Predpogoj, da lahko dobiš lastno retrospektivo, je vsekakor ta, da si v preteklosti pokazal nekaj, kar je vredno obnove in predstavitve v sedanjem času. Marko Pogačnik, ustanovni član skupine OHO, oblikovalec slovenskega grba in izredno aktiven kipar, očitno ni zabušaval in o tem se lahko prepričamo na razstavi v Moderni galeriji, ki nosi naslov Umetnost življenja – življenje umetnosti.

Razstava pokriva celotno Pogačnikovo delovanje od začetkov leta 1965 v skupini OHO do današnjih dni. In skoraj ganljivo je, kako se v umetnikovem opusu da slediti neki kontinuiteti in organskosti, kljub raznolikosti del, ki vključujejo tako instalacije kakor risbe, fotografije in kiparska dela. Kustos Igor Španjol je verjetno zaradi tega izbral pričujoči naslov, saj razstava dejansko prikazuje, kako umetnost tvori za

Pogačnika življenjsko pot in kako nanjo vpliva.

Kontinuiteto, ki opredeljuje Pogačnikovo delo, zaznamo v izredni ljubezni do linije in spretnosti, s katero jo uporablja v svojih risbah in kiparskih delih. Delovanje v skupini OHO, morda najpomembnejši neoavantgardni skupini pri nas, prav tako označuje ta odnos do linije. Ilustracije za revijo Plamenica, risbe, množica porisanih razglednic in provokativne risbe proti vojni v Vietnamu estetsko zapolnijo prvi miselni sklop razstave, posvečenemu ravno delovanju v okviru skupine OHO. Poleg risb imamo na razpolago tudi videe, instalacije in celo vezenino na starem plašču. Reizem in ostali tokovi, ki jih je skupina prinašala v naš prostor iz tujine, se v Pogačnikovem opusu kažejo na raznolik, pa vendar zelo oseben način.

Izredno zanimiva je dokumentacija o Družini v Šempasu, poljedelski in umetniški koloniji, ustanovljeni leta 1971. V Družini so se skoraj desetletje združevali ljudje v tedanjem hipijskem duhu, da bi skupaj ustvarjali in živeli v stiku z naravo. V tem obdobju je Pogačnik razvil tri nove načine izražanja, po katerih se še danes ravna ter o njih piše in predava. Geomantija, litopunktura in izražanje preko kozmogramov tako postanejo vodilo in osnovne smernice za umetnost, ki sooblikuje življenje na našem planetu.

Kaj pa so geomantija, litopunktura in kozmogrami? Geomantija je metoda odkrivanja prostora v vseh njegovih razsežnostih, ko na prostor ne gledamo samo v njegovi pojavnosti, ampak tudi v njegovih nevidnih dimenzijah. Litopunktura je vrsta akupunkture zemlje, kjer s kamnitimi stebri spodbujamo pretok zemeljske energije. Kozmogrami pa so izvirni znaki, ki skušajo ustvariti univerzalni jezik, s katerim lahko komuniciramo z vidnimi in nevidnimi bitji. To troje Pogačnik združuje v univerzalni jezik, predvsem pa v način življenja, ki ga skupaj s svojo družino skuša poučevati tako pri nas kakor v tujini.

Ne glede na to, ali v sebi čutimo afiniteto do poduhovljenega ali to zavračamo, Pogačnikova dela vsebujejo svojsko estetiko in skladnost, iz katere nedvomno veje neka transcendentalnost. Za ljubitelje starejše umetnosti bo tako nedvomno mikavna analiza italijanskih renesančnih del, kjer Pogačnik s podrobno študijo kompozicij in simbolov na slikah išče atavistične komponente in prispodobe o naravi ter njenih pojavih.

Novejše Pogačnikove risbe, ki se poigravajo s ponavljajočimi se vzorci in minimalizmom, so preprosto lepe. Tako lepoto in neprisiljenost lahko dosežemo le s premišljanjem o oblikah in vajo. Najenostavnejše risbe, sestavljene iz ene same samcate linije, nam z veliko odkritosrčnostjo sporočajo, da je svet v svojem bistvu preprost, in ta preprostost mu daje ličnost. To še ne pomeni, da so dela nepremišljena in brez temeljev, ravno obratno! Gre za izredno dober nauk v času, ko smo marsikdaj priče namerni zapletenosti in hermetičnosti.

Ob Pogačnikovem opusu težko rečemo, ali gre za novodobno hipijevstvo ali zgolj optimizem o spreminjajočih se časih, kjer človek ni osredotočen le na materialno okrog sebe, zagotovo pa gre za konsistenten program, ki temelji na dolgoletnem prizadevanju in trudu. Larpurlartizma ne bomo našli, lahko pa si vzamemo čas in se ob panojih z razlagami ustavimo, da bi razumeli. Tudi postavitev, za katero je skrbel tudi sam Pogačnik, priča o pretehtanosti in skladnosti, prostori Moderne galerije namreč izredno zadihajo in obiskovalec se znajde v sproščujočem, prijetnem ambientu. Zelo navdihujoče!

Umetnost je živela Lea