V vsesplošnem zatonu kulturnih institucij naše dežele se spustu pod gladino sprejemljivega ni mogla izogniti niti naša osrednja institucija za moderno in sodobno umetnost Moderna galerija. Glede na lanskoletni lokalni potop prestolnice, ki je obličje Ravnikarjeve arhitekture dobesedno spravil pod gladino, bi lahko rekli, da se je institucija prav zares znašla na dnu oceana sodobne umetnosti. Tako dobesedno, saj si zaradi prizadete materialne škode ni opomogla v času ene nosečnosti, kot tudi simbolno, saj kljub svoji središčni vlogi posebnega statusa pripoznanja že dolgo ne uživa več.

Za to lahko okrivimo predvsem nehvaležno in okorno sestavljene programske sheme, zatohlost hiše pa je jasno razvidna tudi iz politike razstavljanja, podpore produkciji umetnikov in od časa že davno povoženih kuratorskih praks. Naloga Moderne galerije je hraniti in predstavljati dediščino slovenske modernistične umetnosti ter to navezovati na sodobne prakse, ki posegajo po ustvarjalnih principih modernizma ter postmodernizma. Ta sicer dokaj ozka usmeritev je razširjena s programom Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki hrani zbirko Art-east in predstavlja predvsem sodobne umetnostne prakse. Iz preteklih razstav je sicer jasno razvidno, da se tudi hiša na Metelkovi še najpogosteje naslanja na svojo zbirko – večina razstav prevprašuje umeščanje trenutne sodobne produkcije kot dedinje vzhodne umetnosti s pomočjo navezovanja na preteklost konceptualnih praks v slovenski umetnostni zgodovini. V teh precej zakoličenih okvirih je s časom zmanjkalo prostora za inovativnost, izstop iz prežvečenih teoretičnih in praktičnih usmeritev pa je postal skoraj nemogoč. Kot pijanec plota smo se uspeli držati prežvečenih tem, ki so že davno izginile z zemljevida sodobne umetnosti, pri tem pa smo nanj pozabili pogledati, da bi sploh lahko zaznali lastno nepomembnost. 

Programska usmeritev Moderne galerije se je pod novim direktorjem Alešem Vaupotičem res nekoliko spremenila, večina malomeščanstva pa prav to spremembo krivi za potop institucije. A so se spodjede, ki so načele hišo, pojavile že dosti prej. Vaupotič je prevzel institucijo, ki je pod direktorico Zdenko Badovinac sedemindvajset let vzdrževala svojo programsko linijo. Sicer smo ob menjavi direktorja lahko poslušali slavospeve večni direktorici, češ da je ustvarila mednarodno prepoznavno institucijo. Morda nas je res postavila na zemljevid sodobne vzhodne umetnosti, vendar je ustvarjeni sloves zgrajen na preteklih dosežkih. Ob koncu zadnjega mandata Badovinac je bilo jasno, da smo ostali nekje v polpretekli zgodovini, razvoj sodobne umetnosti pa je tekel mimo nas. To je Vaupotič seveda prepoznal kot nekoliko okorno, potrebno prenove – programske smernice prejšnje direktorice razume kot preživete, kot tiste, ki so ostale za časom. Zato je letos ob pripravi letnega programa muzeja stvari vzel v svoje roke. Čas je, da v tej hiši zaživijo prakse in umetniki, ki so bili dolga leta zapostavljeni!

Tako smo namesto razstav, ki se ukvarjajo z avantgardo, neoavantgardo, retroavantgardo ali pa kakšnim sodobnejšim prevpraševanjem vseh treh, v MSUM dobili Laboratorij za nove medije. Prva razstava Vuka Ćosića sicer ne predstavlja nič medijsko novega. Izvirna različica projekta, v sklopu katerega naredi novo pisavo in se ukvarja z računalniki, je nastala že leta 2000, v času obeležitve dvestoletnice rojstva Prešerna. Ćosić velja za začetnika računalniške umetnosti pri nas, kar pa ne pomeni, da njegova umetnost danes predstavlja nekaj novega, nekaj svežega. Poudarek laboratorija naj bi bil predvsem na umetni inteligenci in informacijskih tehnologijah, vendar prikazano novo pač ni nekaj izjemnega in aktualnega. Razstave, kot jih lahko vidimo na primer v galerijah Aksioma,Kapelica in Osmoza, še vedno ostajajo pred vrati naše javne institucije za sodobno umetnost. Intermedijska umetnost je trenutno pač obsojena na prostore, ki se morajo za svoje financiranje boriti na vsakoletnih in večletnih programskih razpisih, saj jim to, nasprotno kot Moderni galeriji, ni zagotovljeno.

Enako lahko trdimo tudi za trenutno razstavo v Moderni galeriji Momental mente: Žive slike, ki prikazuje nekatere sodobne slikarske prakse. Kustos Andrej Medved je ob otvoritvi razglasil, da se v hišo moderne umetnosti končno vrača slikarstvo. V času vladavine Badovinac naj bi pač izginilo. Naj zgolj omenimo, da je leta 2019 ta ista hiša gostila razstavo Čas brez nedolžnosti, ki je prav tako predstavila sodobno slovensko slikarsko produkcijo. Še več, razstavila je širši nabor umetnikov kot trenutna razstava, nekateri izbrani pa letos ponovno predstavljajo svoja dela – stara in nova.

Želja po aktualizaciji vsebinskega programa Moderne galerije je upravičena. Prejšnje vodstvo je programske usmeritve institucije razumelo precej ozko. Umetnost, ki bi se osredotočala na umetno inteligenco ali informacijske tehnologije, sodobna aktivistična umetnost ali druge do sedaj zapostavljene prakse so bile prikazane zgolj redko. Brez umestitve tovrstnih praks v osrednjo institucijo za sodobno umetnostno produkcijo je stagnirala možnost, da bi se te lahko razvile in razbohotile tudi v našem prostoru. Z novimi programskimi smernicami je želelo novo vodstvo te krivice odpraviti. Vendar se jih je lotilo na napačen način – namesto v sodobnost smo trenutno popeljani v kuratorske prakse devetdesetih, novo pa za novo vodstvo pomeni vse, česar v Moderni galeriji niso imeli moč videti v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. Spopadanje z okornostjo te institucije ni lahek zalogaj, s potezami trenutnega vodstva pa bo postal še težji. 

Prvo dejanje, ki bi Moderno galerijo zares vrnilo v korak s časom, pa ni programske, temveč birokratske narave. Sodobne institucije, ki razstavljajo še živeče umetnike, najpogosteje zagotavljajo tako razstavnino kot kritje stroškov same produkcije. Muzeji sodobne umetnosti po svetu so v veliki meri koproducenti del, ki so kasneje razstavljena v okviru programa institucije, ob tem pa ne pozabijo na plačilo dela samih umetnikov. Moderna galerija svojega poslanstva žal še ne razume na tak način. Pravzaprav je razumevanje tega koncepta eden večjih trnov v peti večine institucij za sodobno umetnost pri nas. Spomnimo – še vedno poteka pravni spor med Moderno galerijo in umetnico Niko Autor, ki od junija zahteva, da je njeno delo plačano. 

Neodvisno od nastavljanja kadrov v naši najljubši instituciji je ta tonila že lep čas. Zastareli kuratorski pristopi, postana imena in dolgočasne, že stokrat videne razstave so postale nekaj, na kar smo se navadili. Počasi bi lahko sodili, da je to najboljše, kar zmoremo, in edino, kar si zaslužimo. Poživitev programa z mlajšimi avtorji je pač nastopila prepozno. Samo pričakujemo lahko dan, ko bo ta avgijev hlev splaknila tudi inovativna in sveža kustoska ekipa. Do tedaj pa se lahko potuhnemo in čakamo, da neurja potihnejo, razbitina nekoč kvalitetne institucija pa zasije v svojem prvotnem žaru.

Slika: Moderna galerija