Dandanašnji je veliko pozornosti usmerjeno v rasizem množic, intelektualci pa zvečine iščejo rešitve zanj. Na eni strani imamo denimo liberale, ki bi zadevo radi odpravili s pridiganjem; na drugi strani marksiste, ki se oprimejo svoje slavne razredne analize in nasprotujejo moraliziranju. Problem pa najbrž zaobsega in obenem presega obe epistemologiji.

Pomislimo na holokavst. Je mogoče sovraštvo do Judov razložiti z razredno analizo družbe po prvi svetovni vojni? Da, nemški lastniki kapitala in delavci so dosegli nadrazredni antisemitski konsenz, s tem ko so izkoriščane delavce usmerili proti lastnikom bank in trgovin, ki so bili večinoma Judje. S tem so si kleni arijski kapitalisti umili rokice in si oddahnili. Ali je mogoče holokavst razložiti z ekonomijo? Precej bolno si je domišljati, da je Auschwitz nekakšna nadstavba ekonomije. Si jo lahko razložimo z moralo? Ja, nemško ljudstvo je bilo nemoralno ne glede na razredni konflikt, kar je najbolj pomenonosna razlaga holokavsta. Že slišimo glasove, ki očitajo moraliziranje. No, izraz moraliziranje vedno bolj deluje kot buzzword, ki jo nekateri intelektualci nosijo kot prislovični francoski eksistencialisti cigareto v ustih. Izključitev morale iz razprave pomeni tudi spoznavno zmoto. Obenem pa - zakaj nasprotovati holokavstu, če nasprotujemo morali?

Rasizem je kompleksen pojav in ga ni mogoče reducirati na samo en epistemološki aspekt. Presega razredni konflikt in kapitalizem. Današnjega perečega rasizma v Evropi, ki se zbira okoli označevalca "islam", ne moremo razložiti izključno skozi razred, niti ne moremo reči, da je njegov izvor v sentimentu delavskega razreda. Nasprotno, tropi, ki jih ta uporablja, izvirajo iz intelektualne zgodovine Evrope. Poskusili jih bomo zamejiti na tri področja.

Prvo je področje krščanstva in njegove teologije. Del krščanstva ima zelo nelagoden odnos do islama, saj ta zatrjuje preroško nasledstvo krščanstva, ki ga kristjani zanikajo. Ko se temu pridruži bližina obeh religij, se pojavi potreba po panični reakciji, ki so ji v zgodovini podlegali tudi nekateri največji krščanski misleci, denimo Pascal, ki je ustvarjal antiislamske trope. Tako nas ne more čuditi, če na debati o religiji v Ljubljani predstavnik žlahtnih konservativcev izreče nepreverjeno demonizirajočo trditev o islamu ter pri tem domnevno daje slednjemu pokroviteljstvo priznanje. Pri tovrstnem intelektualnem rasizmu gre za obliko branjevskega diskurza, ki meša opravljanje in pokroviteljstvo, kakršnega lahko tudi glede drugih slišimo denimo na Radiu Ognjišče. Seveda najdemo tudi izjeme, recimo spoštljiv odnos Tolstoja ali Dostojevskega, obenem pa je katoliška cerkev v Italiji danes glavni ideološki nasprotnik tamkajšnjega rasizma do migrantov. Prav tako je krščanstvo kot ideološki dejavnik v Evropi v zatonu in je zato najmanj nevaren izvor intelektualnega rasizma.

Bolj problematična je dediščina domnevno znanstvenega orientalizma, ki je spremljal kolonialne projekte. Najbolj problematičen aspekt orientalizma je, da je iz ogromnega geografskega in etnično zelo raznolikega področja napravil eno območje - Vzhod. Nasledstvo lahko vidimo v sodobnem označevalcu "islam". Islam se seveda precej različno prakticira v Bosni, Turčiji, Iranu, Saudovi Arabiji, Pakistanu, Indoneziji ali ZDA, znotraj posameznih delov in razredov teh držav. Vendar enotenje tega sveta seveda znatno olajša sovražnika: islam je personificirana demonska sila; islam nas osvaja, nam želi slabo, on osebno.

Kljub temu pa je glavni ideološki vir sodobnega intelektualnega rasizma religija scientifizma, ki je barbarski nadomestek stare religije v sekularnem svetu. Scientifizem se druži z vulgariziranim in razvodenelim poznim razsvetljenstvom. Spoznavno metodo znanosti skuša aplicirati na celotno raznolikost življenja, brez ozadja v epistemologiji, hermenevtiki, mistični tradiciji, zgodovini, fenomenologiji, filozofiji nasploh itd. Njegovi najznačilnejši predstavniki so t.i. Novi ateisti, denimo Dawkins in Harris, kot ideološki legitimatorji bombardiranj bližnjevzhodnih držav. Ideja o spopadu kultur izvira iz vulgarno aplicirane teorije evolucije.

Večina gnusa do muslimanov v Evropi izhaja iz sekularnih predsodkov, iz zmage scientifistične dogme nad staro religijo, ki se skozi shematizme, tabele dovoljenega in nedovoljenega ter fundamentalizme sama prilagaja scientifistični vulgarnosti. Ko se slovenska politično-akademska liberalna elita zbere na Facebooku v navdušenem cenenem antiklerikalizmu ob izrazu nezaželenosti džamije, gre za odmeve sekularne religioznosti. Ko Levica nasprotuje halal zakolu, ne da bi vedela, kaj to sploh je, obenem pa podpira gnusno mesno industrijo, utemeljeno na scientifistični ideji organizacije, medtem ko drugi njeni člani izvajajo lov na vegane, gre za prihuljen razsvetljeni rasizem, iz katerega črpa vulgarni rasizem. In kdor je posvetil vsaj malo časa študiji nestrpnih komentarjev, bo videl, da na portalih, kot je MMC, prevladujejo ceneni sekularistični predsodki, ki jih lahko povežemo s tehnično izobraženim srednjim razredom in niso res daleč od liberalnih predsodkov. Seveda tudi od tod prihajajo antirasistična gibanja in pristna humanitarnost. Vendar iz istega svetovnega nazora istočasno prihaja najmočnejša intelektualna podpora samemu rasizmu.

Do neke mere imajo novi, sekularni in islamofobni desničarji tudi prav - liberali se slepijo pred dejstvom religije, lažejo si, ko ločujejo med osebo in njeno religijo, ko sledijo delitvi, ki je dediščina neke specifične ustave tega dela sveta - glej Bruna Latourja in njegovo Nikoli nismo bili moderni. Tej vrsti predsodkov se pridružuje tudi heglovska teleologija, ki verjame v progresijo v zgodovini, ki potuje od Vzhoda proti Zahodu, pri tem pa si v posploševanju pomaga z orientalizmom. Kategorije svoje ideje progresije vsiljuje na tuja področja. Ne more si predstavljati, da je bila homoseksualnost v Turčiji dekriminalizirana leta 1858 in da je v Islamski republiki Pakistan mogoče dobiti osebno izkaznico kot predstavnik tretjega, transseksualnega spola. Svoje kategorije spola, rase in seksualnosti vsiljuje in izvaža na področja, ki so mu tuja, in s tem nanje izvaža tudi lastne težave.

Sodobni rasizem ni izmislek množic, temveč ima intelektualne izvore. Seveda je rasizem vseprisoten pojav in obstaja tudi v drugih delih sveta. Libanon je denimo država, zaznamovana z ekstremnim rasizmom, tudi do drugih muslimanov. Problem je veliko globlji od nevzgojenosti množic ali pa od trenutnega ekonomskega stanja; rasizem obstaja veliko dlje, traja dolgo ter je globoko vpet v kulturno zgodovino, od zgodovinskih okoliščin pa je odvisno, v kakšni obliki bo izbruhnil.

Najslabši možni odziv tisith, ki so tarče rasizma, je apologetstvo. Nasprotno, ker je dotični rasizem intelektualno inferioren, je treba do njega ohranjati vzvišeno držo ter oblikovati zdravo identiteto, ki ne bo idealizirala in obenem povratno homogenizirala t.i. Zahoda, obljubljene dežele. Potreben je veliki projekt kulturne dekolonizacije, ki se bo znal spopasti z učinki modernosti brez regresa v fundamentalistične fantazme. Obenem pa so potrebni zadržki - identiteta je najbolj zdrava in močna, kadar je združena z mizantropijo. Kajti vedno obstaja in je pravzaprav že realizirana možnost, da žrtev počne enako kot zatiralec.