Med otroki in mafijo nekje na jugu Italije

Recenzija dogodka
7. 7. 2022 - 13.30

V Galeriji Jakopič je bila 24. maja otvorjena retrospektivna razstava fotografinje, fotoreporterke in filmske režiserke Letizie Battaglie. Širina njenega opusa je predstavljena s približno tristo, pretežno črno-belimi fotografijami, ki niti vsebinsko, niti vizualno ne razočarajo.

Delo Letizzie Battaglie je tesno povezano z njeno življenjsko potjo, fotoaparat je v roke prvič vzela šele pri štiridesetih. Rojena Palermčanka je prvo desetletje svojega življenja preživela v Trstu. Čas, ki ga je Battaglia tam preživela, je zaznamovan s svobodo, sledeče obdobje, ki ga zaznamuje selitev v rodni Palermo, pa z utesnjenostjo. Nevarnost ulic in očetova stroga vzgoja sta predpubertetniško Battaglio ukleščila med štiri stene družinskega stanovanja. Zaradi jeze in razočaranja ob izgubljeni svobodi otroštva se je uprla tradicionalističnim željam staršev, še posebej ob poroki s precej starejšim moškim pri rosnih šestnajstih letih. Leta 1971 je Battaglia moža zapustila in pri šestintridesetih pričela s pisanjem za sicilijanski dnevnik L’Ora, kjer je po treh letih prevzela mesto urednice fotografije. Od tistega trenutka dalje pa vse do konca življenja je postal fotoaparat podaljšek njenih rok. Rezultat je megalomanski opus, ki ne pripoveduje le Battagliinih najbolj prepoznavnih zgodb reportažne fotografije, ampak tudi na primer portretne podobe malih ljudi z navidezno malimi življenji.

Postavitev v Galeriji Jakopič se ponaša z enostavno zasnovo, ki omogoča vpogled v majhen delček življenja in dela Letizie Battaglie. Na nevtralno svetle ali črne zidove so v vrstah razpostavljene fotografije v črnih okvirjih bolj ali manj podobnih formatov. Pod njimi so tu in tam izpisani Battagliini citati. Citati umetnikov dandanes postajajo vedno bolj klišejski in se lahko kaj kmalu sprevržejo v izseke iz priročnika za samopomoč ali potiske na lanenih vrečkah, ki jih prodajajo v skoraj vsaki muzejski in galerijski trgovinici. Na tokratni razstavi temu ni tako, umetničini citati delujejo kot odličen spremljevalni tekst k fotografskemu gradivu, kljub temu da ga nikakor ne opisujejo in so le v nekaterih delih direktno navezani na vsebino fotografij. Fotografinjo predstavijo kot ekscentrično osebo z nenavadno občutljivostjo za človeško naravo. Obiskovalec tako tudi brez branja teksta v razstavni zgibanki preko citatov spozna Battagliino življenjsko filozofijo. »Skoraj nikoli ne fotografiram moških,« pravi, »ker se mi to ne posreči. Fotografiram ženske, to pa. Tudi zato, ker v njih najdem samo sebe. Vsekakor pa v glavnem fotografiram ljudi.«

Kljub temu da spremljevalno besedilo trdi, da razstava ni tematska, kronološka ali grajena po konceptualnih kriterijih, je vseeno v grobem razdeljena na provizorične vsebinske sklope. Žanrskim fotografijam ljudi sledijo Battagliine ikonične fotografije temnolasih in temnookih deklic na ulicah Palerma, ki kameri pozirajo kot malo premladi supermodeli. V naslednjem prostoru je obiskovalec priča praznovanjem, nekaterim v odročni vasici na italijanskem jugu ter drugim v finih milanskih hotelih. Med fotografije so pomešane podobe, ki jih je Battaglia posnela v času svojega prostovoljstva v palermski psihiatrični bolnišnici. Sledijo podobe parov, poljubov, ljubezni. V najožji del galerije je umeščen zadnji del Battagliinega opusa – ženski akti ter nekoliko starejše fotografije folklornega in predvsem verskega dogajanja na italijanskem jugu. V predzadnjem prostoru so stene skorajda v celoti prekrite s fotografijami žensk in otrok – Battagliinih najljubših subjektov. V zadnjem prostoru pa kraljuje fotografinjina razvpita reportažna fotografija, ki pretežno dokumentira sojenja, umore in aretacije, povezane s sicilijansko mafijo.

Dve glavni načeli Battagliine fotografije sta uporaba črno belega fotografskega filma in zavračanje uporabe teleobjektivov. Tako lahko na ljubljanski razstavi barvne fotografije preštejemo na prste ene roke, monokromatične fotografije pa kar same povežejo postavitev v zaključeno celoto. Črno-belost fotografij spominja na filme preteklega tisočletja, kljub temu da so nekatere posnete v zadnjem desetletju, jih sivine odenejo v oddaljeno dramatičnost. Drugo Battagliino načelo pa je najbolje orisano z njenimi besedami: »Svetujem, da vse fotografirate zelo od blizu, na dosegu roke, ki te lahko udari ali poboža.«

Battagliina fotografija se tako kot večina reportažne fotografije ponaša z izredno močjo pripovedovanja zgodb. Kar jo loči od drugi fotoreporterjev, je njena prisotnost, v fotografijah je moč občutiti tako čustva tistih, ki stojijo pred objektivom, kot Battagliin strah, navdušenje, ljubezen izza objektiva. Njene fotografije niso le spretno ulovljene zgodbe, ampak tudi izredno povedni dokumenti o fotografinji in njenih načelih. Morda ni tehnično najbolj dovršena, vendar vsebinsko nikakor ne razočara in tudi obiskovalcu, ki mu fotografija ni najljubši medij, pričara lepoto ali pa ga sprijazni s krutostjo tega in onega življenja.

Najbolj prepoznavne in razvpite so nedvomno Battagliine fotografije sicilijanskega mafijskega podzemlja. Njen glavni cilj je bil dokumentirati krutosti mafije in hkrati ozaveščati Palermčane o tem, kaj se dogaja na ulicah njihovega mesta – na nek način je delovala proti mafiji. Fotografije sojenj, aretacij in umorov, na takšen ali drugačen način povezanih s sicilijansko mafijo, se ponašajo z estetiko, ki večino najbrž spomni na franšizo Boter. Podobe mlak krvi in prestreljenih avtomobilskih stekel pa so šokantne predvsem zaradi količine materiala. Posamezne se morda povprečnemu Ljubljančanu zdijo le kot izseki iz naključnega mafijskega filma, ko pa se znajde pred celotno steno, polno fotografij s krajev umorov, pa je učinek veliko bolj stvaren.

Del Battagliinega opusa, ki je bil njej veliko ljubši kot ogromen arhiv s krvjo poškropljenega gradiva, povezanega z mafijo, so fotografije žensk in otrok. Večina jih je posnetih v sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, na ulicah fotografinjinega rodnega Palerma. Podobe otrok med igro, posedajočih na domačem pragu in pri opravilih, so nenavadno nostalgične. Obiskovalec lahko med otroki, ki se podijo za žogo po ozki ulici, hitro opazi sebe, pa čeprav je bil rojen leta 2000 v Celju. Battaglia se je tudi sama pogosto poistovetila z otroki, še posebej deklicami, saj je imela občutek, da z njimi deli izkušnjo palermskega otroštva. »Jaz sem tista, ki išče deklice z veliko čustev: ko naletim na namrščeno dekle na pragu adolescence, suhljato, s podočnjaki in ravnimi lasmi, sem to jaz. In ko jo fotografiram, je tako, kot če bi se srečali dve deklici.«

V Battagliinem svetu vlogo protagonista znova in znova igrajo naključni mimoidoči in njihove zgodbe, tiste, ki so jih fotografinji pripovedovali, ali pa tiste, ki jih je sama ujela na pravem mestu, ob pravem trenutku. Kot ženska v moško dominiranem svetu fotoreporterstva je bila pogosto odrinjena na stran, vendar se je zavoljo ozaveščanja borila za svoje mesto. Tudi kadar je morala poseči po najbolj radikalnih merah s kričanjem in prerivanjem, je vedno stala v prvih vrstah in se približala dovolj, da je zajela tudi najbolj šokantne prizore. Konec koncev je za vedno ostala zvesta svojemu ljubemu Palermu in njegovemu pisanemu prebivalstvu. »Moj odnos s Palermom sta od nekdaj zaznamovala jeza in sladek obup. Čutim, da je mesto bolno, in to me jezi. Rada bi ga zapustila, a ne morem, saj ga bolestno ljubim in moram tu, v svojem mestu, še veliko postoriti.«

Letizia Battaglia je umrla v 87. letu starosti letos spomladi v Palermu. Razstavo njej na čast pa si v Galeriji Jakopič lahko ogledate do 2. oktobra.

 

Z resničnostjo človeka se je skozi fotografije srečala Neža Vengust. 

 

Naslovna fotografija: spletna stran Galerije Jakopič. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.