Prejšnji teden se je ob Ljubljanici, na stičišču Petkovškovega nabrežja in Rozmanove ulice, odprl RogLab. V njem potekajo dejavnosti s področja oblikovanja, arhitekture in sodobnih umetnosti. Zasnovan je kot prostor produkcije, v katerem nudijo strokovno pomoč in izobraževanje glede uporabe novodobnih orodij v oblikovanju. Namenjen je najširšemu občinstvu ¬– vsakdo je vabljen na njihove delavnice, ki pa so sicer plačljive. To danes, ko prevladuje tržno-kreditna logika izobraževanja, niti ni tako nepričakovano. Kar je bolj čudno, je samo ime, ki ga nosi ta prostor. Kaj ima skupnega z Rogom, ko pa je lokacijsko in po svoji vsebini in formi tako zelo oddaljen od njega?

Pred 20 leti je Mestna občina Ljubljana zaščitila glavno  stavbo tovarne Rog kot izreden primerek predvojne industrijske arhitekture. Dobro desetletje in pol po tem je stavba vedno bolj razpadala, dokler se niso šest let nazaj v njej začele odvijati dejavnosti Roga, kakršne poznamo še danes. Njeni uporabniki bolj in manj uspešno ohranjajo in vzdržujejo objekte stare tovarne Rog. Pri tem so soočeni s težkim izzivom: v kar najslabših možnih pogojih ustvarjajo nedobičkonosne produkte kulture in urejajo različne prireditvene, razstavne in produkcijske prostore, ki so vsaj načeloma dostopni vsakomur.

Točno takšne dejavnosti, kot potekajo danes v Rogu, so bile v raziskavi Mirovnega inštituta na prelomu stoletja razglašene kot zaželene in potrebne. Med letoma 1998 in 2000 je bila izvedena obširna raziskava, ki je preučila prostorsko problematiko kulturnih dejavnosti v Ljubljani. Ugotovljeno je bilo, da ima institucionalni sektor kulture monopol nad razpolaganjem z infrastrukturo, da je torej v Ljubljani očitno pomanjkanje dejavnosti neodvisne kulturne produkcije. Nekaj let po raziskavi se je vzpostavilo delovanje Roga.

Pričakovati bi bilo, da bo Mestna občina Ljubljana takšne samoiniciativne kulturne dejavnosti podprla. Njen odziv pa je bil drugačen. Uporabnike Roga obravnava kot škodljive sami stavbi Rog in kot nepotrebne v ljubljanskem kulturnem prostoru. Tu se vračamo k RogLabu, ki nakazuje, kakšno kulturno ustvarjanje podpira MOL.

RogLab je nastal v okviru evropskega projekta Second Chance, ki skuša v partnerstvu z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane in Mestno občino Ljubljana vzpostaviti tako imenovani Center sodobnih umetnosti Rog. To je načrt ureditve območja tovarne Rog v ogromen poslovno-stanovanjski kompleks, v okvire katerega bo zaprto delovanje centra umetnosti Rog. Poleg hotela, gostinskih, poslovnih in raznih turističnih dejavnosti bo nekaj prostora namenjenega tudi kreativni industriji in sodobnim umetniškim praksam. Leta 2007, ko se je izdelal prvotni načrt prenove območja Rog, je bilo temu namenjeno 40 % prostora. Leto kasneje je MOL izvedla arhitekturni natečaj, na katerem je bil izbran načrt, ki predvideva le še 20 % prostora javnim praksam. Te bodo obdane z objekti visoko dobičkonosne dejavnosti v zasebni lasti.

Medtem ko se na območju tovarne Rog vzpostavlja mreža ustvarjalcev, ki neprofitno ponujajo najraznovrsnejše galerije in ateljeje, na MOL-u izdelujejo megalomanske načrte izbrisanja dosedanjega Roga in postavitve novodobnega objekta, ki poleg najrazličnejših produktov ponuja tudi nekaj prostora institucionalni kulturi. Pri tem gre MOL-u kar slabo, saj že nekaj let neuspešno išče privatnega vlagatelja v ta projekt, vseeno pa načrtovalci CSU Roga še zmeraj ne slišijo nenehno ponavljajočih se ugotovitev, da je njihov načrt preveč velikopotezen in da bi jim koristilo upoštevati, spodbujati in ne nazadnje uporabiti že vzpostavljeno kulturno platformo tega območja.

Z nelegitimnostjo prevzemanja imena Rog sem se ukvarjala Nataša Mrzel.