Ali Digitalne premestitve štiri. Besede digitalno verjetno ni treba posebej pojasnjevati, premestitve pa se rado zamenja  kar s premOstitvami, saj se tokrat odvija pač oboje. Če se zmotimo, zato nikar ne zamerite, je pa res, da se ne spodobi. Razstava interdisciplinarnih premOstitev se namreč odvija že četrto leto zapored, tudi tokrat v Galeriji Škuc. Bodimo konkretni: študenti ALUO so se s pomočjo mentorjev ponovno povezali z ljubljansko Fakulteto za računalništvo in informatiko, prvič pa so se jim pridružili še sodelavci z elektrotehniške fakultete. Kot preberemo v spremnem tekstu k razstavi, je namen tovrstnega disciplinarnega povezovanja predvsem povezovanje samo. Na skupnih delavnicah so premostili metodološke razlike, laboratorijski prostor pa uporabili kot izhodišče na poti v galerijsko premestitev. Ker omenjena naveza ni novost, so bila naša pričakovanja seveda velika. Prisluhnite, kako je vse skupaj rezultiralo že četrtič!

Za uvod so na lističih, pridanih v galeriji, zapisali takole: 

»Letošnjo selekcijo je zato treba gledati v smeri prihodnosti, ko ne bo več vprašanja, zakaj so ti novomedijski projekti bolj umetniški kot znanstveni. Začeli smo odpirati vmesni prostor dialoga za spraševanje o bistvu znanstvenega v umetnosti in umetniškega v znanosti,« je moč prebrati.

Tovrsten dialog pa v slovenskem prostoru že obstaja, četudi med bolj naravoslovno naravnanimi akterji. Pomislimo samo na navezo Smrekar-Petrič, ki je laboratorij prestavila v galerijo, ali pa na projekt Las in vitro Polone Tratnik. Na sledi transdisciplinarnim projektom se z bližine ljubljanskega Gornjega trga zdaj že spontano odpravimo proti Kersnikovi ulici, pa do prostorov Ljudmile ali pa se odpeljemo kar v Vitanje. Iskanje omenjenega dialoga je posledično treba razumeti torej v ožjem smislu, konkretno med omenjenimi fakultetami. So pričujoči projekti, kot napovedujejo, res bolj umetniški kot znanstveni ali pa vsaj medsebojno enakovredni?

Digitalne premestitve 4 ponujajo idejne zasnove devetih študentov Akademije likovne umetnosti in oblikovanja. Avtorstvo je tako rekoč bolj okvirne narave, saj so, kot že povedano, ustvarjali skupaj s študenti drugih fakultet. Njihova imena so navedena na referenčnih tablicah, ki poleg bistva posamezne inštalacije ponujajo tudi obrazložitev njene izpeljave. Študentje FRI in elektrotehniške fakultete so pri tovrstnem načinu prezentiranja posledično razumljeni predvsem kot pomoč pri nastajanju umetniških del, ne pa kot soavtorji - kar pa ni najbolje. Tovrstni pristop namreč le utrjuje proklamirano umetniško naravo, ki pa je vprašljiva, saj umetnostni pridih v večji meri prikliče le galerijska umestitev. Obrazložimo na nekaterih najbolj očitnih primerih.

Poanta večine interaktivnih inštalacij je brez svetlih izjem nadvse enoznačna. Erika Pavlin nam prek tako imenovane pametne mize ponuja sestavljanje razparcelirane risbe živali, ki bi lahko služila kot pomoč pri učenju. David Wratny nudi vstop v virtualni ogled Pirana, ki ga glede na gledalčevo pozicioniranje na talnem zemljevidu prikaže računalniški vmesnik. Na senzorično zaznavanje se je zanašala tudi Klara Kotnik s svojim emancipiranim »Free speach Area,« medtem so druge premamile robotika ali pa haptične zmogljivosti zaslonov. Na žalost nekatere videoprezentacije niso dosegale niti osnovne ravni delovanja, kaj šele presegle dotedanjo vajenost. Tudi reciklirana »Goreča žirafa« Ingrid Rozman je z odsluženimi komponentami PC-ja delovala le strogo estetsko, pojoči robotski postrešček Tjaše Zmrzlak pa kot moderen gospodinjski aparat za nalivanje pijače. Vse skupaj se je zdelo nadvse zabavno, morda prav zato, ker ni sprožalo posebnih vsebinskih vprašanj. Z dobesednim vstopom v umetnino je nekoliko bolj prepričal le Wratny, saj nas je s pomočjo programerja umestil v digitalizacijo klasične slike. Prav to pa bi kot pedagoški pripomoček nadvse dobro služilo kateri izmed naših bolj tradicionalno naravnanih umetnostnih galerij. Podobno kot velika večina ostalih predstavljenih inštalacij bi animiralo mlade in stare, kar pa je tudi vse.

Morda bi nas kdo prav rad povlekel za lase in vprašal po tistem umetniškem, ki tokrat umanjka. Kljub številnim teorijam o naravi umetniškega pa smo osebno prepričani, da tovrstno ustvarjanje temu polju ne pritiče. Telo je namreč dojeto zgolj kot uporabnik brez kakršnekoli avtorefleksije. In to je zadosten argument. Posledično pomislimo, da bi tehnološko in kreativno tako močna interdisciplinarna naveza morala rezultirati v nekoliko boljših idejnih premostitvah.

S finimi umetnostmi se je igrala Katarina Stopar.