Letos poleti so v ZDA po policijskem umoru Georgea Floyda v Minneapolisu izbruhnili največji protesti v ameriški zgodovini, ki jim še ni videti konca. Množice ljudi so v solidarnosti z afroameriško manjšino v petstotih mestih po državi zahtevale ukinitev militariziranih policijskih organov in radikalno redistribucijo sredstev v prid šolstvu, stanovanjski politiki ter zdravstvu. 

Politična in ekonomska prikrajšanost črnske manjšine je v primerjavi z ostalim prebivalstvom še vedno pereč problem. Neoliberalne humanitarne organizacije, na primer Open Society Foundation ali pa Ford Foundation, ki so v preteklosti finančno in ideološko investirale v organizacijo Black Lives Matter, pa zahteve afroameriškega proletariata po rasni pravičnosti razumejo izključno kot poziv po svoboščinah. Tako se izgubi razredno ozadje, s pomočjo katerega lahko adekvatno razumemo rasne neenakosti. 

Korporativni giganti so tako ob izbruhu protestov cinično pohiteli, da bi kar se da ostro obsodili institucionalizirano nasilje nad ameriško črnsko manjšino. Z besedami »tragično, boleče in nedopustno« je Floydovo smrt opisal Walmartov direktor Doug McMillon. Amazon je na Twitterju razglasil, da se mora »nepravično in brutalno postopanje s črnimi ljudmi v naši državi končati.« McDonaldsov direktor Joe Erlinger je s ponosom ugotavljal: »Ne toleriramo neenakosti, nepravičnosti ali rasizma. Ko trpi en član naše Mcdružine, trpimo vsi.« Ameriške multinacionalke so se pridušale, da bodo z milijonskimi donacijami podprle organizacije, ki se zavzemajo za rasno enakost. Če je monetarna dobrodelnost tem velikanskim tržnim entitetam zgolj drobiž, pa njihova dejanska politika delavcem, pogosto Afroameričanom, ne omogoča plač za dostojno življenje in vztrajno tepta vsakršni poskus sindikalizacije.

Ob najnovejših nemirih v Ameriki so pripadniki Black Lives Matter proteste izkoristili za opozorilo, da je kršenje delavskih pravic produkt korporativne eksploatacije. Rdeča nit zahtev gibanja se na splošno oblikuje iz nasprotovanja policijskemu nasilju in mobilizira prek vzbujanja empatije do njegovih žrtev, na trpljenje katerih se nepravični oblastniki požvižgajo. Poleg antirasističnih tem in poudarjanja identitet rasnih manjšin ter njihovih individualnih pravic je gibanje v zadnjem času izpostavilo tudi marsikatero ekonomsko zahtevo. Še vedno pa prevladuje liberalno prepričanje, ki je pogosto tudi med Afroameričani, da so omenjeni pozivi predvsem izraz želje po večji socialni mobilnosti, materialni preskrbljenosti, dostopu do potrošnih dobrin in konkurenčnosti črncev na trgu dela. Ker pa je kapitalistična akumulacija neposredno povezana s konceptom rase, saj se še danes okorišča s sadovi segregacije in poceni črnskega dela, lahko sklenemo, da je zavzemanje za rasno pravičnost hkrati vedno že del razrednega boja, ki nima zveze s poceni karierizmom ameriških sanj.

Čeprav je ideologija Black Lives Matter podobna stališčem gibanja za državljanske pravice v 60. letih prejšnjega stoletja, je ne moremo razumeti zgolj kot zahtevo po spoštovanju človekovih pravic. Prav zaradi tega gibanju za državljanske pravice ni uspelo preseči sistemskega rasizma, ampak ga je celo zaostrilo. Razlog za uspehe gibanja, pa tudi za njegov končni poraz, je iskati predvsem pri zahtevah razreda črnskih profesionalcev, trgovcev in birokratov, ki se je oblikoval na plečih sužnjelastniškega sistema. Kot favorit belih kapitalistov je kompradorska črnska lumpenburžoazija v prvi polovici 20. stoletja igrala vlogo integratorja črnske manjšine v kapitalistično mašinerijo taylorizma, ki je za svoj pogon potrebovala poceni delovno silo. Pri tem je bilo ključno površno sklicevanje na ahistorični koncept rasnih razmerij, s katerim je ameriška elita v 19. stoletju utemeljevala ločenost interesov belcev in črncev. Ideja črnske unikatnosti je konec 60. let pronicala tudi v ideologijo najbolj radikalnih Black Power skupin, a je imela za posledico, da so boji večinoma ostajali sektaški in izolirani. Čeprav jim je uspelo odpraviti segregacijo, je socialdemokratsko krilo gibanja za državljanske pravice postopoma zamrlo. Svojega političnega programa vsaj radikalnejši del gibanja za državljanske pravice tako ni izpeljal do konca. Naslavljanje temeljnih problemov brezposelnosti, nizkih plač in stanovanjske politike pač ni bilo v interesu elit, ki so raje financirale vojno v Vietnamu.

Zgodovina ameriške nacije kaže, da so se proti izkoriščanju delavci tako bele kot črne rase združevali že od nekdaj. Rezultat upora črncev v Virginiji leta 1870, ko so se povezali z belimi delavci in majhnimi kmeti, je bil nastanek ljudske stranke Readjuster Party. V New Orleansu so leta 1892 beli delavci sodelovali s črnci v splošni stavki proti belemu suprematizmu politikov ter delodajalcev. Nasprotovanje policijskemu nasilju, institucionaliziranemu rasizmu in belemu suprematizmu, ki so že vse od njenega nastanka stalnica ameriške politike, je torej del širše slike boja proti kapitalistični eksploataciji. Ameriški kapitalizem je nedvomno povezan s sužnjelastniškim sistemom, ki promovira podobo črnskega ljudstva kot neciviliziranega in manjvrednega Drugega. Ta sistem se v svojem bistvu do danes ni spremenil, a njegove žrtve so tudi in še vedno nižji razredi vseh, ki jih izobraženi višji sloji liberalne elite pod pretvezo socialne pravičnosti danes krivijo za ostanke odkritega rasizma, po drugi strani pa jih izkoriščajo kot vse ostale. S tem današnja elita podobno kot njeni imperialistični predhodniki sabotira potencialna zavezništva med na videz različnimi skupinami ljudi v boju proti kapitalu. 

Gibanja, kot so Occupy, Black Lives Matter in kampanja Bernieja Sandersa do neke mere naznanjajo revitalizacijo levičarskih politik. Težko pa spregledamo, da so še vedno idejno zelo heterogena, neorganizirana in brez vodstva, kar pogosto vodi v samopromocijo, moralizem in prazno militantnost, s katero se okoriščajo humanitarni kapitalisti. Posledica tega je zaostrovanje družbenih kontradikcij, ki vodijo v razumljivo razjarjenost črnskih tovarišev in tovarišic. Identitarizem aktivizma Black Lives Matter lahko tako do neke mere na podlagi podobnih vsakodnevnih izkušenj v umazani kapitalistični realnosti poveže pripadnike različnih manjšin. Odločilen pa bo navsezadnje razredni boj, ki najavlja nujno, četudi morda krhko zavezništvo zatiranih onkraj vseh nacionalnih, rasnih in spolnih razlik. Za začetek nas lahko druži skupno, zmernejše zavzemanje za upoštevanje delavskih pravic. A navsezadnje to ni dovolj. Cilj je, kot je ugotavljal že Marx, emancipacija s prisvojitvijo produkcijskih sredstev in z demokratizacijo produkcijskih razmerij. Morda so lahko v Ameriki zgled za to Črni panterji, ki so se v drugi polovici 20. stoletja pod geslom socializma povezovali z revnimi belci, latinosi in azijskimi manjšinami.