Dva obraza z igličasto brado porasle glave. Od vratu navzdol se preoblikujeta v simetrično polimorfno spolovilo, poslikano s folkloristično-cvetličnimi ornamenti. Okoli zraščene figure na cvetočem travniku plešejo živalsko-človeške prikazni. Medtem se beli kopasti oblački povezujejo v antropomorfne podobe ptic, ki se spuščajo nad rajanje. Druga slika: po vseh štirih plazeči se Adam v igličastem grmičevju raja, z vznemirjenjem zre proti drevesu. Na horizontu v meglici skozi gole veje drevesa preseva oddaljeno sonce, ki spominja na rezino limone. Tretja slika: tri zlovešče, smejoče se moške figure igrajo na atomske inštrumente, medtem ko v ozadju gori drevje in se rušijo zidovi. Dim se spreminja v kosme razpršenih oblakov, majhni čovječuljci bežijo v vse smeri. Ob pogledu na svirajoče debeluhe se obrača želodec.

V Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje je do 26. septembra na ogled enaintrideset del Matije Skurjenega. Za tiste, ki ga še ne poznajo, Matija Skurjeni je med slikarji nenavadna in skromna, zatorej toliko bolj dobrodošla osebnost. Rojen je bil leta 1898 v Veternici, majhni vasici severno od Zagreba. Bil je pastir in vojak, izučen za soboslikarja, mladostniška leta je preživljal v temi rudarskih tunelov. Slikarstvu se je celostno posvetil po upokojitvi, ki jo je nazadnje dočakal kot železničar.

Razstava v Trebnjem nosi naslov Sanje in nadrealistične slike. A v delu samouka Skurjenega ni smiselno videti zgolj povezave s postopki nadrealizma ali raziskovanja nezavednega. Brez branja Freuda ali moderne psihoanalize hodi Skurjeni skozi svet kot medij - neke vrste kozmična antena. Svojemu egu se tako rekoč odpove pred vrati ateljeja, v katerem ustvarja kot posrednik med nevidnimi, tujimi in vidnim silami tu in zdaj. Spremljevalna letnica in rdeči podpis desno spodaj pa gledalki javljata »tukaj v Zaprešiću, na dosegu dlani meščanskega Zagreba, je zakurjeni osebek sprejemal in občeval s podobami skritega človeškega duha«.

Matija Skurjeni je slikal prikazni, tiste vsakdanje in tiste, ki se kažejo v nočnih urah spanca. Preden je zjutraj odprl oči, je na slepo v nekaj potezah na papir narisal najvažnejše dele svojih sanj. Figure v slikah so zaradi te navade samoumevne in nemirne hkrati, saj nastajajo tako rekoč za zaprtimi vekami. Za zaprtimi očmi celoviteje obujamo dramaturgijo sanj - mračnost in veselje do igre skrivalnic, do erotičnega in perverznega, do barv in zvokov, do slikovito incestnega - tudi ko sanje uprizarjajo grozljivo.

Tako človeška figura na sliki Sanjal sem, da sem se zbudil gol pred Meštrovićevim ateljejem lebdi v prenatalni različici ležanja na hrbtu s pokrčenimi nogami. Z levo roko, nekoliko v krču, se oklepa stegna. Na intimno srečanje s figuro iz mračnih sanj pa spominja tudi meditativni kontrapost na sliki Komunisti so ukradli notranje organe. Oropanemu človeku so ostala le čreva v predelu trebuha, ki simbolično spominja na maternico. Oškodovanec stoji ob škodoželjni trdnjavi, ki aludira na zapor. Štiri leta pozneje, leta 1974, Skurjeni naslika Tvrđavo in drznemo si misliti, da se je pred tem srečal z istoimenskim romanom Meše Selimovića. Vsebinsko sestavljanje kompozicije pri Skurjenem si predstavljamo nekako tako: velika glinena posoda se raztrešči na večje delce. Slikar jo zlepi in zopet postavi na mizo. Iz nastalih razpok pa občasno zna curljati kislo mleko, mezeti jagodna marmelada ali pa kaj malce bolj telesnega.

Figure se pri Skurjenem vedno srečajo v zgovornih pokrajinah. Sestavlja jih primarno nanešen barvni gradient, na katerega slikar s tankim čopičem nanaša drobne poteze barve. Teksturo slike zaznamujejo polja barvnih iglic. Posledična razdrobljenost in prepustnost pa zaobjemata metamorfnost dejanskih občutkov. Ravno sama tehnika lahko zakuri dešifriranje umetnikove poetične relacije med zunanjim in notranjim. Z »naivnostjo« fantastičnih narativov zaslepljena stroka materialnih vidikov Skurjenijeve prakse ne jemlje pretirano resno. Sprašujemo se, zakaj zanemarjati odnos očesa in roke, ko je nepokorščina slednje jasno vidna v optično razdrobljenih figurativnih oblikah. Ročni proces ustvarja oblike figur, drugačne od njihove optične narave, na primer v čutnih podobah nasilja. Vid odkriva v njih specifično funkcijo slikarjevega dotika, ki razdira strogo ločevanje oziroma podrejenost roke očesu.

Podobno branju mitološkega epa ali poezije slike kurjača sanj izražajo posamezne zapletene in domala nevarne duševne fantazme ter konflikte. Slikarska praksa do neke mere zadovoljuje potrebo človeka, da te fantazme in konflikte vidi in preživi, da z njimi vztraja, ne da bi jih zadušil, temveč jih vedno znova izzove, saj so neizogibni za človeško ustvarjalnost. Na razstavi sta na ogled tudi dva sitotiska, del grafične mape Evlalija – grška čarovnica, ki jo je Skurjeni ustvaril leta 1959. Dva orfeja – dvema opicama podobni bitji - in raznolika grupacija drugih živalskih vrst lebdijo na listu papirja v diagonalni kompoziciji. Simbolično dviganje ali pa spuščanje humanoidnih beštij orisuje prehajanje. Kam? V svet mrtvih po Evridiko, k Ofeliji v reko, do zodiakalnih znamenj na Mlečno stezo, v vsemogočno zemeljsko kraljestvo zveri, v črno luknjo.

Stran v mapi je tudi ilustrirana pesem Gorgona, ki jo podpisuje Ivan Manđelos. Po njej naj bi se poimenovala zagrebška skupina umetnikov Gorgona. Skurjeni je prijateljeval z gorgonaši in simpatiziral z njihovimi miselnimi igrami negacij in absurda. A v nasprotju z Gorgono, ki se je obračala k minljivosti in praznini ter performativno brisala mejo med vsakdanjim življenjem in umetnostjo, je Skurjeni iskal kanale in omrežja za zajemanje resničnosti skozi sanje. Slikarjevo sprejemanje sveta fantazij ni le pasivna dovzetnost. Njegovo predajanje je del človeške želje po vpletanju in upodabljanju težje zaznavne, a obstoječe povezovalne niti med notranjim in zunanjim kozmosom. Kopanje po notranjem svetu jaza pa se dopolnjuje in upravičuje skozi vnovično izhajanje zemeljskih telesnih sil v zunanji svet.

Kaj pa, če potešitev želja ostaja nedostopna zato, ker se z njo ne skladajo načini samospoznavanja prek logike, razuma ali čutov? Če pristopamo k tovrstnemu vprašanju s feministično teorijo umetnice in znanstvenice Brache Ettinger, nam umetniška dela Matije Skurjenega kažejo ravno možnosti prehajanja na meji realnega, kjer subjekt niha med travmatičnim srečanjem in fantazmatsko izpolnitvijo. Vezi med umetnikom ali umetnico, njenim delom in gostom oziroma gostjo se tkejo na subsimbolni ravni in ob srečanju ne prikličejo nujno praznine ali konstitutivne negativnosti kot pri Lacanu ali Freudu. V jeziku Brache Ettinger bi lahko rekli, da afektivne vibracije in kognitivno-neprepoznane duševne sledi vsak delni subjekt preobrazijo v duševno kontinuiteto psihe drugega, kar povzroča možnost novega dogodka, srečanja v soobstoju.

Skurjenijev prijatelj in občudovalec Radovan Ivšić ga je v besedilu k eni izmed posthumnih razstav poimenoval »rudar sanj«. Če nekdo »rudari« po lastnih sanjah, je mogoče pričakovati, da bo s takšnim delom izkopal arhaični material, v katerem se na fantastičen način prepletajo motivi onkraj ojdipovskih struktur, ujetih v falično mrežo. Mi pa marljivo kopljimo z jezikom, urimo ga, da bo vedno boljši v ubesedovanju skurjenih podob.

Pri samorastnikih se je v gledanju urila Andrea.

Slika: Matija Skurjeni, Zološki vrtić, 1974, 55 x 72 cm, olje na platnu, Muzej Matija Skurjeni