Zakaj Legit shit?
To smo že razlagali in mnogi niso verjeli. Poskusimo s citatom nekoga, ki združuje avtoriteto teoretske referenčnosti in obenem sprotnega opazovalca. Rastko Močnik v uvodu v svojo Teorijo za politiko, objavljeno leta 2003, tako opiše dogajanje v letih ob osamosvojitvi: »Protisistemska etatizacija, do katere je prišlo v razmeroma kratkem času med 1989 in 1991, je bila do neke mere 'kontrarevolucija od zgoraj'. […] 'Režim', ki je bil poprej antisistemski, je postal prosistemski. Znebil se je socialne odgovornosti, ki je tako ali tako ni bil sposoben udejanjati, in si je namesto množične blaginje priskrbel novo obliko legitimacije: večstrankarski sistem. Pri tem je uspešno prevzel retoriko antisistemskih gibanj, ki pa jo je vpel v nacionalistično ideologijo. Nacionalizem so si sposodili pri kulturniški birokraciji, ki je bila poprej podrejeni partner v režimski koaliciji. Reartikulacija antisistemskih političnih platform v nacionalisitčni program je politično pomenila, da je režim v svoje vrste kooptiral nekdaj podrejene partnerje (kulturniški establišment) in da je dopustil vzpon nekaterih svojih nižjih kadrov, delov uradništva ipd. Te plebejske skupine nekdanjega režima so nastopile z zagrizenim antikomunizmom in so odločilno pripomogle k razkroju že dosežene ravni politične kulture, sčasoma pa tudi k uničenju javnega prostora.«
Redakcija za kulturo in humanistiko Radia Študent je s svojimi prispevki nedavno večkrat odprla problem uničenja javnega prostora, ki se je kazal v primerih »mladih kritičark«, Flisarja, kakor tudi v obravnavi posameznih gledaliških, literarnih in drugih produktov, ki sprožajo silovito reakcijo. Ni naključje, da se to uničenje v največji meri odvija ravno na terenu kulture, saj je kulturniški aparat ključni nosilec ideološke zavesti tega, kar se danes razume kot slovenska državnost. S tega vidika niti ni naključje, da je dotična redakcija najmočnejša kulturna redakcija v državi, da je med najmočnejšimi na prostoru nekdanje Jugoslavije in se brez kakršnegakoli pomisleka lahko postavlja ob bok kulturno naprednim silam na kontinentalnem nivoju. Kakor tudi ni naključje, da njene najbolj vitalne dele tvorijo ravno ljudje, rojeni približno v obdobju, ki ga Močnik markira z dvema letnicama, torej okoli let 1989 in 1991.
To je generacija, ki je uničenje politične kulture in javnega prostora doživela najbolj intenzivno. Birokratski kulturniški aparat jo redno izloča iz programov financiranja simbolne reprodukcije ter njihovo dejavnost izriva v sfere internosti in pokroviteljstva sfere vzgoje mladih kadrov za te iste medije. Pri tem seveda spregledajo, da Radio Študent, če je kdaj bil, danes ni več v obdobju postadolescenčnega eksperimentiranja s subverzijo, ki se nato umiri, nakar so posamezniki pripravljeni na delo v resnih medijih, temveč je medij, ki radikalno prelamlja natanko z izničenjem javnega prostora prek nedoletnosti mreženja in razglašanja liberalnih občih mest. Zato danes prehodi z RŠ na druge medije ne potekajo ravno gladko in zato so prispevki Radia Študent kljub marginaliziranosti včasih tudi glasnejši od ostalih. Še en primer izrivanja je manever uničenja časopisa Tribuna, ki so ga izvedli kulturniški profiterji in ki je del projekta zvajanja kulturniškega aparata na hegemonski spontanizem lokalne izpeljave liberalizma. Gre za generacijo, ki se je rodila v času, ko se je rodil tudi projekt, ki bo to generacijo po eni strani izključil iz javnega življenja, obenem pa jo naredil nenavadno močno.
Kakor opozarja Močnik, je to projekt alternative, ki je na neki točki iz antisistemskega stopila v sistemski režim. Alternativna kultura je v Sloveniji nacionalna kultura. Laibach in stari punkerji so del prešernovske strukture. Visoka kultura je kultura rocka. Vzpostavi se ob osamosvojitvi kot nekaj, kar se distancira od ljudske kulture balkanskega melosa in marginaliziranih skupin. Je antičefurska, kar kompenzira z liberalističnim vključevanjem pojavov hišnega čefurstva in s tem z apropriacijo čefurske subkulture. Tudi apropriacija je način izrivanja. Legit shit je antirockerski, ker je raperski in traperski. Je antinacionalni, ker je čefurski. Nasproti avtenticizma lepih čustev postavlja avtenticizem surove transgresije tistih, ki so toliko getoizirani, da lahko prebitje meja geta in razumnost iščejo samo še z ekscentričnim notranjim prehajanjem meja, z afirmacijo svoje zazankanosti, kot izvaja tudi Jernej Kaluža – kljub določeni že izraženi zadržanosti do tega izvajanja. Nasproti finemu sivemu delovanju elit postavlja grobo balkansko delovanje ŠOU in kampusa. Tudi N’toko, ki je predstavnik istih medijskih in kulturniških elit, je v zadnjem obdobju prebral njihovo logiko in postal diverzant znotraj njihovih vrst. Legit shit je shit, ki je legit, ker je dosleden odgovor in pljunek v obraz hegemoniji liberalne nacionalne kulture zadnjih dveh desetletij in pol.
Je tudi pljunek proti tistim silam alternativistične elitistične kulture, ki delujejo znotraj Radia Študent in omenjeno generacijo blokirajo od znotraj. Smešno je redno lajkati objave pomladka založbe Beletrina in sabotirati predvajanje Solange obenem. Smešno je nasprotovati ŠOU in obenem lajkati statuse podmladka Beletrine, ki je skupaj s ŠOU pokopala Tribuno. Sile starega zahajajo v nerešljiva protislovja. Kot vsak prelom je tudi ta simbolno nasilen in zagotovo ima svoje kolateralne žrtve. Zagotovo je na Radiu Študent veliko starejših sodelavcev, ki razumejo obe plati, in zagotovo je na Radiu Študent prisoten spekter raznovrstnih idej. Ta spekter je mogoče ubraniti samo z omenjenim prelomom.
Nekaj strani po uvodu Močnik opozarja, sklicujoč se na Deborda – spomnimo, da leta 2003 –, da so antisistemski boji prihodnosti predvsem ideološki in kulturni boji, boji za neko zavest, tesno povezani z novimi komunikacijskimi tehnologijami. Legit shit je dogodek, ki simbolizira prvi medijsko organiziran kulturni antisistemski boj na Slovenskem po omenjenem obdobju, ki razume pravila novih oblik komunikacije, moč njegovih nosilcev pa je v tem, da so svojo zanko spoznali tako dobro, da jo lahko presegajo od znotraj, s tem pa odpirajo nepredvidene možnosti delovanja.
Dodaj komentar
Komentiraj