Se spomnite, ko je na začetku tisočletja krožil nek vic o gejih in običnih pederčinah? Ne ravno o njih, pravzaprav je bila delitev na ta dva termina cela fora: nekdo je samo gej, nekdo drug pa obična pederčina. Ha ha? Ne vem, nisem boomer. »Vic« je ostal z mano do danes, ker je bil ena prvih omemb kvirovstva, ki sem jih slišala v življenju. V istem času mi je bil privzgojen tudi ogromen gnus do besede »lezbijka«. Fuj. Če je bil gej nevtralen termin in peder(čina) sramoten, pri lezbijkah nevtralna beseda sploh ni obstajala. Obstajale so le njene variacije z različnimi odtenki gnusa: lezba, lezbača, možača. Recepti so bili morda drugačni, sestavine pa podobne: sram, krivda in nasilje.

Razlika med gejem in pederčino v danem kontekstu je v tem, da je gej neke vrste strejt peder. V smislu, da koncepcije moškosti ne kviri do te mere, da bi zaradi njegove prisotnosti postalo neudobno fantom, ki so jim očetje v otroštvu veliko govorili, naj ne bodo pičke. Strejt peder je soroden »pick-me« geju oziroma, z besedami Metoda Zupana, »marginalcu, a ne takemu marginalcu«. Strejt peder je najbrž tudi podjetnik, ne govori kot ena baba, ne hodi na parade, kaj šele, da bi tam nosil tangice, je monogamen in precej mizogin. A ne štekaš, on je tak kot ti, samo da je po nesreči v nekakšnem sterilno biološkem smislu tudi homoseksualen. Pred fotrom nikoli ne omeni svojega partnerja in ves čas stresa seksistične šale, a ne more se otresti občutka, da zanj vseeno ni dovolj dober – to se pravi, dovolj maskulino fantovsko decovsko moško moškast. Ideala te očitno izmišljene kategorije ne more doseči in to ga boli do konca življenja.

Dihotomija gej – obična pederčina je zatorej dobra vstopna točka v razmišljanje o politikah oziroma strategijah spoštljivosti: o taktikah, s katerimi si pripadniki marginaliziranih skupin prizadevajo za odobravanje večine in posledično asimilacijo, v prepričanju, da bo to magično razrešilo njihovo zatiranost. Tovrstne taktike vključujejo odrekanje neodobravanim aspektom identitete in nejasnim spolnim izrazom – nenehnemu dokazovanju, da »jaz pa že nisem stereotip!« – in predvsem zgražanje nad drugimi pripadniki marginalizirane skupine, ki se na tak ali drugačen način v očeh večinske kulture obnašajo neprimerno, saj nam s tem »vsem delajo škodo«. Med kviri je to na primer klasična parola: »Zakaj morajo biti na paradi geji v tangicah in ljudje v fetiš oblačilih – ali jim ni jasno, da nam s tem vsem dajejo slab imidž? Saj bomo na koncu izpadli kot kopica seksualnih perverznežev!« Ali pa ko se geji distancirajo od trans oseb ali pa se »truscum« trans osebe distancirajo od drugih trans oseb, na primer nebinarnih, saj »so ljudje še lahko razumeli, da si rojen v napačnem telesu, zdaj jih pa medete«. V končni fazi gre predvsem za dokazovanje večinski kulturi, da se nas ni treba bati, saj ne izzivamo niti normativnih praks in kategorij v povezavi s spolom in seksualnostjo, kaj šele sistema v celoti, skratka, da pravzaprav nismo kvir. Dokazovanje, da nas lahko umestite v že znane, za vse udobne, nikogar ogrožajoče kategorije.

Strategije spoštljivosti so v sami biti konservativne: kdo določa kriterije spoštljivosti? Na rudimentarni ravni so to fotri. Dejanski ali simbolični. Nekateri imajo svoje toksične fotre, ki jih nikoli ne bodo zares sprejeli. Če jih nimajo, pa njihovo mesto zavzame sistem s svojimi vzvodi in aparati. Ti poganjajo in reproducirajo nujnost stroge binarne delitve spolov v prepletu z mizoginijo in končno služijo kapitalistični reprodukciji. Podredimo se jim lahko le z nasiljem (nad sabo in drugimi), z negovanjem gnusa in sramu, s kompulzivnim dokazovanjem pripadnosti spolnim kategorijam. Naporno in nezdravo delo – in čemu? Do konca življenja boš prežal sam nase, in če dovolj uspešno igraš njihovo igro, dobiš pozicijo moči za izkoriščanje drugih ali status tistega kvira, zaradi katerega lahko nekdo na Novi24 reče, da ni nestrpen, saj ima prijatelja geja, ki se tudi strinja, da je šlo vse skupaj predaleč.

Včasih je priročno kriviti frike tega sveta in pozabiti, da je meja med včerajšnjimi, današnjimi in jutrišnjimi friki tanka. Vsi lahko namenimo kanček empatije in razumevanja vzgibu mlajših kvirov, ki se zatekajo k strategijam spoštljivosti: biti kvir je lahko travmatično in osamljeno. Tovrstno iskanje pripadnosti je razumljiv začetni odziv: poskušamo se distancirati od tistih, ki nas s svojim obstojem opominjajo na aspekte sebe, ki se jih še vedno sramujemo. Skoraj vse pederčine so se nekdaj trudile biti geji. Piska oddaje si je nekdaj prizadevala biti neobstoječa kategorija, homoseksualna nelezbijka, negacija sebe, ki je torej inherentno prazna, kakor se je tudi počutila. A ne pozabimo: strategije spoštljivosti temeljijo na popolni iluziji, da je toleriranje enako osvoboditvi. Sistem je kot toksičen fotr – nikoli te ne bo zares sprejel ali te imel brezpogojno rad. Strategije spoštljivosti so paranoidno oklepanje namišljenega sprejemanja, ki nam je bilo do zdaj bojda podeljeno, a ki očitno ves čas visi na tako tanki nitki, da jo lahko strga že prisotnost dveh oseb v usnju na paradi ali nebinarna zmagovalka Evrovizije.

Takšno pogojevanje dostojanstva ni svoboda, sprejemanje ali pravilno izbrano zavezništvo. Včeraj smo bili Drugi mi, danes so Drugi morda že drugi, a dokler niso svobodni tudi oni, sta naše tako imenovano »spoštovanje«, naša varnost zgolj iluzija. Povedano drugače: v trenutku, ko se naciji spet spravijo nate – in ne misli, da se ne bodo –, se bodo simbolični fotri in skrajno tolerantni liberali gotovo blazno zgražali, a, kot je bilo od nekdaj, le radikalci, friki v ledru, nenormativci in marginalci bodo tisti, ki se bodo s svojim borili za tvoje življenje.

Morda smo pozabili, da so tudi naše že pridobljene pravice ravno plod boja, ki so ga zanetili takšni kviri, od katerih se nekateri zdaj distancirajo: spolno nenormativne osebe napačnih barv in razredov z radikalnimi političnimi idejami. Po desetletjih izbojevana sredstva, vidnost in pravice pa so bili navsezadnje strateško podeljeni tistim, ki jih sistem lahko tolerira brez sesutja. To se odraža tudi v premiku osredotočanj gibanja z bolj revolucionarnih vzgibov na zavzemanje za priznanje pravic, s katerimi naj bi se legitimiral naš vstop v obstoječe strukture. Z zakonom in družino se reproducira nacionalna kultura in ureja zasebna lastnina. Dokler je družina za takšno reprodukcijo koristna, se lahko liberalizira – dokler resnično ne pokviri (pokvari) sistema, lahko postane celo mavrična. Piska oddaje sicer prepoznava dejstvo, da dostop do zakonskih zaščit kot tudi zakonske zveze lahko za marsikoga odloča med življenjem in smrtjo, in tudi ne želi diskreditirati dela predhodnikov. Ne ve, kako bi se znašla v svetu, v katerem ne bi bilo do današnje mere izbojevanega prepoznanja njenega obstoja, kako bi ga sploh preživela. Pa vendar, z besedami Matije Pohorca: »Žabe svatbo so imele, ampak – kaj pa zdaj?«

Podnebni zlom se bliža, naciji nas ubijajo, kapital nas duši, postajamo znova priljubljena tarča populističnih retorik desnice, in kakorkoli »primerno« se bomo poskušali obnašati, bo sistem ostal inherentno nasilen. Zato ne potrebujemo odobravanja metaforičnih fotrov, kakršni so zdaj – spremeniti moramo njih ali pa se z njimi nasploh ne več ukvarjati. Nujno je razširiti in radikalizirati polje političnega v kvir gibanju in se pridružiti protisistemskim koalicijam. Kompulzivno dokazovanje sprejemljivosti, spoštljivosti ali prebavljivosti metaforičnim in pravim fotrom tega sveta je naporno in v tem zgodovinskem trenutku nevzdržno. Ne zatekajmo se k beračenju za koščke tolerance – v svetu gejev bodimo raje obične pederčine.

Kvir agendo je širila Neja.