“Pa kaj imajo ti kulturniški jamrači opraviti z vstajniki,” se je v nekem intervjuju nervozno vznejevoljil Slavoj Žižek. Govoril je o neslavni javni tribuni Društva pisateljev “Slovenska kultura sredi razpada vrednot”, ki je potekala v Cankarjevem domu; ta, mimogrede, še stoji. Tudi ostali obiskovalci smo opazili, da je bilo tam kot na konklavu. V ospredje je stopil zbor jasno politično opredeljenih starčkov, istih starčkov, ki so nekoč na istem mestu že narodnotvorno modrovali. Ta zbor je skušal v imenu vstalega ljudstva pojasniti, zakaj smo se znašli do kolen v dreku.

Društvo pisateljev je pred kratkim izdalo knjigo, v kateri so tam izrečene besede tudi zapisane. Sedaj lahko s časovne distance ocenimo, kaj se je v Cankarjevem domu modrovalo. Ker so bili govorci z vseh vetrov, so tudi njihove razprave izredno heterogene, zato seveda ne moremo vseh zmetati v en koš. Ustavili se bomo pri uvodnem razmišljanju Vena Tauferja, predsednika pisateljskega združenja. Ta tekst je namreč simptom danes prevladujočega političnega diskurza.

Že ob površnem branju opazimo, da je Tauferjevo razmišljanje skoz in skoz moralistično. Taufer tako opiše današnje stanje: “Slovenska politika je državo zapeljala v smrdljivo močvaro korupcij, laži, poneverb, goljufij, hinavščine, senilnosti in hlapčevanja, pogoltnosti in sebičnosti.” Današnje stanje torej opiše s samimi moralnimi pojmi, čemur po stari navadi doda novodobno različico biblijskega mita o moralnem padcu človeka; vzrok za današnjo družbeno krizo je kajpak treba iskati v dejstvu, da so ljudje “moralno sprijeni” in da je “sleherna etična zavest popolnoma izpraznjena”.

Ni treba dodajati, da se Taufer pri legitimizaciji protestov sklicuje na sveti dokument današnjega političnega moralizatorstva, na “neodtujljive in svete” človekove pravice. Veliko bolj presenetljivo je, da naj bi po njegovem mnenju protestniki “ponos, samozavest in etično zavest črpali iz samih temeljev slovenske kulture, na katerih so rodovi pripravljali in utrjevali vse to, kar se je nato zgodilo kot osamosvojitev države.” In potem sledi klasična rodoljubarska mitologija kulturnikov: Trubar, ki nas je naučil “etične samozavesti”, “odgovornosti za svojo človečnost; Prešeren, ki je v pesniškem jeziku “zdramil zavest o Zedinjeni Sloveniji”. Sklep je jasen: brez kulture po Tauferjevem mnenju ni mogoča zedinjena Slovenija.

Z moraliziranjem načeloma ni nič narobe. Moralna sodba o politiki je navsezadnje zgolj pretiran čustveni odziv na situacijo, ressentiment torej, izraz nemoči, razočaranja in užaljenosti, kakor ugotavlja tudi Taufer. Vendar če je še razumljivo, da se tako odzivamo mi, neuka raja, je presenetljivo, da moralizirajo naši zastopniki, možje učenosti. Kajti jasno je, da se s političnim moraliziranjem odmikamo od pravih problemov.

 

Badiou je že pred tridesetimi leti opazil, da je vedno manj politike, ker je ta postala dekla etike. V “etični ideologiji”, ki je prevladala na polju političnega, je videl konzervativno silo, ki si hote ali nehote prizadeva ohraniti trenutno stanje bolj ali manj nespremenjeno. Tudi Žižek je opozoril na zvito ideološko operacijo, ki onemogoča razumevanje današnjega stanja: “Želijo nam vsiliti pripoved, da za finančni zlom ni kriv kapitalistični sistem kot tak,  pač pa sekundarni in kontingentni odkloni.” Odkloni, ki so torej po Tauferjevem mnenju posledica moralnih slabosti ljudi na položajih. Žižek trdi, da je resnica drugačna: v sam sistem, v samo logiko kapitala je vpisana prisila po nenehni ekspanziji, vpisano je tveganje, vpisani so finančni zlomi, vpisane so brezposelnost, razslojenost in revščina, vpisan je sebični in grabežljivi posameznik.  

Znašli smo se torej sredi boja za interpretacijo ekonomsko politične krize in čas je, da se v politiki končno znebimo zastarele humanistično moralistične navlake. Čas je, da pogledamo resnici v oči in da ne pristanemo na nekakšno moralno očiščevanje politike. Da ne zahtevamo zgolj spremembe oblike politike, temveč predvsem vsebine. In to pomeni: manj etike, več politične ekonomije.

Dokler bomo zgolj iskali krepostne politike, dobrosrčne poštenjake, se ne bo nič spremenilo, tako imenovana EKONOMSKA NUJNOST BO ŠE NAPREJ NAREKOVALA TOK DOGAJANJA. Dokler bomo v politiki zgolj moralizirali, bo žal neizbežno sledilo: samo še kak pahor nas lahko reši!

Na politično pahorstvo ne pristaja Urh Vele.