Pametni molčijo, pravijo, a bi bilo najbrž bolje, če bi molčali neumni. Da ne bo pomote, ne žalimo tistih z omejenimi kognitivnimi zmožnostmi, govorimo o neumnosti po izbiri. O neumnosti, ki jo rojevata partikularni interes in strah pred drugačnim. Kaj je drugačnost? Najprej se zdi, da je opredeliti drugačnost lahko. Drugačnost predstavlja odstopanje od norme, torej tiste družbene kategorije, okrog katere se definira normalnost. Pravimo »se« definira, kot da je norma določena s strani neke višje, nam nevidne sile. Da bi se izognili tej nedoločnosti, si lahko zastavimo težko vprašanje: »Kje in kako »se« norma definira?« In še težjega: »Kdo definira norme?« Zahvaljujoč Foucaultu je odgovor na prvo vprašanje lahek: »Družbene norme, ki določajo, kaj je normalno, se oblikujejo v diskurzu in (re)definirajo skozi reproduciranje tega diskurza.« Tudi na drugo vprašanje je mogoče podati (po)enostav(lj)en odgovor: »Norme definirajo tisti, ki posedujejo moč.«

Na Zahodu se je nekako skozi zgodovino in družboslovno teorijo formiral kliše, da so snovalci norm bogati beli moški heteroseksualne spolne usmerjenosti. Tukaj seveda ne govorimo o konkretnem bogatem belem heteroseksualnem moškem, ampak o osebi, ki poseduje značilnosti in lastnosti tega idealnega subjekta moči – to je lahko tudi »straight acting gay«, »white acting afroamerican«, »male acting woman«, »burgeois acting worker« ... - skratka posamezniki oziroma družbene skupine, ki vzdržujejo dominantne družbene norme in reproducirajo dominantni diskurz. Tukaj torej govorimo o dominantnem diskurzu, ki je dominanten predvsem zato, ker ga večina ne preizprašuje, ampak stremi k idealu in nagradi, ki jo spoštovanje norm tega diskurza obljublja. Nagrada je namreč zelo mamljiva, saj obljublja posedovanje, lastnino, na kateri temelji moč, in sicer moč nad, moč nad drugim, in končno (vsaj simbolno) posedovanje drugega.

Na podlagi povedanega nas ne more čuditi, da na Zahodu Marxovo ime, ki dreza tja, kamor se ne sme – v zasebno lastnino namreč -, velja skorajda za psovko. Prav tako mnogi ali bolje rečeno mnoge najraje opravijo s Freudom kot z obskurnim psihiatrom, ki v svojih premislekih ni bil zmožen preseči duha časa, v katerem je živel. Tudi če ga razumemo kot slepega misijonarja patriarhalnih vrednot, ne smemo pozabiti, da je Freud začel pisati v času, ko se je sufražetsko gibanje šele formiralo in je kljub ali bolje rečeno ravno zaradi določenih antifeminističnih stališč zapustil dragocene dokumente in koristne metodološke nastavke za seciranje te iste (androcentrične in heteronormativne) družbe. Freudu pač moramo oprostiti, da je bil bel, izobražen, heteroseksualen moški. Pri tem ne smemo nikakor zanemariti, da se je sam sredi aristokratskega Dunaja 19. stoletja zoperstavil meščanski sramežljivosti, ko je javno v središče svojega premisleka o človeku postavil seksualnost, četudi je bila ta definirana v okviru dominantnega diskurza o seksualnosti. Morda je Foucaultu ravno njegova »drugačnost« glede na dominantno normo (seksualnosti) omogočila, da je spregledal, kdo je nor, kdo bolan, kdo subjekt in kaj je homoseksualec.

Za Foucaulta je seksualnost, kot jo (med drugimi) opisuje Freud, regulativno sredstvo, s katerim se reproducirajo interesi družbenih elit. Ta seksualnost je heteroseksualna, monogamna in torej utelešena v tradicionalni – danes atomski - družini, torej tisti obliki družine, ki (je) predstavlja(la) osnovno celico – atom – dominantnega ekonomskega sistema. Mož dela, žena skrbi za gospodinjstvo in otroke. Tako je vedno bilo, a ni nujno, da vedno tako tudi bo. Danes je vse bolj popularno »aktivno očetovstvo«, kar pomeni, da žena dela in mož skrbi za otroke in dom. Kapitalizem, kot ga poznamo danes, najbrž res potrebuje in reproducira neenaka razmerja med spoloma, vsaj v primeru družbenega spola, a kot smo videli, ne nujno tudi biološkega. To nam kaže, da je spolna razlika vendarle predhodna razredni. Zaradi tega je v spolni razliki najverjetneje možno iskati izhodiščno razliko, razliko, na kateri temeljijo družbene neenakosti. Skoraj nedvomno je bila to razlika v moči, in sicer najprej v goli sili, ki jo lahko proizvede fizično telo. Ta fizična premoč pa se je seveda skozi razvoj civilizacije sofisticirala v simbolno premoč, premoč Enega nad Drugim, ali še bolje, Enega nad Mnogoterim.

Povedano sugerira, da je moč, kot jo simbolna večina izvaja, torej moč nad, tista, ki zaslepi. To pomeni, da je večino potrebno pripraviti, da bo mislila kot manjšina, saj manjšina ne govori iz pozicije moči. Izkušnje so pokazale, da tudi 99% manjšina ni bila dovolj. Morda pa bi se bilo potrebno zgledovati po misli zgodovinske izkustvene manjšine, ki to ni. Govorim o ženskah, feministkah seveda. Feministke že dolgo niso več militantne ženske, ki se borijo za osnovne človekove pravice žensk – te so si, vsaj v večini zahodnih držav, to že izborile. Feministke tudi niso več reakcionarne ženske, ki želijo kastrirati moške – tako jih predstavljajo tisti, ki želijo ohraniti svoje privilegije. Feminizem nas med drugim uči uporabljati svoja čustva, ki nas delajo človeške, a jih sodobna zahodna družba trivializira, saj ta gotovo niso koristna za produktivno delo, a še kako koristna, v tej trivializirani obliki, za potrošništvo. Feminizem se tudi izogiba govoru o patriarhalni družbi, saj se zaveda, da so moški tako kot ženske predmet, da ne rečemo hlapci dominantnih družbenih norm.

Feminizem, kot ga razumemo tukaj, skozi osebno izkustvo, družbeno spolno teorijo in postkolonialno teorijo ves čas preizprašuje posamezne privilegije in pozicijo, iz katere govori, ter tako skuša preseči specifičnost identitet, na osnovi katerih se gradijo vrtički in vzdržujejo razkoli, ki onemogočajo sodelovanje oziroma skupno delovanje. Z vidika nekaterih je morda slabost, a za feminizem najbrž prednost, da »ni doma« v institucijah, saj bi se tako moral podrediti pravilom, ki jih te institucije določajo. Mnoge_i se bodo najbrž zmrdovale_i, da tukaj govorimo o feminizimu v ednini, a menimo, da bi ravno feminizem, in ne feminizmi, lahko nudil dom pluralizmu.