Naj se takoj ve – to ni polemika z Gregorjem Tomcem. Polemiziranju je v takem primeru treba reči ne. Če sem malo kontrapokroviteljski: Tomčevi odgovori ne dosegajo koherentnosti, vsebinske zdiferenciranosti in vedenja, ki bi bilo blizu ravni kakšnega komentarja na Radiu Študent ali pa razprave v Rogu. Nekdo, ki ne dela razlik med praksami, ki izhajajo iz Marxa, in tistimi, ki izhajajo iz Foucaulta, ki je bil v Rogu nazadnje leta 2008 in nanj gleda skozi pogled “rockovske kulture”, pač ne more biti kompetenten sogovorec o Rogu. Stopiti v polemiko s takim sogovorcem bi pomenilo znižati nivo svojega diskurza, odstopiti lastno koherentost, se odpovedati nujnim diferenciacijam. To pa bi bilo že pol zmage za nasprotnika.

Pa se vam ne zdi, da imajo v Sloveniji nasploh o stvareh veliko povedati ljudje, ki so glede teh stvari popolnoma nekompetentni? Da nas prevečkrat silijo stopati v polemike z njimi in se potem tehta stališča, ki se jih ne bi smelo, ter se tiste, ki imajo kaj povedati, tunka v povprečje mnenj, zato da se lahko legitimno izreka popolne kikse? Na primer Roman Vodeb je legitimen sogovornik o psihoanalizi, kolegici Katja Perat o vsem in Manca Renko o feminizmu in generaciji, Aleš Primc o značaju homoseksualnih zvez, Miha Mazzini o slovenskem nacionalnem značaju in Bernard Brščič o islamu. Teh ljudi ne gre obsojati – so pač za teme, o katerih govorijo, bolj ali manj nekompetentni (slovenski nacionalni značaj pa sploh ni tema); če so glede na to preveč samozavestni, so zato, ker jih potrjujejo institucije. Zdi se, da vlada neko obratno sorazmerje; večja nekompetentnost prinese več besede.

Tudi Tomc govori o Rogu izjemno samozavestno, z neko samoumevnostjo. Tudi pri njem pa ni najpomembnejše tisto, kar je rekel, ampak perspektiva, iz katere izhaja. In to je perspektiva generacije. V zadnjih dveh letih in pol smo nekateri problem generacije precej obdelali. Kaj je generacijski spopad v Sloveniji? Najpomembnejše, je predvsem videz spopada. Generacijski spopad je najmanj nevaren kvazispopad, katerega funkcija je ustvarjaje videza nekega dogajanja. Na podlagi generacijskih kvazispopadov lahko nepozoren opazovalec pride do zaključka, da čas v Sloveniji teče. Da ni dolgega trajanja in da se redno dogajajo ključne spremembe. Vendar se ključne spremembe ne dogajajo, v vsaki starostni skupini največ govorijo in največ odločajo za določena področja najmanj kompetentni. Lahko bi rekli – ugrabili so nam državo, ampak to bi bilo nezadostno. Ni nobene zarote; prav tako, kot je ugrabljena država, so ugrabljeni tudi nekompetentneži, ki morajo za svoje preživetje ostajati nekompetentni. Velikokrat nas preseneti pogled nazaj in ugotovitev, kako nekdo bodisi ni napredoval v svojih stališčih bodisi so skozi leta še degradirala.

Pri generacijskih bojih gre eksplicitno za to, da se “ubije svoje očete”, to je skratka diskurz, ki se v generacijskih bojih uporablja. Gre za neko logiko družine. Kaj je v ozadju te logike? Načeloma nič, saj se na položajih res menjajo družinski člani ene in druge generacije ter posamezni samotni duhovi. Dejansko gre pogosto za interne družinske spopade, ki se niti ne trudijo preveč legitimirati univerzalnosti, ki jim je pripisana. Smiselnost stališč ni pomembna, pomembno je mesto v družinski hierarhiji. To, kar imenujemo slovenska družba, je razumljeno v okvirih družine. Slovenska družba je v resnici družina, sestavljena iz poddružin in različnih samotnih popotnikov, ki so integrirani v krovno družno. V družinskih relacijah je vse predvidljivo, normalno, da bomo imeli v neki fazi nedoletne najstnike, ki bodo potem postali isti kulturni menedžerji kot mi.

Vendar ne, Rog ni del te logike. Če operiramo s to logiko, se nam zdi, da ga lahko razumemo, tudi če tja ne zahajamo in ne spremljamo, kaj se tam dogaja. V resnici pa se dogajajo dejavnosti, ki so izven; izven mnenj, ki se reproducirajo v Mladini, izven predavanj, ki se ponavljajo na Faksu, izven mišljenja umetnosti, ki se odvije na Akademiji, izven politik, ki so predvidene drugje. V Rogu se tešejo aktivisti in teoretiki, ne samo za pozicijo predvidljivega akademika – ampak ljudje, ki že parajo ustaljene vzorce akademije, ki bodo in že elektrijo politični prostor in ki dajejo upanje, da ni vse družina in da se lahko v mračnih časih (ki se ne nehajo, ampak samo stopnjujejo) na nekoga obrnemo. Nekam umaknemo. Recimo za Rogove barikade.

Gremo še enkrat z Deleuzom; v Rogu ne operira logika družine, temveč prej logika plemena. Rog ni nek “prostor”, temveč prej ne-prostor, v njem pa se premeščajo in razprostorjajo mentalni in dejanski (migrantje) nomadi. V njem ni ojdipovskih prepirov med očki in hčerami, ker ni očkov in hčer in sinov. Ko Zdravko Kobe govori o alternativnih oblikah “družbenosti”, si te oblike konkretno predstavljam skozi to distinkcijo. Rog ni zbor posameznikov, ampak ne-prostor, ki generira produkcijo, ki vznika iz relacij med posamezniki.

Sam bi uporabljal nek drugi pojem generacije. Generacije ne definira starostna pripadnost in družinska relacija. Generacija je pojav, ki v neki sočasnosti generira produkcijo na podlagi povezovanja posameznikov ne glede na njihovo starost. V moji generaciji so lahko štiridesetletniki in tudi najstniki. Otroci bogatašev, pripadniki srednjega razreda ali pa reveži. Generacija potrebuje ta ne-prostor. Ker ga ni mogoče razparcelirat v okviru družinske logike, ga ni mogoče razumeti s tu res vulgarnimi sociologizmi, ki so vedno vulgarni toliko, kolikor niso aplikabilni (in ne kolikor so), v tem primeru na Rog - kolikor se na Rogu razbije vsakršna njihova notranja logika. Bolj kot se razbija, bolj kot so odgovori nesmiselni, bolj si želijo ujeti smisel, daljše je blebetanje – daljši je intervju s Tomcem.

Ponovimo še enkrat: dol z očki, a tudi s hčerami in sinovi, dol z glasovi generacije, dol s povprečji mnenj! Itd. Naj blebečejo. Vendar ne za nas. In naj si nikakor ne mislijo, da je ta prispevek spopad pripadnika mlajše generacije s pripadnikom starejše. Ne gre za spopad, samo za poudarjanje demarkacijske črte, ki je že prisotna in bolj kompetentnim že očitna, vendar jo je treba iz političnih razlogov poudariti tudi navzven.