Decembra 2015 se je na slovenskem knjižnem tržišču pojavila založba VigeVageKnjige. Majhna založba se je odločila izdajati stripe, ki so uspešno zapolnili nišo med Forumom Ljubljana in Založbo Buch kot založbama, ki izdajata bolj avtorske stripe. Komercialne stripe a la Studio Risar ali Graffiti bomo raje pustili ob strani. Že prvi strip VigeVageKnjig - Peščeni grad Frederika Peetersa in Pierra Oscarja Lévyja - je nakazal kvalitetno in izbrano smer, v katero se je založba obrnila in se je drži še danes.

Tako se je decembra 2015 z založbo VigeVageKnjige rodil tudi izraz risoroman. Nekako v istem času se je tudi k nam z že tradicionalno nekajdesetletno zamudo razširil izraz “graphic novel” oziroma v direktnem prevodu iz angleščine “grafični roman”. Izraz v angleščini uporabljajo za daljše stripe, ponavadi namenjene odrasli publiki. Richard Kyle je ta izraz prvič zapisal že v svojem eseju v stripovskem samizdatu Capa-Alpha novembra 1964. Termin je stripovsko občestvo v ZDA splošno sprejelo po letu 1978 ob izidu Pogodbe z Bogom Willa Eisnerja, v Evropo pa se je razširil šele konec 80-ih, ko je komercialni uspeh dosegel Spiegelmanov Maus. Leta 2001 je izraz “graphic novel” sprejela tudi javna ameriška agencija za knjige - The Book Industry Study Group, ki ga je takrat umestila na police v knjigarnah kot enakovredno kategorijo.

Od tedaj se termin “graphic novel” samo širi dalje. Zlahka se lahko strinjamo, da je bil termin uporabljen le zavoljo marketinških želja po večji prodaji. Stripi so od nekdaj veljali za pankrta literature, kar se v domačih logih lahko vidi tudi v nedostopnosti razpisnih projektov in komaj opazni umestitvi stripa v šolske učbenike. Izjemno malo možnosti je, da bodo vaš strip sprejeli v konkurenci z drugimi knjižnimi deli, saj literarna srenja stripe sprejema za svoje s hitrostjo morske vetrnice, ki se premika vzvratno. Vsem nagradam za knjigo leta navkljub.

Podobne možnosti ima strip na razpisih za vizualno umetnost. Nihče ga pač ne priznava za svojega. Tako doma kot po svetu, tako v stroki kot pri ostalem prebivalstvu žal še vedno večinoma velja, da stripe beremo otroci in čudaki. Takšno je tudi leto dvatisočdevetnajsto.

Vrli marketingarji so si zato zadali nalogo, znano že kot ekonomski problem iz serije The Wire. Kaj narediti, ko se nekaj slabo prodaja? Preimenujmo izdelek! Verujoč v to so stripom za odrasle, ki so ponavadi enovita zgodba na več kot običajnih francosko-belgijskih 48 straneh, enostavno dali ime: graphic novel. Hkrati pa so si izmislili, da strip oziroma “comic book” pomeni le tiste stripe, ki se tiskajo kot periodični tisk. Ker v Sloveniji periodičnih stripov skoraj ne poznamo, se je s, kot že rečeno, slabo dvajsetletno zamudo tudi pri nas pojavil izraz, direktno preveden v grafični roman.

Besedna zveza grafični roman pa v slovenščini namiguje na nekaj drugega kot to, kar v angleščini pomeni graphic novel. Grafični roman bi bil boljši izraz za roman, sestavljen iz grafik. Nekateri prevajalci, na primer Bojan Albahari, zato raje predlagajo izraza, kot sta roman v stripu ali stripovski roman. Vendar - ali res lahko govorimo o stripovskih romanih, ko pa gre za popolnoma drug medij? Zakaj potem ne govorimo tudi o stripovskih črticah, stripovskih novelah, stripovski poeziji, stripovski drami in kar je še tega? Čeprav se tako prozna literatura kot strip večinoma pojavljata v obliki zunanjih platnic z vmesnimi mehkejšimi stranmi, na katerih je vsebina, se ponašata tudi vsak s svojimi značilnostmi, ki se ne prekrivajo vedno. Čemu bi potem zanju uporabljali enake izraze? Mar je strop v Sikstinski kapeli potemtakem le slikovni roman ali pa kar: barvita fasada?

Konec leta 2015 smo, kot že omenjeno, v slovenščini dobili novo besedo risoroman, ki jo je izumila založba VigeVageKnjige. Izraz risoroman so nato posvojili celo v predgovoru k letos izdanemu stripu Berlin Jasona Lutesa, ki ga je izdala Založba ZRC. Na njihovi spletni strani lahko preberemo, citiramo: “Poslanstvo Založbe ZRC, ki v okviru ZRC SAZU deluje kot enota za založniško in izdajateljsko dejavnost, je opravljanje treh, med seboj tesno prepletenih dejavnosti: produkcije ter založništva znanstvene literature, prodaje knjig in promocije znanstvenih dosežkov.” Uvod k stripu Berlin je napisal celo sam direktor ZRC SAZU Oto Luthar, ki je v njem uporabil besedo risoroman.

Risoroman je svoj največji dosežek dosegel v lanskem koledarskem letu, ko je prišel v nabor top besed za besedo leta. To tekmovanje se po vzoru iz tujine pri nas odvija od leta 2016. Šlo naj bi za besede, ki so značilno zaznamovale tekoče leto. Risoroman je lani prišel v nabor skupaj z besedami: generalka, orbanizacija, skodelica kave, mikroplastika, sovraštvo, tekstati, tipanka in varda. Zmagala pa je beseda čebela. Sicer beseda risoroman nima nobene veze s stroko. V tem primeru je prišla vsaj blizu Inštituta za slovenski jezik. Lahko bi celo rekli, da je napačna. Saj, če strip ne more biti hkrati roman, ker je popolnoma drugačen medij, potem strip tudi ne more biti risoroman. V najboljšem primeru ga imamo lahko za slab polprevod oziroma kalk, v katerem se je na pol prevedlo en del besede, nato še drugi in to dvoje zlepilo skupaj. Za nameček risoroman namiguje, da mora biti narisan, tako kot grafični roman namiguje, da je narejen iz grafik. Druge tehnike so pri tem izpuščene. Pri tem so takoj izvzeti kolažirani stripi, foto stripi in še marsikaj bi se našlo.

Slovenska stripovska terminologija je resda slabo razvita ali komaj obstoječa. Mnogi striparji starejših generacij in njih ljubitelji še danes uporabljajo iz srbohrvaščine prevzete izraze, kot sta tabla za stripovsko stran ali panel za stripovski kvadratek. Po tej strani je izraz risoroman načeloma zanimiv dodatek k besednjaku, a sam po sebi nezadosten in izjemno zavajajoč. Hkrati namiguje, da je strip lahko tudi kaj drugega kot strip. Pa saj mu ni treba biti. Strip je strip, pa naj ima tri kvadratke, 700 strani, naj je nem ali poln besedila. Zdi se že skoraj simptomatično, da v primeru, ko se ena stvar naleze stigme, ne poskušamo odpraviti stigme ali vzroka zanjo pri samem viru problema, ampak zadevo enostavno preimenujemo. To se vam lahko zdi škodljivo ali pač ne.

Pa ne razumite avtorice besedila narobe, pri VigeVageKnjige imajo odlično bero stripov. Se pa med naborom zdaj že lepega števila 22-ih izdaj najdejo tudi take, ki bi jim težko rekli strip. Takšna bi bila na primer Yvonne, otrok dvorec Delphine Vaute ali pred kratkim izdana prva slovenska knjiga založbe VVK, Vinjete straholjubca avtoric Eve Mahkovic in Eve Mlinar. V obeh primerih gre bolj za zmes proze in bogatega vizualnega gradiva, ki pa mu ne moremo reči strip. 

Zakaj ne bi potem izraza risoroman raje ohranili samo za specifične izdaje, ki jih lahko prebiramo pri založbi VigeVageKnjige in so nekakšni vmesniki med stripom in prozno literaturo? Tako bi lahko tudi dobri stripi njihove založbe pripomogli k boljši sprejetosti medija v Sloveniji in svetu, namesto da ga raje skrivamo pod nekakšnimi skovankami. Njihovo bralstvo bi lahko spoznavalo tudi tiste zmesi, ki niso stripi, pa tudi slikanice ne in jim lahko lažje rečemo risoromani, ker so romanom vsaj malo podobni.

Zaskrbljenost, da se je izraz risoroman pojavil pri znanstveni založbi, kot je ZRC, brez namiga o pravem premisleku ob uporabi izraza, je zato gotovo na mestu. Priznajmo, da je strip lahko vendarle tudi strip in samo strip in nič drugega kot strip. In da, spoštovano občestvo, morda vam je bil všeč prebrani strip! In nikakršen slikovni roman, ki ga imate na koncu jezika, da bi se počutili bolj odraslo ali manj piflarsko. Ker, kot pravi Shakespeare v Romeu in Juliji: 

Preberi si ime. Kaj je ime?

To, čemur roža pravimo, dišalo

bi prav tako lepo z imenom drugim;

in Romeo, da se drugače kliče,

popolnost svojo bi ohranil vso.