V zadnjih mesecih minister za kulturo Vasko Simoniti na mesta direktorjev državnih muzejev in kulturnih ustanov aktivno nastavlja primerne kadre. V začetku decembra je v javnost prišla vest, da je po treh spodletelih razpisih le našel primernega kandidata za vršilca dolžnosti Moderne galerije v Ljubljani: Roberta Simoniška. Njegovo imenovanje je sprožilo buren odziv javnosti, odločba o imenovanju pa je bila sprva nepravilno izpolnjena, saj ni vsebovala ključnih sestavin obrazložitve okoliščin in razlogov za imenovanje. Simoniti je tokrat izjemoma precej hitro podpisal novo, pravilno izpolnjeno odločbo, po kateri je Simonišek za vsaj eno leto prevzel vodenje Moderne galerije.

Simonišek je bil imenovan po spremembi tistega dela ustanovnega akta muzeja, ki opredeljuje zahtevane kompetence direktorja. Tako je direktor lahko vsak, ki ima pridobljeno izobrazbo s področja delovanja zavoda na drugi stopnji in pozna področje muzeja, hkrati pa mora imeti najmanj pet let izkušenj na vodstvenem položaju. Pred spremembo je bilo bolj pomembno to, da ima kandidat za direktorja izkušnje s področja delovanja zavoda in sposobnost dela v kolektivu. Kakšne izkušnje na področju umetnosti pa ima človek, ki bi ga minister za kulturo želel na čelu vodilne ustanove za moderno in sodobno umetnost v državi?

Robert Simonišek je doktor umetnostne zgodovine, ki je do letošnje pomladi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki opravljal delo kustosa. To delovno mesto je zapustil, saj se je želel bolj posvetiti svojemu literarnemu udejstvovanju. Preden je deloval kot kustos, je bil predvsem pesnik in pisatelj, očitno pa je to karierno pot pogrešal, saj je letos izdal svežo pesniško zbirko. Junija je bil imenovan tudi za člana upravnega odbora Prešernovega sklada, na letošnjem knjižnem sejmu pa je prejel nagrado založbe Družina, ki bo v prihodnjem letu objavila tudi njegovo drugo zbirko esejev Pejsaži. Literarno kariero je spet prekinil, ko je bil v začetku decembra imenovan za vršilca dolžnosti direktorja Moderne galerije.

Moderna galerija velja v našem muzejskem in galerijskem prostoru za unikum: združuje kanonizirano umetnost 20. stoletja in opravlja muzejsko funkcijo, hkrati pa z občasnimi razstavami promovira sodobno umetniško prakso. Kot institucija predstavlja preteklost, hkrati pa omogoča predstavitev sodobnih slovenskih umetnikov širši, potencialno mednarodni javnosti. V decembru je Simonišek v intervjuju za Delo predstavil tudi svoj pogled na sodobno umetnost in lastno vizijo njene prihodnosti; citiramo: “Čeprav je v umetnosti dovoljeno vse, to ne pomeni, da lahko karkoli postavimo v razstavišče. Treba se je zavzemati za odkrivanje in predstavitev najbolj izčiščenih poetik. Občutek imam, da dostikrat za presežek razglašamo nekaj, kar je v skladu z globalnimi trendi in kar občudujemo v metropolah. Določeni umetniki prestrezajo frekvence in ustvarjajo tako, da so simpatični pogledom kustosov in teoretikov. To ne more biti osrednje merilo. Med domačimi avtorji moramo iskati tudi tiste, ki odstopajo od globalnih fenomenov, in jih predstaviti kot celovite osebnosti.”

Strategija, ki jo zagovarja Simonišek, podpira pa trenutno Ministrstvo za kulturo, bi se torej usmerjala k odstiranju najbolj izčiščenih poetik prostora, ki predstavljajo zgolj pristno slovensko umetnost in se ne zgledujejo po tujih trendih. Klen slovenski umetnik bo pa ja najprej uspel na naših tleh! Če bo le pristno slovenski in deloval po lastni vesti, ne pa poskušal ugajati kustosom in teoretikom.

Simonišek ne razume, da naloga muzeja moderne umetnosti ni iskanje in predstavljanje prave umetnosti. S tem prikaže svoj preprost, naiven pogled na umetnost, ki je težko primeren za kustosa v katerikoli instituciji, kaj šele za direktorja vodilne v državi. Uveljavljene slovenske umetnike, pa naj so ti všeč klenim Slovencem ali ne, naj bi kot najvišja državna institucija predstavila tudi mednarodnemu prostoru. Lahko se zgolj vprašamo, na kakšno umetnost misli, ko trdi, da moramo iskati tiste umetnike, ki odstopajo od globalnih fenomenov, in na kaj cilja, ko trdi, da ne moremo postaviti vsega na razstavišče. Predvsem pa se lahko vprašamo, zakaj bi ministrstvo želelo, da bi takšna oseba vodila Moderno galerijo.

Vprašanje postane še bolj pereče, če upoštevamo, da Simonišek nima izkušenj s področja sodobne umetnosti. Sam v intervjuju za Delo zatrdi, da se loteva zgolj tem, ki ga vsebinsko osebno privlačijo, kar ni vedno kompatibilno z interesi naročnikov. Njegovi interesi pa zajemajo predvsem področja z začetka 20. stoletja: slovensko secesijo, ekspresionizem, portrete Franca Jožefa I. in povezave umetnikov z literaturo. Njegova najbolj uspešna razstava Obrazi ekspresionizma je sicer prejela tudi Valvasorjevo nagrado s področja muzeologije, vendar je vredno omeniti, da je ni postavil sam. Razstava je nastala v sodelovanju s češkim muzejem GASK in predstavlja Simoniškovo edino uspešno sodelovanje s tujo institucijo.

Tudi Simoniškova sodba o vlogi kustosa nas ne pusti ravnodušnih. Trdi, da, citiramo: “Potrebujemo kustose in interprete, ki so avtonomni in potrebujejo čas za razmislek ter smelo sodijo v okviru svojih izkušenj, ne glede na hipnost teoretskih diskurzov in politično situacijo.” S tem utrdi svojo lokalno pozicijo, saj bi se umetnostni sistem po njegovem mnenju moral ozirati zgolj na teorijo, osvobojeno tujih vplivov. Individualno poetično pozicijo morajo tako poleg umetnikov imeti vsi udeleženci v umetnostnem polju. Tu se pojavi novo vprašanje - kakšen interpret sodobne umetnosti bi bil sam?

Nekaj izkušenj s področja umetnosti Simonišek vendarle ima, a kaj, ko te morda niso najbolj primerne za vršilca dolžnosti direktorja muzeja moderne umetnosti. Moramo se zavedati, da gre za osebnost, ki je razpeta med literaturo in umetnostjo. No, morda bi lahko rekli, da Simoniška leposlovje vendarle bolj privlači. Na COBISS-u  pod vnosom ‘Robert Simonišek’ najdemo okoli sto šestdeset zadetkov, a objav s področja, ki se mu bo posvečal kot vršilec dolžnosti direktorja Moderne galerije, naštejemo manj kot dvajset. Predvsem so to strokovni članki, monografije in katalogi, povezani z že navedenimi, ljubimi mu temami.

Velja omeniti, da je kot pesnik in literat tudi avtor zbirke esejev Trk prostorov, leta 2016 ovenčane z Rožančevo nagrado. V njej najdemo njegova intimna razmišljanja o širokem spektru tem, vendar morda najbolj navduši esej Obrazi lepote. V njem nas pouči, da, citiramo: “Raznolikost mnenj, ki se uresničujejo tako v zasebnem kot v javnem življenju, še nikoli ni bila tako pahljačasta kot v tem krhkem obdobju miru, ki mu nekateri že napovedujejo vojne, ki niso nič drugega kot nadaljevanje stare politike in dvojnega obraza zgodovine,” konec citata. Pluralnost mnenj zanj tako predstavlja grožnjo trenutnemu krhkemu obdobju miru, saj je ogrožena ena ideja lepega. Lepota, pravi, ima kot samostalnik ženskega spola nešteto blagodejnih obličij; tako na nas lahko deluje zgolj pozitivno, njena izkušnja pa je primerljiva celo z mistično izkušnjo.

Če ta premislek združimo z bolj nedavnim o umetnosti, smo odkrili formulo prave umetnosti, ki si zasluži biti predstavljena slovenski publiki. Gre za tisto presežno umetnost, z ženskim obrazom, ki sledi zgolj svojim notranjim vzgibom in nikakor ne ogroža miru s tem, da bi netila različna kontroverzna mnenja. S pravim kandidatom bo Moderna galerija ponovno na pravi poti k presežnim užitkom.

Moderna galerija je ujeta v negotovi poziciji. Po celem letu in treh neuspešnih razpisih za direktorja je ustanova dobila zgolj novega vršilca dolžnosti, ki ustreza aktualni kulturni politiki. Robert Simonišek predstavlja le profil osebe, ki je očitno primerna za mesto direktorja Moderne galerije. Kot v. d. bo Simonišek lahko deloval največ eno leto, saj ga je imenovalo ministrstvo in ni bil izbran za direktorja. Kateri bo tisti pravi kandidat, ki bo prevzel mesto direktorja, ne moremo vedeti, zelo verjetno pa bo prav tako domačijski kot Simonišek.