V petek, 8. februarja, sta se v Ljubljani odvila dva javna shoda. Dopoldne Zbor za Republiko, popoldne 3. Vseslovenska vstaja. Mnoge razlike med njima so bile že izčrpno prikazane. Ena pa uhaja vsem vrstam interpretacij, celo teoretski, od koder bi jo naprej pričakovali. Vprašanje republike in demokracije kot nečesa različnega se namreč vedno bolj odpira v živo, sredi uličnega delovanja, nikakor ne v akademskih sobanah sofisticiranih teorij. Še več. Ravno v teh sobanah so verjetno prispevali največ megle, sredi katere je postalo razločevanje teh dveh pojmov skoraj nemogoče. Skupaj s tem pa osnovni premislek, v kakšni vrsti politične ureditve sploh živimo.

Da je med republiko in demokracijo gotovo neka razlika, priča že jezik sam, saj v njem poznamo formulacijo »demokratična republika«, ki jo uporabljamo tudi za opisovanje lastne politične ureditve. Če bi republika in demokracija bili eno in isto, bi bila »demokratična republika« čisti nesmisel, saj bi s tem izrekali nekaj takega kot lesen les. Danes imamo v Evropi na eni strani kraljevine in monarhije, na drugi pa republike kot tisto obliko politične vladavine, ki je izšla kot prvim nasprotna.

Že hiter pregled nam takoj razgrne, da sta tako ameriška kot francoska revolucija inštalirali republike, hkrati pa ostro zavrnili demokracijo, ker naj bi bila preveč kaotična in blebetava. V času pisanja ameriške konstitucije ni bilo nikakršnih posebnih simpatij do Atenske polis, kjer naj bi bila demokracija doma. Bolj so čislali Šparto kot vojaško organizirano gerontokracijo, naravnost za zgled pa jim je bil imperialni Rim, kjer tudi je mesto nastanka republike. Obema vzoroma se še danes radi oddolžijo tako, da posnamejo kakšen super junaški film.

Tako demokracija kot republika imata svoje zgodovinsko mesto nastanka, prva v antični polis, druga nekaj stoletij kasneje v rimskem imperiju in v tem vidiku predstavljata čisto ločeni in različni izkušnji. Upoštevanje teh razlik nam lahko pomaga pri odpiranju premisleka političnih ureditev danes.

Demokracijo lahko širše opredelimo kot vladavino številnih. To ne pomeni, da veliko število ljudi vlada hkrati, temveč da se v vladanju mnogi izmenjujejo tako, da enkrat vladajo, drugič pa so vladani. Zato je razumljivo, da je bilo v demokraciji mnogo posluha posvečenega pravilnemu obsegu tako ozemlja kot števila ljudi. Demokracija ni možna, če je prevelika v ozemlju ali številu ljudi, zato se je najbolje znašla ravno v samozadostnem mestu - polis.

Ravno nasprotno od republike, ki jo lahko opredelimo kot vladavino maloštevilnih, kjer je, tako pravi zgodovina, bilo vedno prisotno globoko nezaupanje do plebejcev ali ljudskih množic. Republike imajo lahko opraviti z ozemljem in prebivalstvom, ki se širi iz centra, kot v primeru Rima. Zato bolj kot politiko potrebujejo sofisticirano politično tehnologijo, da lahko administrirajo obsežna ozemlja in populacijo. Republikam se mimogrede zgodijo tudi cesarji ali vladavina enega. Kako je možno, da se je Napoleon dal okronati za cesarja le nekaj let po tako krvavi ustanovitvi francoske republike?

Kako nam lahko koristijo pri premisleku današnjih političnih ureditev te razlike? Po politični ureditvi Slovenija ni demokracija, temveč republika. Bila je tudi pred letom 91, toda bila je socialistična republika, zdaj pa naj bi bila  demokratična. Republika se do sedaj kaže kot nekakšen hardware, na katerega je možno inštalirati tako socialistični software kot demokratičnega ali vstajniškega. Zato ni presenetljivo, da  se lahko v neskončnost govori o demokratičnih institucijah, volitvah, standardih, demokracije pa ni od nikoder, saj jasno tičimo v republiki. Demokracija ni nobena stvar, sistem, zgradba ali posamična politična tehnologija, temveč še najbolj specifično razmerje med ljudmi, ki temelji na enakosti med državljankami in državljani v politični skupnosti.

Treba je priznati, da to razlikovanje ni enostavno. Tudi zato, ker resnične izkušnje demokracije nimamo. Imamo pa izkušnje s politično tehnologijo republike in to je tisto, kar se je sedaj znašlo pod vprašajem. Pod vprašajem so volitve kot edina dosedanja možnost dejavne politične udeležbe državljank in državljanov, predvsem pa partitokracija strank, ki ne zastopajo več nikogar, same pa se vedejo kot bi bile eno, torej vodja.

Zbor za republiko se ne imenuje tako po naključju. Vse bolj pa se kaže kot »prvobranitelj« republike in njene dosedanje politične tehnologije pred vse glasnejšimi zahtevami protestnikov na drugi strani, ki so mnogokrat ubesedene kot »več demokracije« in možnosti za politično soodločanje. Le poslušajte različne odtenke zborovalcev in kako uglašeno branijo republiko, kako skeptični in sovražni so do samih zametkov in za zdaj še nebogljenih zahtev po »več demokracije«. Tukaj ne bodo izbirali besed, verjetno tudi ne sredstev. Za zdaj lahko le poslušamo, kako iz njihovih ust letijo besede o pohodu fašizma, demokrature, vladavine ulice in podobno, medtem ko sami najraje sedijo v foteljih dobro ogrevanih dvoran, nekateri že dve desetletji.

Da ne bo slučajno pomote. Ko bo šlo zares, bodo dosedanjo republiko, torej permanenco lastnih interesov, branile tudi druge dosedanje strankarske opcije. Morda ne bodo tako neotesani, bodo pa zato bolj zviti in ljubeznivi, torej še bolj nevarni. Če je leta 90. šlo za samostojno državo, gre zdaj za zametke in potencialnost nečesa čisto drugega in drugačnega. Gre za politiko in demokracijo, brez pridevnikov, gre za možnost javnega delovanja državljank in državljanov v lastni politični skupnosti.

Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.