Kuratorjeva formulacija

Kuratorjeva formulacija

Recenzija dogodka
4. 6. 2015 - 13.00

Poletje je že tu, do počitnic pa še malo manjka. Preden zapustimo mesta se zaključuje, razkazuje, vabi, pa tudi vadi, dela in uči; tako zelo, da včasih že kar boli glava. Visoke šole in umetnostne akademije so ta čas izkoristile za razstavljanje študentske letne produkcije, razstavam na njihovih hodnikih pa sledijo tudi galerije.

Vladimir Vidmar, vodja Galerije Škuc, je v drugo letošnjo razstavo študentov ljubljanske ALUO vključil nekatera že znana umetniška imena. Izbor petih avtorjev zajema dela tako diplomantov kot tudi še študentov. Študij so ravnokar zaključili slikarja Iza Pavlina in Tomo Stanič ter kiparka Tanja Sabol, svojo pot pa si utirata tudi Urška Aplinc in Maja Burja. Večina jih gradi na procesualnosti, tako na ravni galerijsko-performativnega posredovanja kot na ožji ravni semiotičnih prenosov.

Morda je prav zato lažje razumeti, zakaj se nekateri projekti v galerijskih prostorih v letošnjem letu predstavljajo že drugič, a v nekoliko drugačni formulaciji idejne zasnove. Vidmar poudarja predvsem proces prenosa, tako procesualnega v dokumentacijsko, mentalnega v formalno kot tudi medprostorski ali medinstitucionalni prenos. Ponovitve že kuriranih projektov torej niso ponovitve, niti prikaz procesov, temveč edinstvena formulacija ali dokumentacija.

Iza Pavlina je s projektom Talk to Strangers! letošnjo zimo na primer že gostovala v celjski erotični galeriji Račka. V Galeriji Škuc pa se tokrat pod naslovom Old & Young razgrinja zgolj manjši del dokumentiranja sprva izrazito intimnega akta zapeljevanja. Govorimo torej o dveh fazah enega projekta: procesualni in dokumentacijski, gledalec pa ima tokrat vpogled zgolj v zadnjo.

V enem izmed kotov ljubljanske galerije se nahaja serija njenih erotičnih risb. V drugem pa posnetek dveh uporabnikov spletne klepetalnice Omegle. Prav v klepetalnici se je umetnica namreč prelevila v najstnico in zbujala »interes« starejših moških oseb. V celjski galeriji Račka so v obliki kapa plošč razstavljali fotodokumentacijo tovrstnega umetničinega online manipuliranja, perečemu zapeljevanju preko Skypa pa je bila v živo namenjena tudi inscenirana soba najstnice. V Škucu smo priča nekoliko bolj okrnjeni dokumentaciji internetnih klepetov, pa ne zato, ker Pavlina to isto, a nekoliko drugače prezentirano idejo pravkar razstavlja tudi v Celjski galeriji sodobne umetnosti. Kuratorja so po lastnih besedah zanimali predvsem oblikovni elementi prenosa posamezne ideje ali procesa, v tem primeru performativnega simuliranja mladoletnosti in zapeljevanja samega.

Drugače je z delom Tanje Sabol. Ideja postrežbe s hrano, torej izvajanje nekakšne relacijske estetike, izvodeni, ko hrane več ni, to pa še ni vse. Medtem ko umetnica razmišlja o napetosti med deklarativnostjo umetnine in banalnostjo, je le-ta mimo kriterijev institucionalne teorije prav hitro rešljiva. Ne le, da bo pogumni obiskovalec trenutno neobratujoče kuhinje priznal svoje razočaranje; tistega bolj podučenega bo poleg še enega referiranja na Tiravanijevo strežbo razočarala tudi gola idejna plitkost. Zakaj naj bi ponovno filozofirali o statusu umetnine in to na tako vsem znan način? Čudna pri tem pa je predvsem pozicija kuratorja. Jasno je, da projekt ni uspešen tako na idejni kot formalni ravni, še manj pa vsaj nekoliko avtorsko izviren. Ga Vidmar potemtakem razstavi kot eksemplaričen primer komunikacijskega neuspeha ali pa si pač misli, da bi projekt lahko bil celo uspešen? Da bi govoril vsaj o poustvarjanju ali prilaščanju Tiravanijeve postrežbe namreč ni zaslediti. Morda avtorica in kurator upata na akt aktivne samopostrežbe, s tem pa na spreminjajočo se manifestacijo umetnine in tovrstno interpretativno problematiziranje?

Kot že rečeno, Vidmar gradi na raznovrstnih prenosih. Pravkar opisana primera naj bi opomnila na dokumentacijski in medprostorski prenos umetnin izrazito procesualne narave, druga kategorija pa so dela, ki so formalno zaključena, a idejno odprta, zato bi lahko govorili o prevajanju meddisciplinarnih ali medjezikovnih pojavov.

Tomo Stanič z delom Kdo se boji reprezentacije vsekakor ne razočara. Formalna dovršenost, percepcijsko manipuliranje in medžanrsko preklaplanje je skladno poveznjeno v projicirano prostorsko inštalacijo. Predlagamo ogled, sploh ker se kljub zagonetnosti vsebinskih preklopov delo ne razgublja v razpršenosti predpostavk umetnika, obsedenega s teorijo. Če je Stanič občasno filozof, tokrat uporabi predvsem svoje znanje o teorijah percepcije ter prostorskega konstruiranja naracije.

Za dokaj prepričljivo se je izkazalo tudi delo Urške Apic, ki operira z dejanskim prevajanjem strokovne literature, nekoliko šibkejše pa se zdi delo Maje Burja, ki s pomočjo fotokolažev in spontano posnetih fotografij preizprašuje kategorično objektivnost fotografsko prevedene podobe. Spet to preizpraševanje, bi lahko dejali, sploh ker fotokolaži sami na sebi niso slabi. Morda bi bilo bolje, če bi se osredotočila na proces, podrejen končni formalnosti izdelka.

In zaključek? Osnovna premisa razstave ni slaba, prav tako niti posamezni projekti. Če kuratorja zanimajo različne manifestacije vsakovrstnih prenosov, pa bi te lahko jasneje kategoriziral. Prav tako pa to poenostavljeno opisal v spremnem besedilu. V njem sicer omeni »proces, način in prostor artikuliranja umetniškega dela«, vendar pa je bralec raven posameznega prenosa primoram razbrati sam. Vidmar torej ni slabo izbral, le formuliral je nekoliko nerodno.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Povrsna si. Meni zgleda, kt da si tole zbruhala vn z litrom viskija ob 5ih zjutri. Nikjer nobenega resnega argumenta, samo svoje osebne afinitete do posameznih avtorjev kamufliras v klisejske artfag besedne zveze. Pac kul ti je Iza Pavlina, ker se ful identificiras z njenim predpostavljenim opolnomocenjem, ki ga bytheway ni, kar je bilo na nekem drugem mestu relativno smiselno ovrzeno. Pac osebno ti je avtorica kul in si totalno pristranska. Pol pa pr Tanji Sabol kr ni kul, ker je kao relacijska estetika pa Tiravanija. Wtf?!?!? Kaksen argumet. Sej Vlasta Delimar je tut mela v msum smoothije pa v angleskem paviljonu par let nazaj so tut caj stregl,pa na pofukanih otvoritvah tut dobis za zret pa za pit ane? Ne vem, mogoce je bil pa stos dela cist drugje, npr. v tem, da se artisti cist z drugimi stvari ukvarjajo, ker v veliki meri nimajo osnovnih produkcijskih pogojev,da bi na nivoju svoj art delal, ce nimajo glih srece z bogatimi fotri. Pol pa pac skrbijo za tekste, p.r., celo hrano??! Ne vem, ce je tko, sam zdi se mi, da si nestrokovna na celi crti. K bi bla vsaj konstruktivna kritika. S fakin argumenti! Pa ni. In s takimi nebulozami slabis sceno.

Aja pa se to. Men se zdi , da je za studenta , ki je dve tretjini dodiplomca porabu za modeliranje figure relacija bourriaud-bishop totalno relevantna in pomembna za studij in pozicioniranjem v sodobnoumetniski diskurz. Mogoce je hrana res tak solski primer r.e. ampak to ne spremeni dejstva,da je tvoja "kritika" za kaksen ljubiteljski art krozek ne pa resno pisanje profesionalke.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness