»Even blindfolded I would know I am in school.

It has a particular smell, for example.«

Še do 5. novembra je pod okriljem Mesta žensk v Galeriji Škuc na ogled razstava Prikriti kurikulum nizozemske umetnice Annette Krauss. Participativni umetniški projekt, ki traja že od leta 2007, lahko podrobneje doživite na vodstvu po razstavi 4. novembra ob 18. uri. Umetnica vsakič sodeluje z dijakinjami in dijaki, s katerimi izvede različne delavnice - na razstavi jih je predstavljenih devet - na katerih mladim prepusti raziskovanje in partikularno artikulacijo prikritega kurikuluma.

Tako se med premikanjem po prostorih tudi obiskovalka še največ ukvarja z definicijo prikritega kurikuluma in se pridruži dijakinjam in dijakom na videoposnetkih, ki poskušajo z najrazličnejšimi intervencijami ozavestiti ideološko pristranskost šol.

Kot je zapisano na spletni strani galerije, umetnica »prikriti kurikulum pojmuje kot krovni izraz za celo vrsto neopaženih in povečini nezaželenih veščin, znanj, sposobnosti, nadarjenosti in vrednot, ki jih učenci in učenke osvojijo med šolanjem«, ni pa jih moč najti v uradnih kurikulumih in učnih načrtih. Krauss mednje umesti podrejanje, poslušnost in ubogljivost, pa tudi sprejemanje družbenih neenakosti kot nekaj samoumevnega, a z možnostjo zavedanja, da se vsemu naštetemu lahko tudi upiramo. 

Na drugi strani Tea Hvala, ki je poleg Ive Kovač in Sare Šabec ena od kuratork razstave, o prikritem kurikulumu zapiše, da je »strokovni izraz za vse nenamerne dejavnike v vzgoji in izobraževanju, na katere pedagog nima vpliva, kot je opremljenost ustanove, organizacija prostora, število otrok v skupini ali mladih v razredu, četudi bistveno določajo proces šolanja, vlogo otroka/mladostnika v njem in njegove interakcije z vzgojiteljicami in učiteljicami«.

Če poskusimo zarezati med oba vstopa v prikriti kurikulum, bi dejali, da gre za zdravorazumske elemente vzgojno-izobraževalnih institucij, o katerih se ponavadi ne sprašujemo, prav zato pa ne opazimo, da nikakor niso nevtralni, temveč imajo močne družbene in ideološke ambicije. S svojo logično prisotnostjo, izvajanjem in razporeditvijo reproducirajo razmerja moči, navade, kulturo in podobno. Vednost in načini obnašanja, ki jih na mlade prenašajo pedagoški delavci in delavke, so zahtevani ne samo v šoli, pač pa tudi onkraj meja dotičnega ideološkega aparata. Krauss [kráus] poskuša s srednješolkami in srednješolci reflektirati te skrite in prav zato močno utrjene zahteve družbe.

Razstava srednješolske koncepcije prikritega kurikuluma prikazuje predvsem z videom, ki ga dopolnjuje in razjasnjuje s slikovnim gradivom - zamrznjenimi sličicami videoposnetkov in fotografijami pogovorov z dijakinjami in dijaki, knjigami ter večjim miselnim vzorcem na eni steni razstavnega prostora. Razstava se sestavlja v petih manjših prostorih. Najprej vstopimo v prostor, v katerem s stropa visijo prosojne barvne tkanine, ki so uporabljene kot plakati: nanje so vpisane pesmi, ki jih je umetnica skupaj s slovenskimi dijakinjami in dijaki pripravila v predrazstavnem času. Naj omenimo, da gre obenem za soustvarjalce Vse je v redu, ki je premiero doživela prav na letošnjem Mestu žensk. Dijakinje so si izmislile kratke pesmi, ki tematizirajo izgovore, ki jih učenci uporabljajo za upravičevanje in opravičevanje zamujanja v šolo; pa tiste, ki jih vzgojno-izobraževalne institucije uporabljajo za prepoved domnevno neprimernih kosov oblek, in podobno. 

»Hot girl summer

Čez 4 dni je Noč čarovnic.

Sem iz revne družine

In na rdečem križu niso imeli drugega

Pes mi je pojedel bluzo

Čez noč sem zrasla.« 

V vseh ostalih prostorih so na ogled videi, nekatere spremljajo tudi albumi s slikovnim gradivom. Na ogrodje polic so zloženi še televizorčki, na katerih se predvajajo starejši projekti Krauss z dijakinjami in dijaki. Ti se kotalijo po šolskih hodnikih, skrivajo pod mizami, neko noč premaknejo vse šolske omarice na druge lokacije. Komentirajo šolske uniforme in razlike med stoli, na katerih sedijo zaposleni, in tistimi, ki so namenjeni njim. Premaknejo se tudi na ulice in s svojimi gibalnimi intervencijami vplivajo na mimoidoče, ko na primer ob zeleni luči na semaforju tekmujejo v teku čez prehod za pešce in nazaj. 

Vsebina miselnega vzorca služi kot gradivo za dijakinje in dijake, ki ga lahko uporabijo pri svojih kreacijah, obiskovalki pa ponudi vpogled v oblikovanje in dinamiko projektov. Nekateri so z jezikovno vajo iskali sopomenke za besedno zvezo prikriti kurikulum, drugi so z rastlinami zabarikadirali šolski hodnik, tretji so se kolektivno začeli gugati na stolih in razpravljati o tej sicer strogo prepovedani praksi. Prav jezikovna vaja nam razkrije miselni proces mladih, najrazličnejše asociacije in interpretacije skrivnostnega koncepta prikritega kurikuluma, ki so med posameznimi projekti ustvarile specifičen nastavek za nadaljnje delo: tajna študija, skrivna agenda, neznani načrt, nevidni pouk. Vsaka besedna kreacija namreč vzbudi različne občutke in ideje, povezane z našo percepcijo in koncepcijo tako šolske kot tudi drugih institucij.

Video v naslednji sobi namesto na zaslonu gledamo na velikem platnu. Dijakinje so dobile kamere. Z njimi se premikajo po šolskih hodnikih in učilnicah, iz skritih kotičkov snemajo druge, pretkano se umeščajo v niše šolskega poslopja. Obiskovalke opazimo, da srednješolke zasedejo neobičajne prostore, na katere v šolskem vsakdanu ne pomislijo oziroma sploh ne morejo pomisliti, saj šolski red ne predvideva njihove uporabe, na primer dvigala ali stranišča za zaposlene. 

V zadnji sobi poleg zaslonov in albumov najdemo še knjižno polico, na kateri stojijo knjige o pogojih vzgoje in izobraževanja, v katere so vpete družbene hierarhije in spolne razlike. Med njimi so Pedagogika zatiranih Paola Freireja, Nevedni učitelj Jacquesa Rancièra in Naša pozicija: razredje pomemben avtorice bell hooks. Mini knjižnica je morda eden zanimivejših elementov razstave, saj obiskovalko obvešča o množici že obstoječih premislekov, ki jih lahko preberemo tudi pri nas, s tem pa razstavo motrimo tudi zunaj galerije. 

Razstava je za mlade in odrasle listanje po skoraj 15-letnem opusu Annette Krauss, ki se prvenstveno zdi pedagoško in teoretsko, šele nato umetniško delo, ter srednješolskih, najprej miselnih, nato pa najpogosteje v gibu manifestiranih ekskurzih v skrite agende šole. Relevantni pomisleki o najbolj vsakdanjih šolskih ritualih prav gotovo najbolj zanimajo srednješolsko populacijo, ki je neposredno udeležena v projektu, in ji tudi najbolj koristijo, prav ta participacija v umetniški akciji pa predvideva samorefleksijo o lastni umeščenosti v institucionalizirane prakse, ki je v šolskih prostorih načeloma nezaželena.

Lahko bi rekli, da je razstava učna ura za vsakogar, ki vstopi v galerijske prostore. Posedaš, poslušaš, bereš, opazuješ. Razmišljaš o šoli.