga minister za kulturo želel na čelu vodilne ustanove za moderno in sodobno umetnost v državi?

Robert Simonišek je doktor umetnostne zgodovine, ki je do letošnje pomladi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki opravljal delo kustosa. To delovno mesto je zapustil, saj se je želel bolj posvetiti svojemu literarnemu udejstvovanju. Preden je deloval kot kustos, je bil predvsem pesnik in pisatelj, očitno pa je to karierno pot pogrešal, saj je letos izdal svežo pesniško zbirko. Junija je bil imenovan tudi za člana upravnega odbora Prešernovega sklada, na letošnjem knjižnem sejmu pa je prejel nagrado založbe Družina, ki bo v prihodnjem letu objavila tudi njegovo drugo zbirko esejev Pejsaži. Literarno kariero je spet prekinil, ko je bil v začetku decembra imenovan za vršilca dolžnosti direktorja Moderne galerije.

Moderna galerija velja v našem muzejskem in galerijskem prostoru za unikum: združuje kanonizirano umetnost 20. stoletja in opravlja muzejsko funkcijo, hkrati pa z občasnimi razstavami promovira sodobno umetniško prakso. Kot institucija predstavlja preteklost, hkrati pa omogoča predstavitev sodobnih slovenskih umetnikov širši, potencialno mednarodni javnosti. V decembru je Simonišek v intervjuju za Delo predstavil tudi svoj pogled na sodobno umetnost in lastno vizijo njene prihodnosti; citiramo: “Čeprav je v umetnosti dovoljeno vse, to ne pomeni, da lahko karkoli postavimo v razstavišče. Treba se je zavzemati za odkrivanje in predstavitev najbolj izčiščenih poetik. Občutek imam, da dostikrat za presežek razglašamo nekaj, kar je v skladu z globalnimi trendi in kar občudujemo v metropolah. Določeni umetniki prestrezajo frekvence in ustvarjajo tako, da so simpatični pogledom kustosov in teoretikov. To ne more biti osrednje merilo. Med domačimi avtorji moramo iskati tudi tiste, ki odstopajo od globalnih fenomenov, in jih predstaviti kot celovite osebnosti.

Strategija, ki jo zagovarja Simonišek, podpira pa trenutno Ministrstvo za kulturo, bi se torej usmerjala k odstiranju najbolj izčiščenih poetik prostora, ki predstavljajo zgolj pristno slovensko umetnost in se ne zgledujejo po tujih trendih. Klen slovenski umetnik bo pa ja najprej uspel na naših tleh! Če bo le pristno slovenski in deloval po lastni vesti, ne pa poskušal ugajati kustosom in teoretikom.

Simonišek ne razume, da naloga muzeja moderne umetnosti ni iskanje in predstavljanje prave umetnosti. S tem prikaže svoj preprost, naiven pogled na umetnost, ki je težko primeren za kustosa v katerikoli instituciji, kaj šele za direktorja vodilne v državi. Uveljavljene slovenske umetnike, pa naj so ti všeč klenim Slovencem ali ne, naj bi kot najvišja državna institucija predstavila tudi mednarodnemu prostoru. Lahko se zgolj vprašamo, na kakšno umetnost misli, ko trdi, da moramo iskati tiste umetnike, ki odstopajo od globalnih fenomenov, in na kaj cilja, ko trdi, da ne moremo postaviti vsega na razstavišče. Predvsem pa se lahko vprašamo, zakaj bi ministrstvo želelo, da bi takšna oseba vodila Moderno galerijo.

Vprašanje postane še bolj pereče, če upoštevamo, da Simonišek nima izkušenj s področja sodobne umetnosti. Sam v intervjuju za Delo zatrdi, da se loteva zgolj tem, ki ga vsebinsko osebno privlačijo, kar ni vedno kompatibilno z interesi naročnikov. Njegovi interesi pa zajemajo predvsem področja z začetka 20. stoletja: slovensko secesijo, ekspresionizem, portrete Franca Jožefa I. in povezave umetnikov z literaturo. Njegova najbolj uspešna razstava Obrazi ekspresionizma je sicer prejela tudi Valvasorjevo nagrado s področja muzeologije, vendar je vredno omeniti, da je ni postavil sam. Razstava je nastala v sodelovanju s češkim muzejem GASK in predstavlja Simoniškovo edino uspešno sodelovanje s tujo institucijo.

Tudi Simoniškova sodba o vlogi kustosa nas ne pusti ravnodušnih. Trdi, da, citiramo: “Potrebujemo kustose in interprete, ki so avtonomni in potrebujejo čas za razmislek ter smelo sodijo v okviru svojih izkušenj, ne glede na hipnost teoretskih diskurzov in politično situacijo.” S tem utrdi svojo lokalno pozicijo, saj bi se umetnostni sistem po njegovem mnenju moral ozirati zgolj na teorijo, osvobojeno tujih vplivov. Individualno poetično pozicijo morajo tako poleg umetnikov imeti vsi udeleženci v umetnostnem polju. Tu se pojavi novo vprašanje - kakšen interpret sodobne umetnosti bi bil sam?

Nekaj izkušenj s področja umetnosti Simonišek vendarle ima, a kaj, ko te morda niso najbolj primerne za vršilca dolžnosti direktorja muzeja moderne umetnosti. Moramo se zavedati, da gre za osebnost, ki je razpeta med literaturo in umetnostjo. No, morda bi lahko rekli, da Simoniška leposlovje vendarle bolj privlači. Na COBISS-u  pod vnosom ‘Robert Simonišek’ najdemo okoli sto šestdeset zadetkov, a objav s področja, ki se mu bo posvečal kot vršilec dolžnosti direktorja Moderne galerije, naštejemo manj kot dvajset. Predvsem so to strokovni članki, monografije in katalogi, povezani z že navedenimi, ljubimi mu temami.

Velja omeniti, da je kot pesnik in literat tudi avtor zbirke esejev Trk prostorov, leta 2016 ovenčane z Rožančevo nagrado. V njej najdemo njegova intimna razmišljanja o širokem spektru tem, vendar morda najbolj navduši esej Obrazi lepote. V njem nas pouči, da, citiramo: Raznolikost mnenj, ki se uresničujejo tako v zasebnem kot v javnem življenju, še nikoli ni bila tako pahljačasta kot v tem krhkem obdobju miru, ki mu nekateri že napovedujejo vojne, ki niso nič drugega kot nadaljevanje stare politike in dvojnega obraza zgodovine,” konec citata. Pluralnost mnenj zanj tako predstavlja grožnjo trenutnemu krhkemu obdobju miru, saj je ogrožena ena ideja lepega. Lepota, pravi, ima kot samostalnik ženskega spola nešteto blagodejnih obličij; tako na nas lahko deluje zgolj pozitivno, njena izkušnja pa je primerljiva celo z mistično izkušnjo.

Če ta premislek združimo z bolj nedavnim o umetnosti, smo odkrili formulo prave umetnosti, ki si zasluži biti predstavljena slovenski publiki. Gre za tisto presežno umetnost, z ženskim obrazom, ki sledi zgolj svojim notranjim vzgibom in nikakor ne ogroža miru s tem, da bi netila različna kontroverzna mnenja. S pravim kandidatom bo Moderna galerija ponovno na pravi poti k presežnim užitkom.

Moderna galerija je ujeta v negotovi poziciji. Po celem letu in treh neuspešnih razpisih za direktorja je ustanova dobila zgolj novega vršilca dolžnosti, ki ustreza aktualni kulturni politiki. Robert Simonišek predstavlja le profil osebe, ki je očitno primerna za mesto direktorja Moderne galerije. Kot v. d. bo Simonišek lahko deloval največ eno leto, saj ga je imenovalo ministrstvo in ni bil izbran za direktorja. Kateri bo tisti pravi kandidat, ki bo prevzel mesto direktorja, ne moremo vedeti, zelo verjetno pa bo prav tako domačijski kot Simonišek.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen prispevek!

Tale model bo v roku enega meseca uničil Moderno galerijo.

je en velik kup slamnatih moz, zlonamernosti in toksicnih kulturniskih klisejev.
argumentacija na levelu politkomisarske propagande iz leta 41.

a lahko clovek v tej ljubljani ma mnenje, ne da bi bil oznacen za hudica.

v tej situaciji je najbolj progresivno bit reakcionar in se nadidentificirat s desnico.

Robert Simonišek: *breaths*
Tina Tomšič: Simonišek je dobesedno Hitler

- V njem nas pouči, da, citiramo: “Raznolikost mnenj, ki se uresničujejo tako v zasebnem kot v javnem življenju, še nikoli ni bila tako pahljačasta kot v tem krhkem obdobju miru, ki mu nekateri že napovedujejo vojne, ki niso nič drugega kot nadaljevanje stare politike in dvojnega obraza zgodovine,” konec citata.

- Pluralnost mnenj zanj tako predstavlja grožnjo trenutnemu krhkemu obdobju miru, saj je ogrožena ena ideja lepega. Lepota, pravi, ima kot samostalnik ženskega spola nešteto blagodejnih obličij; tako na nas lahko deluje zgolj pozitivno, njena izkušnja pa je primerljiva celo z mistično izkušnjo.

Kje je povezava med citatom in izpeljavo? Ne vidim je, deluje mi dobesedno izmišljena. In ja, temu se reče demonizacija. Tudi, če ni namerna, ampak izhaja iz ozadnje nastrojenosti oziroma strahu pred Drugim. Na delu je enaka retorika kot retorika proti migrantom, komunajzerjem itd. Samo pozicija je obrnjena.

Pa dobro, kaj so sploh reference tega človeka? Ena razstava portretov Franca Jožefa in ena v neki zakotni galeriji na Češkem? Plus par patetičnih pesniških zbirk? Ne vem no, naj se menja direktor, ampak naj bo to najboljši možni kandidat ali kandidatka. Če je ta Simonišek najboljše kar imamo lahko kar zapremo Moderno galerijo.

Sam s tem se sam zaciklaš: tud gornja avtorica ma mnenje, a ga ne sme met? In tudi ti in tvoji RŠ heroji so ga mel... a jim je kdo branil, ko so se moral skos branit zarad njega? Itd. itn...

nič se ne zaciklkam, a je težko videt razliko med sovražno propagando in obstojem mnenja.

Robert Simonišek: sredinsko mnenje
Maja Tomšič: Simoniškovo casual sredinsko je v resnici nacizem, on pa je naci apartčik, kar sploh ni utemeljeno na ničemer, razen na valu nekega hejta

Obstaja razlika med neko sovražno nastrojenostjo in tem, da človek preprosto obstaja in pove svoje mnenje.

In ja, tud jaz sem ga kdaj sral na RŠ z random sovražno propagando. Je bla pa vsaj nekonformistična in ni govorila s samoumevne pozicije moči.

* Tina, pardon

Pa tudi vse to zbiranje podpisov čez noč proti Simonišku, za Zamido, vse to je navaden tolpaški konformizem, ki ne temelji niti na preverjanju, niti na dolgoročnem poznavanju polj, ampak izključno in zgolj na interesu.

kot je rekel Smetnjak, naj cveti tisoč tolp. Zdaj pač ena tolpa prevzema par pozicij, prej so bile dolgo druge. ne pa delat kapelco iz tega. ta level moraliziranja je največji problem, ki ga je treba prenašat. če pač tega ne bi bilo, se sploh ne bi usajal.

ja, Simonišek je politično kadrovan (kar ne pomeni, da si je sam za to prizadeval in da je nek ultradesničar niti ni potrebe, da bi se to iz trte ven izvilo), tako kot so politično kadrovani mnogi drugi v kulturi, ki so pač liberali ali levičarji.

demokracija je tle privid, morala tudi, gre pač za čisto politiko. level deniala in kognitivne disonance, ki se sam sebe pakira v neko moralno vzvišeno podobo po katoliškem kopitu (za to pa mora iz moralne skupnosti nujno izriniti RKC, preveč jih spominja nanje) pa vzbuja samo odpor.

Simoniškove politične usmeritve sicer ne poznam. Sem pa bral njegov roman Soba pod gradom (2013), za katerega je Simonišek v nekem intervjuju namignil, da vsebuje avtobiografske elemente.
Glavni junak romana med drugim zavzame kritično distanco do vstajniškega gibanja leta 2012. Matej Bogataj je tedaj v recenziji za RTVSLO (3.6.2014) zapisal: "Če so nekateri v Simonišku prepoznali avtentičen glas generacije, potem se moramo res bati za prihodnost. Apatična in z vsem sprijaznjena generacija, ki jo najbolj zanima njeno plemenito čustvovanje, do aktivnega dela prebivalstva pa je zadržana ali celo našpičena, pač ne more biti nosilec sprememb in je obsojena na pritrjevanje in komformizem."

Morda so bili v tem romanu "avtobiografski" tudi opisi skrhanih odnosov med univerzitetnimi kadri (namigi na Simoniškovo doktorsko kariero?)
Spomnim se namreč recenzije Simoniškove knjige o secesiji na Slovenskem, kjer je recenzent, umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše, v Književnih listih Dela (4.6.2012) zapisal da:
"dosežke njegove knjige končno preglasijo priložnosti, ki jih je zamudil."

hja, dobro, pač mogoče človek ni bil navdušen nad vstajništvom. saj tudi na levici marsikdo ni bil, recimo razni marksisti. da pa je slovenska (oziroma sploh postjugoslovanska) kritika na različnih področjih včasih kulturnobojno profilirana, pa tudi ni skrivnost.

vse v redu in prav, ne spoznam se na področje vizualne umetnosti in ne morem reči, da je ustrezen kader (ker se pač ne spoznam), samo neke vrste charachter assasination (čeprav verjamem, da ni bil nameren), se mi zdi brezveze, sploh, ker obstajajo drugi možni vstopi v temo.

brez zamere, ne želim prilivat olja na ogenj niti napadat piske - verjamem, da obvlada svojo temo - mi gre pa na živce ta totalna polarizacija, kjer ena stran, če se referiram na Varelo, piše, da je dan sončen, druga pa da pada dež. navsezadnje pa nobenemu ne koristi, še najmanj antifašistom, če je ideološka kritika preveč splošna in se krči področje možnosti izrekanja, se hitro deli oznake, da je nekdo "ideološko neprimeren", ker to srednjeročno koristi predvsem temu, da se ljudje zaradi užaljenosti in občutka izrinjenosti konsolidirajo okoli skrajne desnice. če pa gremo k znanima sopotnikoma Radia Študent, D&G, ter njunemu konceptu mikrofašizma, lahko rečemo, da se makrofašizem začne ravno pri teh mikropraksah, kjer se bojimo malih pojavov, ki uhajajo našim kategorijam osmišljanja. s tem spet ne napadam same avtorke, ampak klime levega mikrofašizma, ki se gradi v Sloveniji okoli provokacij SDS-a (kjer se je treba odzvat na vsako malenkost, vsako drobno nagajivost, vsako mikroagresijo), kar je po mojem najslabši možni odziv.

če imamo dva skrajna pola, je vmes cel spekter, ki fluktuira okoli raznih hipnih kompromisov, konjuktur itd. in se lahko opredeli tako ali drugače.

<strong><<<<<< This comment was blocked and unpublished because <a href="http://www.projecthoneypot.org/">Project Honeypot</a> indicates it came from a suspicious IP address.</strong>

čaki, a to, da ne podpiraš glupih "vstaj" in "kolesarjenj" pretežno privilegiranih kast, pomeni, da si naci?

če bi bil jaz Simonišek, bi zahteval uradno opravičilo, ker to je dobesedno laganje in blatenje.

in ja, dobesedno si priznal/a, da je glavni kriterij, po katerem je vredno ocenjevat celo kariero in mentaliteto človeka dnevna politikantska kritika.

bi pa vprašal po katerih kriterjih je konformistično listanje knjig Bogataja manj reakcionarno od česarkoli, kar je povedal Simonišek? aja, po kriteriju tega, da je mogoče parkrat ponovil, da je proti Janši.

Robert Simonišek ni naci. Na položaj je bil imenovan v času, ko Ministrstvo za kulturo vodi minister iz vrst SDS. Na uradni spletni strani SDS pa so dne 08.12.2020 v novicah jasno napisali:

"Diskriminiranje na podlagi vere, rase, spola, spolne usmerjenosti, političnega prepričanja ali katere koli druge entitete je za nas nedopustno. Stremimo k enakopravnosti vseh in pravičnemu obravnavanju vsakega posameznika in posameznice. V stranki SDS se zavzemamo za spoštovanje človekovih pravic, medsebojno spoštovanje in solidarnost do vsakogar."

no. poanta je, da je nekaj Robert Simonišek, človek, ki je bil izbran na razpisu, nekaj drugega pa je SDS in njena ideologija. avtomatično enačenje prvega in drugega je odraz zablodelosti tukajšnje javnosti ter mob mentalitete. če pa za to, da bi postavili enačaj, vlečemo povsem nelogične povezave in vzporednice, celo s citiranjem avtorja, pa se ob to nihče ne obregne, potem smo že dosegli nov level neke postpostresničnosti. in to je malo strašljivo.

Bogataj ni kritik, on je izvajalec. Poleg tega je starček.

P. S.: pa ne me narobe razumet, to ni napad na avtorico, sigurno se spozna na svoje področje in dela dober work, napadam samo ta trenutni (predobstoječi) diskurz, v katerega je članek vstopil.

navsezadnej tud iz sebičnih razlogov, ker sem tudi sam bil nekoč na podobni ravni napaden kot nek avtoritaren ultradesničar (in bi bil še bolj, če ne bi bil trenirkar, kar ne sodi ravno v podobo nekega SDS-ovca). bodimo malo čuječni.

če zaključim: ni Simonišek kriv, da ga je ministrstvo tle izbralo, potem, ko se je, kot verjetno več drugih, se je pač prijavil na razpis. in na te očitke je že odgovarjal v Delu. kolikor ga poznam, ni ravno levičar, ampak to ga ne kvalificira avtomatsko v nek aparat, navsezadnje je tudi sam kritičen človek, kar, ironično, izpričujejo tudi izseki zgoraj.

pa brez zamere (xD), lp

P. S. 2: navsezadnej pa tudi kar nekaj ljudi povezuje RŠ z Novo in SDS, ker ni na neki Mladina liniji večino časa, ker je kritiziral izbor za Bodečo nežo, ker ni čist nekritičen do vstajništva itd. tud o tem govorim.

z zgornj izjavo. RŠ si ne upa več bit kritičen. Politična redakcija je šla v k***, totaln mnenjski mainstream. (Razen Zaniuk, Zaniuk je kral)

TOLE PA NI ZA POSLUŠAT. GOVOREC Z GLASOM JASNO NAKAŽE S CINIČNIM IN AROGANTNIM TONOM, KDAJ JE POTREBNO BESEDILO JEMATI KOT POSMEHA VREDNO IN NE DOPUSTI , DA SE POSLUŠALEC OBJEKTIVNO OPREDELI DO CITIRANEGA BESEDILA. ŽAL PECEJ ŽALJIVO!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.