Deveti oktober je in deseti dan gladovne stavke Mihe Turšiča, postgravitacijskega umetnika in soustanovitelja KSEVT-a. Turšičeve zahteve, naslovljene na Ministrstvo za kulturo, so znane. Znano je tudi nadaljnje odvijanje dogajanja, ki ga lahko spremljamo v dnevnih izjavah za javnost na spletnem blogu »J'Accuse …!«.

Osvetlimo dogajanje na drugi strani – na strani naslovnika dogajanja, ki se v desetih dneh še vedno ni sposoben odzvati z reševanjem nastale situacije ali vsaj spodobnim dialogom, ki ne bi podcenjeval stavkajočega. Na spletni strani Ministrstva za kulturo lahko preberemo zgolj krajši zapis o ponedeljkovem srečanju Turšiča z ministrico Julijano Bizjak Mlakar, iz katerega lahko razberemo, da Miha Turšič laže in da Ministrstvo za kulturo ve, kaj počne, in da to počne dobro. Dvomi v vodenje Ministrstva so neupravičeni, še več – ministrica podpira delo KSEVT-a. Povedala je tudi, da je študirala astronomijo, tako da razume kulturalizacijo vesolja (morebiti bolj kot tisti, ki so skovali ta izraz). Ministrstvo je Turšiču pripravljeno celo pomagati pri vzpostavitvi sodelovanja med sektorji kulture, znanosti in tehnologije. Očitno je torej, da ministrstvo nima težav, težave ima le Turšič.

Kljub napačnim navedbam v poročilu, na katere je opozoril Turšič, je ministrica brez zadržkov ta isti tekst prebrala Odboru za kulturo v državnem zboru. Isti navedki so se citirali tudi v medijih. Ljudem zmanjkuje časa, da bi bili ljudje in da bi premislili. Zahteve mehanizmov oblasti so pač takšne, da je potrebno prebrati poročilo; saj tako ali tako nihče ne posluša. Tudi vlada je prezaposlena, da bi sestankovala. Parlamentarni odbor pa je bojda napovedal, da bo sklical izredno sejo naslednjo sredo. Takrat bo Miha Turšič stavkal že petnajsti dan.

Cinizem ni še nikoli konstruktivno rešil nobene težave. Srečko Kosovel je zapisal, da je cinizem smrt. Mrtvilo kulture. Je morebiti to občutek gnusa, ko se ti v telesu zgodi jok, smeh in slabost hkrati; ko se razkriva že znano, a poteptano pod preproge izvajanja zakona, da vrh Ministrstva za kulturo (ponavljamo – za kulturo) sestavljajo ljudje, nesposobni tako refleksije kot tudi osnovne človečnosti.

Turšičeva ekstremna odločitev je dejanje uma, ki riskira tisto, kar ohranja um vitalen - svoje telo – za idejo. Idejo, ki je pravzaprav kolektivna ideja evolucije civilizacije. Za idejo, ki je absolutna nujnost. Ker v nasprotnem primeru se zares lahko spustimo na raven potreb, ki nas vračajo v naravno stanje živalskega sveta. Človek je bitje kulture in ravno kultura vzpostavlja njegovo zmožnost kognicije. To nas dela človeške. Biti sposoben označevati glede na pretekle oblike in smisle ter s tem proizvajati nov smisel. Evolvirati in ne stagnirati. Misliti, ne pa ponavljati.

Naredimo razliko med starim in novim. Staro je potrebno spoštovati in priznati njegovo nesporno nujnost za sedanjo pozicijo v zgodovini, vendar moramo ob tem biti nesporno zagledani v bodočnost. Staro se nikoli ne ponavlja identično, razen v primeru, ko ga želimo ritualno počastiti. Sedaj ločimo inteligenco in navado. Prva je zavestno dejanje življenja, druga pa ne. Birokratski aparat temelji na kontinuiteti ponavljanja iz navade in na fikciji, da ima stvari pod kontrolo. To mu uspeva samo v primeru, da nikoli ne pride do zunanjega pritiska in pobude po transparentnosti. Pa tudi takrat se kontinuiteta še naprej vzpostavlja preko laži, hinavščine in prikrivanja trhlosti in kaotičnosti na videz trdega sistema, ki naj bi vedel, kaj počne.

V opomin: Platon je govor in dialog videl kot vodenje duše z logosom, jezikom in jezikovnimi formulacijami. Lažnost govora je tako pokazatelj lažnega sveta. Sistematično izkrivljen diskurz pohabi dušo, ki je lahko vitalna samo v avtentičnem govoru. Ta bi moral postati stvar prakse vsakdana – ne zgolj dejavnost opisovanja in kontemplacije.

Birokracija je utelešenost avtomatizma, ki pokaže praznino svojega miselnega aparata, takrat ko ima pred seboj stavkajoče telo, in ni sposobna odreagirati človeško. Meseni stroj se nikoli ne ustavi, da bi razmislil. Stroj počne tisto, za kar je programiran – opravlja delo, ki je kvantitativno izračunljivo in se lahko pretvori v številke, te pa nadalje v izplačilo. Turšič naj bi se od februarja 2015 udeležil devetih sestankov na ministrstvu, ki meni, da je ta številka občutno prenizka, da bi konec septembra istega leta bil upravičen gladovno stavkati.

Razumevanje, ki bi ga Ministrstvo za kulturo moralo imeti, je temeljno zavedanje, da je inovativnost na kulturnem področju enako pomembna kot tista v gospodarstvu. Medtem ko je tehnološki razvoj in podjetniško povezovanje v gospodarstvu prepoznano kot vrednota sama po sebi, v kulturi zmaguje kulturna dediščina. Če nič drugega, je nemi spomenik najboljše orodje za krepitev narodnega samozavedanja in državotvornih vrednot.

Umetnost se danes postopno umika vsem tradicionalnim pojmom umetniške produkcije in recepcije, zato postaja vse bolj smiselno govoriti o umetnosti kot o širšem družbenem pojavu, odprtem sistemu, ki se formira na preseku diskurzivnih praks različnih disciplin – tehnologije, znanosti, medijev in umetnosti. Gre za transumetniške prakse, ki so onkraj obstoječih teoretskih disciplin. KSEVT in njegovi akterji niso le znanilec te nove paradigme humanističnih tehnologij in izumov na humanističnem področju, ampak njen imperativ. Delovanje KSEVT-a nam omogoča konstruirati in projicirati tisto, kar še ne obstaja, kar se zgolj kaže v zametkih novih intelektualnih in ustvarjalnih praks, preko katerih se odkriva podoba nove dobe. Turšičeva stavka ni stavka proti ministrici in ministrstvu, ampak proti uničevanju kulture – da bo prihodnost kulturna in humanistična, naš diskurz pa avtentičen, človeški, ne pa mehaničen.