Nekako mimogrede sem se včeraj znašel na državni proslavi, no, ne čisto mimogrede, malo tudi namerno, pravzaprav novinarsko dobronamerno. Da bi malo čeknil sceno, se malo inspiriral za britje dlak z jezika ob tako slovesnem dnevu kot je dan državnosti. Državna proslava, skratka, z drugimi besedami, vrsta političnega rituala, ideološka praksa, drkanje političnih in kulturniških in še kakšnih elit pred ogledalom, napihovanje, kurčenje, nesmisel, obup, absurd. Ni malo lepih ali še lepših izrazov, s katerimi bi lahko opisali ta dogodek in pri tem sprostili lastni intelektualni ali prostaški egotrip. Pa vendar so proslave pravzaprav le en velik umor duha - in telesa, kajpak. Državne proslave so preprosto slabe zabave, tako zelo duhamorne, da so v primerjavi z njimi sedmine pravcati dionizični razvrat; sicer pa je res, da sedmine tako ali tako slovijo po nekem subtilnem, če ne celo sublimnen, transgresivnem duhu.

Sicer pa tu ne gre za zapis, ki bi na kakršenkoli način kritiziral. Ne gre za zapis, ki bi kritiziral resentiment, kakršnega premore kulturniški diskurz. Da, tisti kulturniški diskurz, ki reproducira mit o vlogi kulture za slovensko državo in ki trendovsko govori o vdoru kapitala in trga v kulturo, medtem ko so trgu in kapitalu prepuščeni le t.i. ničvredni in popularni sektorji kulturne produkcije, predvsem glasba, in pa nove generacije prekernih umetnikov. In medtem ko so kulturne elite, sive po glavah, dodobra zazicane v javnih institucijah in kulturno-državotvornih društvih.

Ali pa da bi tu šlo za zapis o onemu diskurzu o krizi, ki govoriči takšne blaznosti, kot so frazemi, da smo finančnim trgom poslali signal, in ki dnevno štanca nove izrekovalce resnice, od finančnih analitikov do bonitetnih agencij. Če kaj, potem ne bom rekel, da danes ob raznih analizah in rešitvah manjka ena preprosta analiza diskurza, analiza tega, kako se sploh govori, ko se govori - in govori se seveda veliko; pravzaprav se ne govori, ampak govoriči. Prav tako nočem meriti stanja, v katerem se nahaja država, po takšnem ali drugačnem idealu, nasprotno, pokazati bi bilo treba, da so problem ravno ti ideali sami. Početi drugače, bi bilo isto kot razglašati ateizem s kritiko cerkve, češ da ne verjame v boga, in s tem predpostaviti, da bog vendarle obstaja in da bi cerkev s svojimi dejanji vendarle morala izkazovati vero vanj. Sicer pa bi se morali, preden sploh rečemo kakšno na račun države, najprej vprašati, kaj sploh je država, ne pa predpostaviti kot da gre za entiteto brez časa in zgodovine. Tudi tega nisem hotel reči.

Tu tudi ne gre za zapis iz neke lastne izkušnje, ki ni nič drugega kot generacijska izkušnja; izkušnja nekoga, ki je tranzicijo, ki ni bila nič drugega kot metamorfoza stare politične nomenklature, preživel ob gledanju MTV-ja, za izkušnjo nekoga, ki je vstop države republike Slovenije v Evropsko unijo doživel na nekem vikendu nad Krškem, kjer so ga bolj kot čari EU zanimali čari takratne punce, izkušnje nekoga, ki ga državni in drugi totalitarni simboli zanimajo manj kot lanski sneg - ker ima sneg pač rad. Pa tudi ne izkušnja nekoga, ki misli, da Damir Avdić premore boljši komentar postsocialistične realnosti kot večina intelektualnega in akademskega diskurza. In nekoga, ki nima nikake nostalgije, še manj pa kakšne strategije za dobrimi starimi upornimi časi. Pa spet izkušnje nekoga, ki piše recenzije za 12 evrov in ki je že tako ekonomsko prožen, če si dovoli uporabiti ta izraz, ki so si ga letos izposodili še na trienalu sodobne umetnosti, da bo zdaj zdaj začel trenirati gimnastiko. In spet izkušnje nekoga, ki meni, da problem sploh ni v politični apatičnosti generacij, zraslih skupaj s facebook profilom, pač pa pa antipolitičnost generacij fotrov in mam 40+. In nenazadnje izkušnje nekoga, ki se sprašuje, kakšen odnos do sodobnosti vzpostaviti, ko pa je ravno sodobnost tista, ki nam določa meje tega, kar sploh smo.

Ne, to je enostavno zapis nekoga, ki pravi, da jih ima Slovenija dvadeset i dvije. In če imaš s tem probleme? Napuši se kurčine.

Kurčino Republike Slovenije je pušil Robert Bobnič. Bral Brgs, glasbena podlaga Damir Avdić - Imam dvadeset i dvije in govor el prezidenta Pahor Boruta na državni proslavi 24.6.2013.