18. 11. 2022 – 13.30

AI TVOJ NOV SLOVENCEM VENEC VIJE

Audio file

AI tvoj nov Slovencem venec vije,

da Ćosiću le delati ni treba,

lenuh pa tak, nizkotna je oseba,

le levi zganja takšne packarije!

 

Ki raj' norčije uganja kakor pravo,

slovensko umetnost iz trte izvije,

iz nas vseh, tovar'ši, norce brije

raj' kakor molčal bi, al' sejal spravo.

 

Tako nekako bi morda zvenel začetek današnje recenzije, če bi jo napisala umetna inteligenca, ki je soustvarila razstavo Vuka Ćosića z naslovom Nacija - Kultura, ki je od 13. oktobra na ogled v Muzeju sodobne umetnosti.

Projekt je nastal na pobudo Laboratorija za nove medije Moderne galerije kot poskus restavriranja digitalne umetnosti. Ta se namreč zaradi vse hitrejšega tehnološkega razvoja kaže kot restavratorski izziv. Tudi Ćosić je zaradi nekompatibilnosti stare tehnologije z novo izgubil vse razen drobcev originalnega projekta iz leta 2000. Tako na izvorni razstavi temelji zgolj osrednja ideja novega projekta; umetnik skuša skozenj detektirati kulturni utrip, ki ga nacija kaže s svojo uporabo spletnih tehnologij.

Projekt je bil izvorno postavljen ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna kot sodoben kontrapunkt sentimentalnemu gradivu, zbranemu na razstavi Pevec, ne bogat al sloveč, ki je mitologiziralo pesnikovo persono. Takrat je izvor duha naroda, ki naj bi skupaj z inovacijo, tako v romantiki kot danes, omogočal vstop na visoko kulturno raven, predstavljal preminuli spletni iskalnik Mat'kurja. Iskalni nizi uporabnikov so se v realnem času v obliki prešernovskih verzov izpisovali na zaslonu.

Iskalne nize danes nadomeščajo tviti, aplikacijo, ki je generirala verze, pa umetna inteligenca, generator sonetov. Struktura novega dela je kompleksnejša, saj je umetnik projekt zastavil na obliki sonetnega venca, ki narekuje štirinajst sonetov, ter na treh, hierarhično urejenih ravneh. Ljudstvu se tokrat pridružujejo še vodja in njegovi privrženci, tako imenovani Panteon.

Narod pravzaprav zrcali podobo prvotnega projekta. Tviti, ki jih je bot sortiral v tematske sklope, izmed njih pa je umetnik izbral tistih štirinajst, ki so se mu zdeli najbolj izstopajoči, se v verzih predvajajo na zaslonih. Iskalni niz in tvit imata sicer fundamentalno različno namenskost, saj je v osnovi le drugi namenjen tujim očem, v projektu pa naj bi oba fenomena razkrivala temno plat slovenskega naroda. Po tem morda lahko sklepamo, da smo v dvaindvajsetih letih nekontrolirane digitalizacije postali povsem brezsramni. Ali pa nemara problem internetnega diskurza presega državne meje?

Ćosić na ta vprašanja odgovarja precej enostavno: krivi sta elita in njena retorika. Ta se prav tako manifestira v sonetih, ki jih je bot napisal po analizi štirinajstih profilov, od Žana Mahniča do Rumenih jopičev. Vendar to še ni vse; prava srž zla se nam razkriva ob tretji steni, kjer na svečanem piedestalu leži knjiga. Tej je vsako jutro dodana nova stran, z novim sonetom, napisanim na podlagi tvitov Janeza Janše prejšnjega dne.

Vedno manj koherentne besedne akrobacije, ki so nastale kot posledica omejenih zmožnosti umetne inteligence, res dobro poustvarijo specifični pekel interakcij na Twitterju, v katerih se diskurz staplja v brezpomensko ponavljanje buzzwordov. Ćosićev državljan se tako preobraža v algoritem, ki nekritično reproducira vsiljene ideološke slogane, ti pa sami po sebi nimajo nič več substance. Edina njihova funkcija je širjenje nestrpnosti.

Sicer pa se je boter net.arta znašel v precej zagonetni situaciji. Če že ne na originalni razstavi, pa je na tokratni postavljen prav na tisto pozicijo, ki jo je izvorna ideja karikirala. Morda je za to sicer bolj pošteno kriviti institucijo, ki je dala pobudo za razstavo, kakor umetnika samega. Dejstvo pa je, da se kljub svojim poskusom karikiranja, ki ga dosega z ironično uporabo forme soneta in fontom, razvitim na podlagi Prešernovega rokopisa, Ćosić znajde na mestu le tega. Tokrat je on véliki umetnik, tisti, ki svojemu geniju zahvaljujoč lahko dostopa do modrosti izven dosega povprečnih pripadnikov svojega naroda, kar upravičuje njegovo pozicijo. 

Audio file
9. 11. 2022 – 13.30
Kako globoko je zabredla Moderna galerija v Ljubljani

Mogoče je v odgovor na to mogoče razumeti dejstvo, da je bolj kot umetniško delo projekt zastavljen kot raziskava. Soneti, generirani iz tvitov vsake posamezne skupine oziroma posameznika, namreč zasedajo tri stene galerijskega prostora, na četrti pa lahko preberemo sklepe, ki jih je umetnik povlekel iz svoje analize digitalne dejavnosti Slovencev. Tu se odpira zanimivo vprašanje dozdevne objektivnosti, kakršno prinaša avtorjeva obravnava projekta kot sociološke raziskave. Že res, da je vlogo selektorja podatkov tokrat deloma prevzela umetna inteligenca, vendar pa za njo še vedno stoji umetnik, ki sprejema odločitve, očitno močno pogojene z osebnimi prepričanji. Na kratko torej Ćosićeva Slovenija funkcionira nekako takole: narod je horda bedakov, katerih mišljenje je pogojeno z retoriko elite, ki spodbuja nestrpnost in nasilje. Za tem stoji kdo drug kot veliki vodja, ki ga umetnik diagnosticira kot narcisa, makiavelista in sadista. Medtem pa on sam, kot nekdaj Prešeren, gleda s svojega Parnasa in nad vsem tem moralnim razvratom lahko zgolj zmajuje z glavo.

Poleg tega se Janez Janša tako vzpostavlja kot figura, na katero je možno pokazati s prstom kot izvor tako rekoč vsega hudega na tem svetu; postaja tako smešna karikatura kot grožnja, ki jo je treba jemati resno. Ker pa umetnik skuša ironizirati zastarelo pozicijo umetnika in obenem izpolnjevati njeno funkcijo, je ton razstave nejasen, saj gledalec ob vsej ironični pompoznosti in komičnem učinku absurdnih sonetov težko resno jemlje sklepe raziskave. Po drugi strani pa se zaveda, da je v napisanem kar nekaj resnice. Avtorjevo žongliranje s funkcijama umetnika in znanstvenika se tako ne obrestuje najbolje.

Na Parnas je plezala Neža U.

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.