V iskanju nove povezanosti

V iskanju nove povezanosti

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 11. 2019 - 13.00

Začnimo s filozofom Davidom Rodenom ter predstavitvijo t. i. diskonekcijske teze. Kot bo jasno v nadaljevanju, bomo prek krajše eksplikacije ter njene rekonceptualizacije izpostavili novo vstopno točko za naslavljanje in reševanje raznih ekoloških ali okoljskih težav, ki so plod novega planetarnega stanja, bolj poznanega pod imenom antropocen. Glede na to, da je v istoimenskem eseju eden izmed Rodenovih ciljev prikazati potencialne možnosti za vznik in hkratno odcepitev ter obravnavo post-ljudi s stališča ljudi, se ne gre čuditi, zakaj se eno od ključnih vprašanj v eseju tiče vprašanja povezanosti. O tem vsekakor priča tudi avtorjeva ‘ploska ontologija’, sicer sposojena pri Manuelu DeLandi, v kateri je človek obravnavan kot tehnogenetski konstrukt ali asemblaž brez kakršnihkoli esencialnih lastnosti.

V tej shemi je vsakršna entiteta del t. i. širokega človeka, vse dokler so njene funkcije na takšen ali drugačen način v zadnji instanci odvisne od širokega človeka, pri čemer slednje v povratni zanki vplivajo na njegovo konstrukcijo in obstoj: “Potemtakem so udomačene živali, mobilni telefoni in zobne ščetke razširjeni ljudje, medtem ko smo obvezno biološki ljudje hkrati razširjeni in zoženi ljudje.” Po drugi strani pa lahko o odcepitvi ali diskonekciji govorimo tedaj, ko del tovrstnega asemblaža pridobi dovoljšnjo stopnjo avtonomije in suverenosti za (samo)določitev, ki v končni fazi ni odvisna od širokega človeka: “Katerikoli del širokega človeka preneha biti široki človek, če njegovi široki potomci ‘ponorijo’: pridobijo sposobnost neodvisnega funkcioniranja in repliciranja zunaj človeške mreže.”

A zdi se, da moramo zavoljo zdajšnjega planetarnega stanja večji del kognitivne kapacitete usmeriti ne le v raziskovanje, preučevanje in minimiziranje tveganja glede na naraščajočo stopnjo verjetnosti za vznik raznih delno-avtonomnih ali avtonomnih softver ‘agentov’, ampak prav tako v iskanje nove povezanosti med širokim človekom in širšim sistemom oziroma ekologijo, od katere funkcijskega obstoja je slednji še vedno odvisen in znotraj katere poleg ljudi sodelujejo tudi ostali kognitivci, tj. živali, rastline in tehnični sistemi. Kar želimo s tem reči, je, da moramo diskonekcijsko tezo obrniti na glavo in pozornost preusmeriti na rekonekcijsko tezo. V skladu s tem je najprej treba izpostaviti dejstvo, da je v antropocenu s strani širokega človeka proizveden selektivni pritisk na okolje, ki je do tolikšne stopnje dinamičen in hiter, da nanj običajni ekološki nastavki nikakor ne zmorejo učinkovito odreagirati ali z njim nemoteno sovpadati skozi čas. Pravkar podane trditve rezonirajo s tistimi iz teorije kompleksnosti, le da v tem primeru konkurenčniški odnos med organizacijami, pri čemer ena izmed njih tvori selektivno okolje, v katerem mora druga bivati, nadomesti odnos med širokim človekom in širšo ekologijo. Cilj rekonekcijske teze je potemtakem nasloviti antropogene zahteve iz okolja, ki so v zadnjih dvestotih letih postale preprosto preveč silovite.

Spomnimo se na grški mit o Prometeju ter na njegovo realizacijo, da je človek brez tehnike popolnoma golo in nadvse nepokretno bitje. V tej maniri Yuk Hui zapiše: “Pred Prometejevo invencijo tehnik ljudje niso bili senzibilna bitja, saj so gledali, ne da bi videli, poslušali, ne da bi slišali, in živeli v neredu in zmedi. […] Človek brez ognja – torej brez tehnike – bi bil žival brez kvalitet.” Mogoče je treba na enak način misliti tudi tedaj, ko razmišljamo o okolju, različnih ekosistemih in živalih, ali nasploh, ko poskušamo teoretizirati razmerje med biosfero in tehnosfero: vedno bolj očitno je, da je rešitev za prvo prav avgmentacija s strani druge.

Vprašajmo se, kaj pridobimo s tem, ko okoljska in ekološka vprašanja ter zanje značilne in v večji meri nerešljive problematike argumentiramo prek ali skozi tehniko? Zares se izognemo trem slepim potem ali vsaj nujno konservativnim nastavkom, ki izvirajo iz običajnega dojemanja in reševanja tovrstnih težav: potrebi po zmanjševanju kompleksnosti v okolju, nujni kritiki rasti in s tem sprejetjem koncepta odrasti ter politični participaciji, ki je že v osnovi antikapitalistična in zasnovana okoli vzvoda glasu. Kot bomo to kaj kmalu prikazali, imamo pred sabo realno možnost, da tudi pri zeleni problematiki zavoro še naprej pustimo pri miru.

Rekonekcijska teza ali težnja, da narava zavaruje samo sebe, tako temelji na precej drugačnem razumevanju političnega, pri čemer tu ne gre več za arhaično politično prepričevanje in mobilizacijo, marveč veliko bolj za dejansko tehnološko implementacijo, ki bo različnim entitetam – bodisi kitom bodisi gozdovom – omogočila priključitev ter višanje stopnje avtonomije in suverenosti; ne pozabimo, ena od ključnih lastnosti tehnologije veriženja blokov se navezuje prav na minimiziranje stopnje potrebnega zaupanja, da bi bile transakcije oziroma interakcije med entitetami uspešne, tj. samodejno izvedene. Prisluhnimo citatu znanstvenofantastičnega avtorja Karla Schroederja, ki predhodno podane ideje odlično povzame in vstavi v potrebni kontekst: “To ni ‘rešimo kite’, ampak je ‘dajmo kitom orodja, da rešijo sami sebe’. Mislite, da bi decentralizirane avtonomne korporacije lahko služile ne-človeškim ekosistemom za ponujanje storitev?”

Schroederjeva ideja ni povsem nova, saj nastavke zanjo najdemo v današnji abstrakciji korporacije kot pravne osebe ter v južnoameriškem staroselskem dojemanju narave kot zavestnega ali čutečega bitja. Ker pa je tehnološko pogojena, tj. utemeljena na decentraliziranih avtonomnih platformah, tehnologiji veriženja blokov, pametnih pogodbah in evolucijskih algoritmih, je vsekakor času primerna in celo libertarno usmerjena: “Reke, vodotoke, koralne grebene, gorske biome, vse bi lahko reprezentirale decentralizirane avtonomne korporacije; dobrine in storitve, ki bi jih zagotavljale, bi bile zapisane v njihovi ustanovni listini. Je to mogoče boljši način za zaščito in širjenje interesov naravnih sistemov in ostalih vrst kot pa vezanje političnih akcij z antagonistično-ideološkimi in na človeku osnovanimi gibanji?” Berlinski umetniški kolektiv Terra0 oziroma njihov projekt o avgmentiranem gozdu ali kibernetičnem travniku k temu nedvomno pritrjuje.

Prisluhnimo še besedam ustanovnega člana kolektiva Paula Seidlerja, ki v intervjuju za Berlin Art Link pravi: “To me spomni na stavek Andreja Škufce, ki sem ga prebral in o katerem sem veliko razmišljal. ‘Umetnost se sedaj pridruži dejavnostim največje pomembnosti, te ne več zgolj interpretira.’ Vprašanje, kako daleč lahko umetniški eksperimenti preusmerijo fokus umetniške in teoretske produkcije in na primer pripomorejo k razvoju alternativne infrastrukture, je zame inherentno prisotno v koncepciji projekta STATISTA. Zame to opisuje tudi drugačen modus operandi: grajenje namesto interpretiranja.” Benjamin H. Bratton k temu dodaja: “Ko se ta geopolitika skalira, bo planet, kot ga poznamo, preživel, saj bo ena od njegovih polovic park, medtem ko bo druga gosto avtomatiziran amalgam človeško-strojnih skupkov – obe bosta enako umetni.”

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.