Avtor pričujočega zapisa zagotovo ni kakšen poznavalec arta, česar ne kani tajiti. Smiselno bi bilo nato reči, da niti ni njega kritik, dasiravno to slednje ne izhaja scela iz prvega, kajti odpor do večine kritiških praks ga od le-teh oddaljuje tudi na področjih, za katera bi se utegnilo reči, da je njih poznavalec. Kritika je v osnovi pozaba zgodovine umetnosti, zgodovine obratov, institucij, diskurzov, teorij, kategorij. Rešujejo jo zgolj posamezni, nestandardno modri kritiki in kritičarke. Je nalik muhi, ki neumorno skuša priti skozi okno in si pri tem razbija betico. Zrak kritike je njena vera, da obstoji nekakšen nasebni zaznavni umetniški objekt, zabijanje z betico v steklo pa je zanjo estetska sodba. O tem ne velja pretirano izgubljati besed, ki jih ni na voljo veliko. Od kod potemtakem bratiću zapisovalcu muda, da se sploh loti besedilca? Od nagovora, ki deloma izhaja iz konvergiranja delovanja Andreja Škufce ter delovanja bratića, kakor tudi od nekaterih notranjih potez Ksenomorfnih objektov, umeščenih v razstavni plac DUMovega projektnega prostora. Želja je navreči nekaj misli, nekaj skičic z nekega opazovalnega vidika, dokaj trivialno, če se kdo na to nalepi, naj se, ako ne, pa naj se ne, in naj bo sreča z njim ali njo.

Ksenomorfni objekti so sestavljeni iz dizajniranih plastičnih črnih plošč, ki dajejo vtis deloma prelivajoče se in deloma razbrazdane materije. Iz nje se razraščajo posamezni dizajnirani objekti, za katere se zdi, da spominjajo na uporabna orodja ali elemente le-teh, na primer na spojlerje avtov, vendar pa se uporabnost izgublja v estetskosti. Ob vsem tem je pridodana kuratorska – Tevža Logarja - obnova Borgesove zgodbe o tujih pojavih v neki mračni hiši, nad vsem tem pa svetijo neonke. In v tej svetlobi je nekakšen obrat Borgesove teme, v novodobni vsesplošni luči že-povitosti tehnologije, za razliko od starejše teme maternice, v kateri se le-ta še razrašča. Iz črne teme v temo, ki je skoz in skoz prestreljena z gostimi linijami žarkovja. Čeprav smo tudi danes v pričakovanju trdojedrnega tehnološkega obrata, ki namerava spremeniti to, kar razumemo kot našo naravo, in se v gostih linijah žarkovja zarisujejo tmine, to pa bomo seveda tudi obravnavali.

Neonska luč na črno podlago meče odblesk, da ji da kar nekako seksualiziran izgled lateksa. Ko hodimo po razžarjeni horizontalni črnini, obdani z vertikalno belino, ki jo poudarja obeljenost razstavnega prostora, se nam tista tla obenem izmikajo ter postajajo nenavadno, reklo bi se banalno, domačna: sploh ko pod nami čutimo tako blago lepljivost lateksta in nenavadno razsejanost oblik, obenem pa domačno vdiranje plastike. Čez-in-čez razsvetljenost sodobnega sveta, informacijska, transportna, trgovinska, tudi vizualna in več bi se še dalo našteti, se zdi, je prav takšna zmes bleščave, ki kot da sama prerašča v zaznavno dejstvo ter žgečljive banalnosti, brzčas zato, ker vsaka razsvetljenost še vedno potiska v tmino ne samo Biti, temveč tudi: informacije, produkcijo izdelkov, doživetje krajev. Če je strikan iz Črnega gozda govoril o pozabi biti in živel tam nekje za časa Borgesa, bi danes morda lahko govorili ne samo o pozabi biti, temveč o nadomestitvi celih spektrov bivajočega z novim bivajočim ter s tem o pozabi nekega bivajočega. Plujemo v prehodu med obema sferama bivajočega, v igri skrivanja in zakrivanja, stik enega z drugim pa povzroča tako fascinacijo kot nelagodje, čemur bi se reklo, da je seksi.

Prav tista tla to novo postavitev bivajočega, ki se vlega na strikanovo zemljo, tudi dobro upovejo; črna tekočina je privrela iz zemlje, se polegla nanjo, jo je v celoti usvojila, postala nova tla in namesto rož zdaj iz nje poganjajo razni artificielni objekti, ki iz statusa orodja prehajajo v status vizualnega užitkarstva, kakor prej lepe rastline in podobno. 

Zaradi tega prehajanja imamo brzčas radi poglede na distopično krajino, ki je morda kot tiste otroške igre s sličicami, ki v enem nagnjenju kažejo nekaj, v drugem pa nekaj drugega; pokrajine so za nas tovrstne sličice. Pokrajina je stalno eden glavnih likov v znanstveni fantastiki, tako denimo tudi v novem Blade Runnerju, ki je, skoraj toliko kot je film, razstava. Pri čemer pa se kakopak preoblikuje sam status razstave, ki zadobi elemente filma, odvijajočega se v medigri znakov bivajočega.

Ne moremo reči, da predstava zastavlja nekako trditev o občem stanju stvari v svetu. Kolikor jo morda zastavlja širši projekt kroga v okolju revije ŠUM ter njegove duhovne poteze, je z njim smotrno polemizirati, saj svet še vedno obstaja bistveno večznačen, s krogovji medsebojno avtističnih, a vseeno prečečih se ali dotikajočih se jezikovnih iger ter horizontov, ki jih, kar bi se dalo strožje utemeljevati s teorijami iz analitične filozofije ali kognitivne znanosti, razvoj tehnologije in umetne inteligence ne more razkrojiti. Neogibno pa je, da mnogim radikalno preoblikuje fenomenalni svet, kar nagovarjajo tudi Ksenomorfni objekti.

Spisal Muanis Sinanović.