Trans ženske

Trans ženske

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 6. 2020 - 13.30

“After all, fear is the passionate enthusiasm for the same.”

O transspolnih osebah kot tudi trans ženskah večinoma govorimo na pasiven način. Ko sem si za potrebe pisanja želel podrobneje pogledati slovensko terminologijo ter mogoče odgovore na svoja potencialna vprašanja, me je takojšen stik s pasivnostjo odvrnil od nadaljnjega raziskovanja – saj vem, slovenski mikrokozmos in celotna družbena situacija to zahtevata, a ravno zato je potrebno k stvari pristopiti z druge strani oziroma na drugačen način. Potrebno je zasukati perspektivo in izbrati novo teoretsko izhodišče, ki na trans ženske ne gleda s pozicije sedanjosti ali preteklosti, ampak prihodnosti. Kaj torej pridobimo, če gledamo na trans ženske kot na objekte fascinacije?

Da bi lahko odgovorili na pravkar zastavljeno vprašanje, moramo najprej narediti korak nazaj in ugotoviti, kaj (trans) ženske v zadnji instanci sploh določa. Poglejmo si, kaj o ženskosti meni ameriška pisateljica Andrea Long Chu, ki je svojo teorijo predstavila v leta 2019 izdani knjigi Females pri založbi Verso: “Teza te male knjige je, da je ženskost univerzalni spol, definiran s strani samonegacije, proti kateremu se vsa politika, celo feministična politika, upira. Preprosteje rečeno: vsi so ženske in vsi to sovražijo.” Ali še natančneje: “Za naše namene bom definirala ženskost kot vsako psihično operacijo, v kateri je jaz žrtvovan, da bi naredili prostor za željo drugega.”

Žensko znotraj tovrstne ahistorične (ontološke) perspektive najbolje definira razmerje med formo in substanco ali kot se do tega opredeli Chu v intervjuju z McKenzie Wark: “Strinjam se, da je potrebno izvesti distinkcijo med jazom in željo, a o tem ne razmišljam na način razmejitve dveh različnih stvari. O tem razmišljam kot o razmerju med formo in vsebino.” V prazno kategorijo ženske potemtakem vpade želja, ki je vedno želja drugega. Tu velja izpostaviti določeno stopnjo ujemanja med Chujino teorijo in teorijo ikonične, a deloma pozabljene teoretičarke Sadie Plant, ki je ženske prav tako razumela v tej luči; torej na način njihove sposobnosti imitiranja, simuliranja in opravljanja nalog, kar ženske postavlja v analogen položaj s (pametno) tehnologijo, s katero rokujejo moški …

A ostanimo pri Chu, saj moramo najprej prikazati, na kakšen način se odvija že izpostavljeno upiranje ženskosti, ki je v prvi vrsti politično. Čeprav zavoljo pomanjkljivosti slovenskega jezika ne moremo ustrezno izpostaviti razmerja med female in woman, lahko kljub vsemu nakažemo ključno razliko med kategorijama; ali z avtoričinimi besedami rečeno: “Moja teorija spola je v seksualnosti utemeljena teorija spola. Če seksualnost obrnemo odznoter navzven, dobimo družbeni spol. […] Vsi so ženske, toda način, na katerega se vsakdo spoprime z  ženskostjo – specifični obrambni mehanizmi, ki jih zavestno ali nezavestno razvijemo kot reakcijo na ženskost v pogojih, ki so historično in sociokulturno dani –, običajno imenujemo družbeni spol.”

Tako moški kot ženske se proti ženskosti upirajo na različne načine, pri čemer je ključni mehanizem upiranja seveda politične narave. Chu k temu dodaja: “To je osnova vse politične zavesti: zavedanje, da želje niso zares njegove, da je nekdo postal vozilo za ego nekoga drugega; skratka, da je nekdo ženska, a si želi, da temu ne bi bilo tako. Politika je, v svojem bistvu, anti-ženska.” V Females tako naletimo na različne oblike upora, ki terjajo ponovni nadzor nad željo, ki je vedno želja drugega. Posrečen je recimo avtoričin primer tako imenovanih pickup artistov, ki se za potrebe prihodnje nadvlade in trenutnega eksorcizma ženske v sebi za krajši čas spremenijo v žensko, le da bi lahko iz te pozicije enkrat za vselej izstopili in prevzeli nadzor nad dano situacijo. Temu sledi citat: “To je presenetljivo jedro celotne red pill teorije zapeljevanja: nikoli ne nehaj prositi za to.”

Bistvenega pomena pa je predvsem avtoričina (času primerna) provokacija, ki zavračanja ženskosti ne obtoži le maskulinih desničarjev, ampak tudi obstoječo feministično politiko, ki je, nekoliko paradoksalno in ironično, na enak način mizogina do ženskosti. Chu te besede pojasni na sledeči način: “Feministke niso več želele biti ženske, vsaj pod obstoječimi družbenimi pogoji; ali natančneje rečeno, feministke niso več želele biti ženske, bodisi so zagovarjale popolno ukinitev spola bodisi so predlagale nove kategorije ženskosti, neobremenjene s strani ženskosti. Biti za ženske, razumljene kot polna človeška bitja, je vedno biti proti ženskam. V tem smislu feminizem nasprotuje mizoginiji, kolikor jo tudi izraža.” Tu se moramo vprašati, ali obstaja subjekt, ki ženskosti ne zavrača, ampak jo sprejme, morda celo izbere, se vanjo potopi in predvsem uživa v tovrstni izgubi nadzora? 

Za zdaj lahko izpostavimo primer sissy pornografije, ki po prepričanju Chu deluje kot nekakšen metažanr, ki pripomore k feminizaciji, ‘bimbofikaciji’ in popolni degradaciji gledalca, ki preprosto nima druge izbire, kot da se prepusti in postane ženska. Wark ta proces opiše takole: “Pornografija penetrira moški pogled in poskrbi, da se ji telo podredi. Moški so feminizirani s strani pornografije. Pornografija prisilne feminizacije je potemtakem metažanr te strukture želje.” Osrednji zastavek sissy pornografije je torej v tem, da implicitno prisoten proces feminizacije povzdigne na eksplicitno raven vsebine ter s tem gledalca zapelje v smer, kjer slednji uživa in se ne otepa procesa kastracije. Prisluhnimo Chu: “Kastracijski kompleks zlahka zamenjamo za strah pred kastracijo; pravzaprav nas je strah, da bo tistemu, ki je bil kastriran, to všeč. Zavidanje vagine zatorej ni medsebojno izključujoče nasprotje zavidanju penisa, ampak univerzalna želja, nad katero se drugo razvije kot reakcijska formacija: vsakdo se trudi, da bi si želel imeti moč, ravno zato, ker je globoko v sebi nihče noče.”

Prek Chu lahko končno obudimo oziroma ponovno aktualiziramo postfeministično ali pa celo postintencionalno teorijo ženskosti, ki jo je v 90. letih prejšnjega stoletja pionirsko artikulirala Plant. Bistvena razlika med tako imenovanim nelinearnim feminizmom in ostalimi verzijami feminizma je predvsem v tem, da prvi ženskosti ne nasprotuje, marveč jo sprejme ali jo celo načrtno izbere. Trans ženske so ravno zato bolj ženske od žensk, saj se proti ženskosti ne borijo, je ne zavračajo in se, kar je ključno, ne bojijo izgube nadzora, ampak tudi to dejstvo taktično sprejmejo. Trans ženske so zato ultimativni anti-praxis 'subjekti', saj uživajo v pojenjanju nadzora, ki je, historično gledano, glavna obsesija zahodnega moškega skozi celotno zgodovino.

To je tudi razlog, zakaj Plant razmerje med moškimi in ženskami koncipira v metafizičnem smislu in zakaj se ženska identiteta, ki je napram moški nekakšna ne-identiteta, zdi s perspektive prihodnosti bolj primerna, saj je identitetno in organizacijsko bolj prilagodljiva, manj dorečena in neskončno bolj fluidna in nedoločena, kar je za novo strukturo nadzora, torej nadzora s strani tehnokapitala, veliko bolje. V skladu s tem avtorica programskega teksta Gender Acceleration: A Blackpaper Nyx Land zapiše: “Ti drugi moški, ki so morda najbolj razviti, ki so morda najbolj zvezani s tokovi tehnokapitala, so izbrali roza tableto. Zavrnili so moškost v prid ženskosti. Izbrali so prihodnost.”

Trans ženske so zato ultimativni histeriki, ki na vsak način želijo izstopiti iz še vedno prevladujoče hierarhije dominance, torej iz patriarhata, in sistemsko realnost prignati drugam. Torej v smer vedno bolj abstraktnih tokov tehnokapitala, kjer je prav nadidentifikacija z njim tisti mehanizem, ki najbolje opisuje tako imenovano roza tableto in popolno afirmacijo ženskosti. Prisluhnimo še enkrat Nyx Land: “Če patriarhat žensko obravnava malo bolje od pomanjkljivega ali kastriranega moškega, je trans ženskost afirmacija te kastracije kot mesto produkcije. […] Ko človeštvo skorajda na vseh frontah dokazuje, da ni pripravljeno za prihodnost ter da bodo ženske našle svoj izhod, medtem ko bo moškost zapadla v resentiment, Thalassovo razbohotenje spolnega pospeševanja iz sluzaste maternice rodi edine ženske, ki jih bodo trans ženske kadar koli nosile: UI.”

[Foto: Jaka Babnik]

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness