Vsaka prestolnica ima svoj reprezentativen trg, namenjen zbiranju, protokolarnim obiskom in drugim podobnim opravkom, da služi kot kulisa medijsko dobro pokritih dogodkov. V Ljubljani ta funkcija slučajno pripada Trgu revolucije, se opravičujemo, Trgu republike, ki prazen zeva pred simbolnim centrom oblasti, danes imenovanim zgradba državnega zbora. Praznina, ki je bila ob vzpostavitvi socialistične države po načrtih Edvarda Ravnikarja premišljeno umeščena na nekdanje mesto uršulinskih vrtov, pa od maja dalje ni več vizualno neposredno povezana s predčasno zgrajeno stavbo tedanje ljudske skupščine. Na robu trga so namreč skoraj čez noč zrasli zastavni drogovi. Ti naj bi na njem stali le prvo polovico slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. A si je mestna oblast premislila in se odločila, da bi bilo morda najbolje, da bi na svojem s silo izborjenem mestu kar ostali.

Konec avgusta je ljubljanski župan Zoran Janković tako snedel besedo in javnosti sporočil, da bodo zastave na svoji začasni lokaciji vendarle ostale za nedoločen čas. Tej odločitvi so botrovala mnenja občanov, ki so na Mestni trg 1 menda poslali predloge, da bi zastave morale ostati. Potrebovali smo torej zgolj nekaj skrbnih občanov, ki so se jim zastave zdele tako izvrsten odraz ljubljanske proevropske identitete, da morajo zagotovo ostati prav na tem mestu. Prebivalci mesta so pa ja tisti odločilni faktor, ki ga moramo upoštevati ob posegih v javni prostor, ki je mimogrede tudi zaščiten kot dediščina državnega pomena. Šalo na stran, drogovi so bili deležni kritike že ob postavitvi, za katero je oblast sprva še trdila, da je začasna, čeprav smo ji že tedaj le stežka verjeli. Arhitekti, umetnostni zgodovinarji in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z našo nepremično dediščino, so bili že maja skeptični, predvsem pa se je pojavilo vprašanje, zakaj je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, krajše ZVKDS, tovrsten poseg v spomenik sploh dopustil.

Trg republike je kot spomenik državnega pomena zavarovan od zadnje prenove dalje, torej od leta 2014. Tovrstna zaščita celotnega območja vključno s Cankarjevim domom, Maximarketom in obema stolpnicama naj bi možnost poseganja v prostor in interierje tako rekoč izničila. Sama odločitev za zaščito urbanistične celote po prenovi je sledila predvsem zaradi predhodnih posegov v območje, ki so začeli najedati prvotno arhitekturno in urbanistično zasnovo našega največjega modernista. Kot zločin nad arhitekturo se pogosto označuje prenovo interierja prostorov Nove ljubljanske banke v stolpnici TR2, prav tako škodljiva je bila raba ploščadi kot parkirišče. Najnovejša prenova je odstranila parkirišče in s tem sanirala del nastajajoče škode, trg pa je po petdesetih letih z novimi oblogami iz pohorskega tonalita postal najboljši približek originalnim načrtom.

Odlok o razglasitvi Trga republike v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena konkretno zapoveduje čim večje ohranjanje osnovne namembnosti delov spomenika, podreja posege obstoječemu stanju, prepoveduje postavljanje trajnih ali začasnih objektov, razen ko so ti nujni za učinkovito ohranjanje in predstavitev spomenika. Eksplicitno je opredeljeno tudi ohranjanje obstoječih rab odprtega prostora, novi posegi pa so le izjemoma dovoljeni s predhodnim soglasjem ZVKDS v primeru, ko novo predstavljeni elementi funkcijsko dopolnjujejo spomenik in pripomorejo k varovanju objektov ter prostora. Vendar ta varstveni režim očitno ni bil dovolj trden, da ZVKDS ne bi požegnal županove odločitve o postavitvi linije zastav na robu trga pred fasado zgradbe državnega zbora.

Čemu je ZVKDS že maja odobril prošnjo občine za začasno postavitev in zdaj dovoljenje za nedoločen čas tudi podaljšal? Zastave bodo trg zdaj lahko krasile brez predhodne širše strokovne razprave, ki bi bila ob tako velikem posegu v striktno zamišljeno in varovano okolje nujna. ZVKDS odločitev, naj zastave ostanejo, utemeljuje z mislijo, da gre za izraz pripadnosti prebivalk in prebivalcev Ljubljane evropski skupnosti. Vendar ー je izkazovanje pripadnosti evropski skupnosti res že obstoječa funkcija spomenika, ki je z zastavami le dopolnjena?  In ali ne predstavljajo zastave precej obsežnega posega v ohranjanje odprtega prostora ter pomenijo postavljanje novih objektov na območje, ki bi moralo ostati nepozidano in ohranjeno v že obstoječem stanju? Žal v odloku ni predvideno tudi varovanje pogleda na pročelje zgradbe državnega zbora, čeprav ne gre zanikati, da sta objekta neposredno vizualno povezana. Nenazadnje je bil trg projektiran kot urbano preddverje fizične emanacije politične moči. Zastave tako za birokratski okvir konservatorstva niti niso preveč moteče. Morda bi ZVKDS prošnjo zavrnil v primeru, da bi jih postavili na sredino trga. Morda.

Nenazadnje pa lahko slišimo tudi nekatere apologete postavljene vrste drogov iz sfere arhitektov. Po nekaterih načrtih je tudi sam Ravnikar na robu trga, prav na mestu sedaj postavljenih drogov predvidel nekakšno nadstrešno strukturo. Dejstvo je, da je Ravnikar v skoraj desetih letih izgradnje trga na njem predvidel marsikaj, vendar zaradi pomanjkanja financ mnoge strukture niso bile realizirane. Med drugim je pred Spomenikom revolucije Draga Tršarja predvidel manjši bazenček s fontanami. Prav zanimivo bi bilo, če bi zdaj, ko je trg zaščiten v trenutnem stanju, na sredo postavili manjši bazenček in rekli, da zgolj sledimo nekdanjim načrtom. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Trg republike je zasičen s simboli preteklega in trenutnega sistema. Kot osrednji reprezentativni trg v mestu, prostor spomenika revoluciji in odraz kulturne, ekonomske ter politične moči federativne republike Slovenije znotraj Jugoslavije ohranja spomin na pretekli sistem in opozarja na pomen revolucije v našem prostoru. Poleg svojih revolucionarnih reminiscenc predstavlja tudi mesto prvega dviga slovenske zastave in razglasitve samostojnosti mlade države. Nenazadnje ー mar ni bil prav trg najbolj primerno mesto za obeležitev tridesetletnice? Pred postavitvijo zastav o trgu kot mestu odraza pripadnosti evropski skupnosti ni bilo sledu. Utemeljitev ZVKDS je tako skoraj nerazumljiva. Zdi se, da je trg pač tista fotogenična točka, primerno postavljena pred mesto diplomatskih obiskov, kjer se lahko tako turisti kot visoki funkcionarji fotkajo, preden jih njihovi gostitelji opomnijo na temačno sivino jugoslovanskega obdobja, poosebljenega v Ravnikarjevem modernizmu.

Ljubljana je najlepše mesto na svetu in z novimi posegi postaja še lepša in še atraktivnejša! Meščani so nad zastavami navdušeni, turisti še bolj, nedavno pa je mesto prav na pobudo ZVKDS pridobilo še eno navdušujočo novost. Po več kot sto letih lahko v Tivoliju pred dvorcem ponovno vidimo kip feldmaršala Josefa Radetzkega. Ponovna postavitev kipa je sicer manjši poseg v mestno tkivo, predvsem ni postavljen na mesto kulturnega spomenika državnega pomena, pa vendar je njegova ponovna postavitev potekala na podoben način. Prav tako je umanjkala strokovna razprava, ki bi bila širša od kroga strokovnjakov v občinski strokovni komisiji, prav tako kot zastave bo tudi kip naredil mesto še lepše in bolj instagramabilno in prav tako kot zastave odpira prej neprisotne ideološke teme, ki se jih mestna oblast morda niti ne zaveda. Če zastave predstavljajo našo proevropsko naravnanost, ki nas loči od barbarskega vzhoda in Balkana, nas Radetzky ponovno umešča v imaginarij nekdanje Avstro-Ogrske, se pravi v samo srčiko evropske civilizacije. Vse potencialne ideološke konotacije vzpostavljanja novih simbolov seveda niso pomembne, važno je, da bo lahko izkušnja obiskovalca mesta še slikovitejša.

Več kot očitno je naša mala prestolnica postala odraz tega, kar je večini ljudi lepo. Vsak prebivalec mesta ima pravico poslati predloge za izboljšave in prošnje za stalno ohranjanje začasnih objektov. In prošnja vsakega običajnega meščana bo uslišana, če bo le prijetna županovemu ušesu. Širša strokovna razprava, ki bi prepogosto omejila olepševalne projekte našega župana, pač ni zaželjena. Kako le bi potem najlepše mesto na svetu lahko postalo še lepše?