Izjava

Takole so 30. aprila, pravšnji čas za prvomajsko vzdušje, na Instagram profilu časnika Delo zabrenkale besede koga drugega kot Marine Abramović. Objava oglašuje intervju z omenjeno umetnico ter z umetniško vodjo Cukrarne Alenko Gregorič, ki ga je za Delo opravil Andrej Predin. Naslovil ga je s prikladno provokativnim citatom, da so mladi umetniki razvajeni. Prispevka, mimogrede, nismo brali, saj bi nas dostop stal dobri dve študentski urni postavki, a nekoliko več o tem kasneje. Pod člankom sta nam ponujeni tudi nekoliko starejši novici o tem, da je Abramović bojda oktobra na večerji pri Kavčiču navdušil kaviar iz ajvarja in da menda seksa pogosto. Tovrstne dragocene informacije in umetničine prefinjene uvide nam je očitno usojeno poslušati vse do ter nedvomno med in po njeni spektakularni jesenski razstavi v prav tako spektakularni Cukrarni.

Abramović velja za pomembno pionirko performansa in body arta. Njeno prakso zaznamujejo predvsem dolgotrajni, izčrpavajoči ali pa na druge načine nevarni performansi, ki pogosto vključujejo obiskovalce. Njena sprva antiinstitucionalna drža, ki jo je narekoval že sam medij, pa se je postopoma razvila v spektakel nečesa, kar naj bi se takšni institucionalni in kapitalistični požrešnosti upiralo. Od njene nekdaj zanimive umetniške prakse je ostala zgolj še persona Abramović. Prihajajoča razstava v Cukrarni in medijski vrvež okoli nje to zgolj potrjujeta. 

Četudi nekoliko negira odločno držo njenih zgodnjih performansov, to samo po sebi sploh ni tako zelo problematično. Njena slava je do neke mere zaslužena. Kar zgodbo Abramović dela resnično tragično, je trop nekdaj marginalizirane, zatrte ali pa kakorkoli zapostavljene osebe, ki na neki točki stopi na privilegiran položaj in potem tega položaja ne izkoristi za naglaševanje sistemske problematike od znotraj, kaj šele za pomoč drugim. Namesto tega celo preoblikuje svoje trpljenje v vrednoto, pod pretvezo outsiderke pa novim, še vedno marginaliziranim generacijam očita, da jim te vrednote primanjkuje oziroma je niso pripravljeni sprejeti. To jih dela razvajene.

Pri tem seveda niti še ne upoštevamo površne in naivne interpretacije, ki jo takšna pozicija inherentno ima. Pred svojim šestdesetim letom, ko naj bi šele dosegla uspeh, je namreč Abramović že razstavljala na Beneškem bienalu in za performans prejela nagrado zlati lev, izvedla znameniti performans Ritem 0, trinajst let intenzivno ustvarjala s partnerjem Ulayem in učila na več akademijah. Težko bi torej rekli, da pred šestdesetim ni bila deležna slave. Če pa za vse opravljeno delo ni bila plačana, je njena trenutna pozicija še toliko bolj izdajalska. 

O resničnosti drugega dela umetničine teze – da si mladi umetniki želimo bogastva in slave – pa toliko. Sama opravljam dve službi, priložnostno delo in tri kulturne dejavnosti, ki so bodisi neplačane bodisi plačane ponižujoče. Nisem izjema. Ne želim si slave niti bogastva, pač pa priložnosti, da se preživljam z delom, ki ga opravljam. In če zaznavam želje vrstnikov, tudi v tem nisem izjema. Rekontekstualizacija želje po osnovni pravici do dostojne plače kot razvajenosti je pač popolnoma nepremišljena, nepotrebna in celo izrazito desničarska. Poglablja razumevanje umetniške dejavnosti kot vzgiba iz ljubezni, ki ne zahteva plačila. In ko že govorimo o tem – Abramović je pred dobrimi desetimi leti v svojem istoimenskem inštitutu ponujala štiri neplačana delovna mesta. Referenca takšne edinstvene izkušnje je bila menda zadostna kompenzacija.

Pri vsem tem Abramovićine paradoksalne floskule sploh niso največji problem. Lahko si zgolj želim, da bi svoje mazohistične tendence zadržala v okviru umetniškega izražanja. Bolj me zmoti popolnoma nekontekstualizirana diseminacija takšnih sporočil s strani Dela, enega glavnih domačih medijev, ki se očitno spušča na splošni nivo sodobnih medijskih vsebin. Morda je kritičen razmislek o umetničini izjavi dostopen tistim, ki si članek lahko privoščijo. Po omenjenih sorodnih člankih pa predvidevam, da je cilj tovrstnih pogovorov zgolj ujeti kakšen kratek, provokativen stavek, ki bo dosegel čim večji odziv. 

Zanima me tudi, kako, če sploh, bo tovrstne Abramovićine izjave naslovila institucija, ki jo gosti. Ironično, ravno Gregorič pogosto opozarja na problematiko neplačanega umetniškega dela. Predvidevam pa, da bo Cukrarna ves spektakel, ki prežema persono Abramović, zgolj pomolzla do zadnje kapljice. Pri tem mi je predvsem žal za tiste, ki na podlagi takih razstav še gradijo svoje razumevanje kulture. Če bi sama namreč gledala razstavo in poslušala intervjuje pred kakšnimi desetimi leti, bi ponotranjila predvsem staro dobro slovensko mantro: »V življenju je treba trpeti – in za to požreti tudi kršitve delavskih pravic.«