Slavje klavrnosti

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 2. 2021 - 13.30

Pred dobrim tednom dni smo bili v Ljubljani priča pogrebni povorki za kulturo, do katere so pripeljali že skoraj leto dni ponavljajoči se karnevali represije in vztrajno kljuvanje vlastodržcev po mrhovini domače demokracije. Relativno sočasno nas je domača tviteraška substanca z velikim S blagoslovila še s kadrovsko vizijo naše skupne prihodnosti. V njej ni zgolj dodala soli na rano umetnosti in humanistike, ki bi skoraj da že zamerili, če bi se ju omnipotentna tvarina ognila, temveč so vizionarsko rezilo pod rebra prejeli tudi družboslovci in pravniki, za katere bi slehernik utegnil pomisliti, da so herojsko-idolski podstati vsaj za odtenek bolj povšeči.

Toda nak. Vsi skupaj so pristali na nasprotnem - verjetno levem - bregu reke napredka, ki meandrira le tam, kjer trg to zahteva. Vsi skupaj smo postali označenci enega vlačugasto rabljenega označevalca, filozofi, in žrtve nesmiselnih primerjav z zdravniki in inženirji. Toda tovrstni družbeno-politični maskenbal ne bi smel biti presenetljiv, glede na to, da v luknjah fizične geografije, ki jih je svojčas nedemokratično zahojsovala krasnaja armija, trenutni botri države vztrajno iščejo in vedno znova najdejo kalibrirane faluse operandije, jih zvesto prenašajo k nam in z njimi demokratično mlatijo okruške nehvaležnega naroda, nevrednega šemaste utopije druge Švice. Od petka do petka se nam napoveduje vse bolj bela prihodnost, natančneje kurbirsko bela, in nihče nam ne more očitati, da nam je bela ljubša kot črna. Ali rdeča. Ali rumena. Ali na ić.

Praktičnih branikov ni več in humanistične glave, ki si že desetletja same preventivno kopljejo in krancljajo svoj grob, bodo lahko kmalu smelo skočile vanj, prepričane v svoj prav, v svoj boj, v svojo revolucionarno nemoč. Trg na drugi strani, manj fatalen in patetičen, le čaka, da požre vse nedofukančke in frigidneže, vse beta samčke in alfa samice, raznorazne revšete in ostale proračunske trakulje. Mi nismo Francozi, da bi izgled najlepšega mesta na svetu kvarili z barikadami. Mi nismo Nemci, da bi volili glede na debelino denarnice. Mi smo Slovenci, kleni ljudje, vajeni biča in meča - al samo u leđa.

Ne glede na to, kaj nam plasira naš vaški zbor starešin, smo to pripravljeni sprejeti in se bakterijsko prilagoditi situaciji. Domala milo se nam že stori pri srcu vsakič, ko v novicah spremljamo sramotne podvige nefunkcionalne fukare, s katero je obdana naša substanca. Prmejkršenduš, kako težko mora biti graditi avtoritarno državo, ko ti lastni afekti in modusi iz dneva v dan izbrizgavajo jam gluposti, kot da so krofi, vselej ugriznjeni na napačnem mestu.

Toda kar nam paše ko krompir na ribežen, je pogled dol, na jug, na balkansko šako jadi. Tedaj se nam je lažje ozreti na lastno zgodbo o … o čem že? O uspehu? Za tak uspeh bi se, po pričevanjih razočarane stare garde, marsikdo natolkel nekih kamnov na nekem otoku v neki državi, zdaj prisotni samo še v zraku, kot pravi skupina TBF. Eho časa, ko je muda naših veljakov, s katerimi nam ti zdaj brezbrižno opletajo pred očmi na vsakem koraku, še držala kolikor toliko trda - nihče ne pravi, da tudi pravična - roka. “Travo bom jedel, samo da imam svojo državo.” Sita ovca, mirna ovca. Taka se z lahkoto striže.

Kunderov Milan v knjižici Slavje nepomembnosti na nekem mestu zapiše: “Že zdavnaj smo ugotovili, da sveta ni mogoče vreči s tečajev, ga oblikovati na novo, zaustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama možnost odpora: da ga ne jemljemo resno. Ampak ugotoviti moram, da so naše šale izgubile svojo moč.” Ta pogosto citirani odlomek po eni strani deluje kot koristno vodilo za prebijanje skozi klavrno sedanjost, ne da bi človek končal na psihiatriji ali skenslan s Črnega Kala, soočen z vsemi odvodi blata, pa čeprav protiustavnimi in protipravnimi, kot da bi ta dva diskurzna stabilizatorja in nič več pri nas lahko realno zaustavila izvoljeno emanacijo reakcionarnosti. Po drugi strani gre zgolj za še eno zapakirano vodilo potuhe, za spoznanje, ki nas razbremenjuje odgovornosti za upor, četudi sizifovski. Kajti Sizifa si moramo predstavljati srečnega ali vsaj srečnejšega od Štefana iz Hrastovca pod Bočem, ki zagotovo ne bo prišel stat pred parlament na minus, ker je nek lokalni šerif izselil “tiste, ki zvijajo igle v rizle”. Še manj bo prišel stat zato, ker se je nek stokilski robocop odločil spočiti na hrbtu petdesetkilske protestnice. Taman posla.

“Jah, zemlja je njihova, a mar ni,” in krof se ti zatakne v grlu. “Pravila so pravila, kaj pa izzivajo” - ti pa komaj čakaš na panično izgubo zavesti pred vso to bruhajočo načelnostjo. “Ja jst bi ga tud užgal, če bi mi tm pred faco opletou s transparentom alpa metou jajca u moje kolege” - na srečo si se že zadavil s krofom, tako da tega zadnjega ne slišiš. Kako daleč je granitna kocka roki, ki zanesenjaško pobira nalepke anarhičev, a višek upora ji je uredniku všečno predrugačenje stavka? Svoboda ni noben glagol, svoboda je samostalnik v funkciji mašila. Prav vsi, levi in desni, oranžni in vijolični, klempavi in hakljavi, ga uporabljamo takrat, ko nam nekdo stopi na prste. In dokler so nam stali na njih, smo jo hoteli. Zdaj jo kao imamo, a z njo ne počnemo drugega kot to, da si podajamo njeno zamišljeno odsotnost. Jebiga, zdaj so pač na vrsti oni, zatorej le v vrsto, dokler je karneval namišljene izbire še v mestu.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.