Začnimo s sanjami – o enakosti. Založba Sanje nam je namreč za 8. marec ponudila sveže tiskano izdajo svetovne uspešnice nigerijske avtorice Chimamande Ngozi Adichie z naslovom »Vsi moramo biti feministi.« Adichie v opisu knjige pravi, da je jezna: »Vsi mi bi morali biti jezni.« Right back at ya, sister! Jezna sem, ker avtorica, ki sicer v svojih romanih velik delež glasov odmerja kompleksnim ženskim karakterjem, v intervjuju za Guardian zavrača očitke, da je svoje poprej omenjeno geslo v angleški različici uspešno prodala Christianu Diorju, ki majčke na okostnjaških mladoletnih modelih ponuja za 700 dolarjev na kos. Jezna sem, ker Adichie Združene države Amerike v času Trumpa posplošeno primerja z Nigerijo, obenem pa zatrdi, da se je George W. Bush pač vsaj držal pravil. Jezna sem, ker reproducira prav tisti popularen liberalni feminizem, ki je v svoji zgodovini nebele ženske naslavljal pokroviteljsko, jih izrinjal in superiorno govoril namesto njih.

Jezna sem, ker se kot feministko še vedno omenja Leno Dunham in njen pisateljski karakter v seriji Girls, pa čeprav gre v dotični nadaljevanki za prikaz egocentričnih belih privilegiranih in za svojo starost močno infantiliziranih kokoši, ki se pravzaprav večino časa ubadajo z lastnimi telesi, moškimi in literarno-umetniškimi karierami, ki v večini ne-tako-stresnih življenjskih situacij niso sposobne samorefleksije in se, če odvzamemo indie-žanrske zaplete in kvazi-političnost liberalnih razmišljanj glavne junakinje, od tistih v Seksa v mestu razlikujejo le v svoji starosti in zbeganosti. Pisanje life-style & relationship kolumn, v katerih prevladuje dikcija »jaz, jaz, jaz« samo, po sebi ne bo nikoli emancipatorno.

Aja, v seriji se v enem delu izmed petih sezon glavna junakinja enkrat menda na hitro zaplete z Afro-Američanom.

Jezna sem, ker so v tednu okoli 8. marca vsa usta polna feminizma. Ker se besedo malo pred 8. marcem privleče na plan, kar naenkrat smo vsi feministi in prav nihče v svoj Facebook status ne pozabi prav na ta dan zapisati, zakaj 8. marec pač ni dovolj. Nekatere, tiste bolj radikalne, bodo na feminizem postno opozarjale kar 45 dni. V manifest so zapisale cel kup izrazja, na katerega bi bila ponosna Silvia Federici – ne umanjka naslavljanja patriarhata, nuklearne družine, plačanega reproduktivnega dela in zahtev po brezplačnem tem in onem, ki bi jih morala zagotoviti država. Vse lepo in prav, a več kot jasno je, da tovrstne visoko zveneče parole ob protestih obtičijo v zraku ter se prav tam tudi razblinijo.

Jezna sem, ker cel kup mladih, izobraženih deklet tovrstne zahteve zmagoslavno ponavlja, a s tem venomer ostaja v lastnem zaprtem krogu že-prepričanih in obenem dovolj privilegiranih, da se lahko za nekaj dni zaposli s pripravo feminističnih manifestacij. Zastavim drugače: Kje so torej razmisleki o prebežnicah, nastanjenih v Azilnem domu Vič in drugod po Sloveniji? Kje so odpuščene tekstilne delavke? Zakaj se na okrogle mize ne vabi prav teh, najbolj deprivilegiranih pripadnic ženskega spola?

Zakaj ni okroglih miz o seksizmu in neangažiranju moških članov naprednih levičarskih skupin v tovrstne manifestacije? Zakaj ni protestov, ko je na Prešernovem trgu več dni zapored predvajan propagandni film proti splavu? Zakaj ni protesta pred poljsko ambasado, ko si želi njihova politika povsem podrediti telesa Poljakinj? Zakaj se peticije proti seksizmu zažene in podpisuje le ob aferah z grešnimi kozli, pa čeprav se tovrstni kozli in koze najdejo v prav vsaki instituciji? Zakaj se na literarne večere ob 8. marcu vabi le osebke ženskega spola in zakaj za vraga smo se zataknili v okostenelem enačenju feminizma z ženskim spolom?

Zakaj se premnoge srednje- ali višjerazredne aktivistke lahko v boju poistovetijo le s pozicijo lastnega spola in niso pripravljene najprej vzpostaviti samorefleksije lastnih privilegijev? Zakaj se s feminizmom paradira v galerijah namesto v okoljih žensk, ki časa, denarja ali statusa za obiske galerij pač nimajo? Zakaj se v časopisju naslavlja grafitarski prikaz ženskega telesa in ne reklamne panoje z oglasi za žensko perilo? In zakaj mediji še vedno dajejo besedo vsem, katerih seznam srednjeveško zaostalih izjav se je znašel na listi za letošnjo bodečo nežo?

Zakaj ob protestu pred sprejemom zakona o tujcih svoje solidarnosti s skupino v Sloveniji trenutno brez dvoma najbolj marginaliziranih ljudi velika večina takšnih in drugačnih bork ni izkazala s svojo prisotnostjo?

I don't give a shit about anything, yet I simultaneously have opinions about everything, reče Hannah v prvem delu nove sezone The Girls.

Za konec namesto po Prešernovem trgu pometimo še pred lastnim pragom – zakaj, ko v spletni brskalnik najbolj alternativnega medija Radia Študent vpišem besedo feminizem, najdem le prispevke, ki so jih pripravile ženske kolegice?