Muzejska herezija

Muzejska herezija

Recenzija izdelka
14. 2. 2020 - 13.30

Novembra leta 2019 je bila v Mestnem Muzeju Ljubljana postavljena razstava z naslovom: Knjiga. Znanje. Razum. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500-1800). Za rojstvo razstave in pričujočega besedila se imamo deloma zahvaliti nekaj polnim in eni skoraj okrogli obletnici. Po opisu na spletni strani muzeja sodeč naj bi namreč minilo kar »200 let od smrti razsvetljencev Žige Zoisa in Valentina Vodnika, 330 let od natisa Slave vojvodine Kranjske« in, da se razstava podkrepi še z enim obhajanjem, »skoraj 500 let od publikacije prve slovenske knjige«. Še dobro, da se odprtje razstave ni zavleklo v leto 2020. No, verjetno bi se jim še vedno uspelo najti kakšno obletnico. Še vedno namreč mineva domala isto let od izida Katekizma. Poleg tega teče že skoraj 450 let od Dalmatinovega prevoda Biblije in pa nekaj več kot 250 let od Pohlinove Kranjske gramatike. Navezovanje na obletnice sicer nazorno prikazuje specifičen modus operandi kulturnih ustanov, ki že načrtujejo nadaljnje razstave ob prihajajočih obletnicah.

Razstava je ujetnik lastne zasnove, suženj problematične omejenosti znotraj meja zgodovinske periodizacije. Vklenjenost pripelje do raztrganja daljših procesov na morda bolj prebavljive, a nepopolno podane sklope. Vrženi smo med tiskarske doprinose Primoža Trubarja brez prikaza širjenja novih verskih idej po “slovenskih” deželah. Kljub temu si drzne poseči vsaj nekaj let pred odmerjeni začetek, a ji glavnih tem nekako ne uspe zadovoljivo združiti v celoto. Nekoliko nerodno predstavi prelom obdobij z odkritjem Amerike, češ, kako je svet v tistem trenutku zaprl staro poglavje in odprl novega. Kot da so nenadoma nastopili jasnejši časi, zazrtost v idealizirano preteklost je postala passe in odtlej so zrli le še naprej. Kakšno olajšanje je moralo preplaviti prebivalstvo. Končno so zapustili že več kot tisočletje trajajoč srednji vek in vstopili v zgodnjega novega. Duh svetlejših časov je prodrl globoko v nosnice živečih, mestoma še vedno pomešan z vonjem zažganih čarovnic in heretičnih protestantskih knjig.

Razstava sledi kronološkemu poteku, nekaj sob je namenjenih predstavitvi vsakdanjih vidikov tedanje družbe. Preko naprstnikov za šivanje in čipk je prikazano delovanje ženske populacije. Igralne mize in karte spominjajo na preživljanje prostega časa plemičev, temu nasproti pa je postavljeno življenje kmečkega prebivalstva. Postavitev zaradi prenasičenosti prostora z objekti mestoma deluje nekoliko zmedeno, stene so zapolnjene s portreti, ki ne podajo nikakršne vsebine. Eno sobo nameni tudi zbirateljski kulturi visokega sloja, ki se je pogosto bolj kot v zanimanje za razsvetljenske ideje odevala v prestiž. Tega so izražale prav takšne zbirke, pri čemer je presenetljivo, da v ta prostorski sklop niso vključene plemiške knjižnice. Tako je v prvem prostoru ločeno od zbirk postavljen Auerspergov nabor, ki se je že sredi 17. stoletja lahko pohvalil s 7000 primerki bukev. Zbiranje knjig, kolikor učeno se že na prvi pogled zdi, ne pomeni nujno zgolj domnevnega sledenja razumu, temveč specifičnim družbenim trendom. Biti zgolj neki starokopitni fevdalec je postalo zastarelo, lahko bi celo rekli, preveč srednjeveško. Novejše aristokratske struje so odtlej zbirale minerale, brale sodobne publikacije in v svoj govor vključevale francoske izraze.

O širokem razrastu razsvetljenskih idej in kulture v 18. stoletju priča tudi pojav problematično poimenovanih razsvetljenih absolutističnih vladarjev. Ti so v svoje politično delovanje vpeljevali nove ideje in si kot ruska carica Katarina Velika z Voltairem izmenjevali pisma s sodobnimi misleci. Globljega razumevanja nam v tem kontekstu razstava ne poda. Ponovno zariše osnovnošolsko podobo cesarice Marije Terezije in Jožefa II., ki sta vpeljala krompir in uvedla splošno šolstvo. V tem kontekstu več vpogleda ponudi Jürgen Habermas v delu The Structural Transformation of the Public Sphere. Avtor ravno za 18. stoletje postulira razvoj javnosti do te mere, ko je na politična tla stopila kot pomemben akter. Prevzetje določenih razsvetljenskih idej lahko razumemo v smislu propagande, kot sredstvo, s katerim so vladarji opravičili svojo oblast. Avtorji razstave so ob prikazu dogajanja na tleh današnje Slovenije prostor pozabili vključiti v širši kontekst; razsvetljenstvo je bilo v tej fazi evropski fenomen, mreženje idej med različnimi deli Evrope pa poglavitnega pomena. Pretiranemu osredotočenju na delovanje posameznikov je ob bok treba postaviti v razstavi slabo zastopane institucije. Ena takšnih, ki se je izmuznila postavitvi, je Kranjska kmetijska družba, ki jo je prevzela ideja o prinašanju napredka. Vpeljavala je nove rastline in agrarne prakse, v isti sapi pa zaničevala kmečki sloj zaradi premajhnega navdušenja nad spremembami.

Osnovno izhodišče v rojstvu modernih, na tehnokraciji temelječih nacionalnih držav, razstavo pahne v prikaz zgodnjega novega veka kot obdobja s strogo začrtano potjo. Takšen pogled iz preteklosti izrazi elemente, ki delujejo progresivno in vodijo v postulirano končno stanje. Razstava je zasnovana kot že znana steza, ki vodi od publikacij Trubarja preko Valvasorja do Prešerna, poleg pa je posuta še z nekaj tehnološkimi napredki in umetniškimi deli. Poglobljen vpogled v preteklost omogoča izstop iz teleološkega dojemanja zgodovine, ples akcijskih in reakcijskih sil, ki skupaj producirajo dinamično realnost. Razvoj razsvetljenskih idej in tehnološki napredek ne prineseta nujno napredka v smislu večje svobode ali izboljšanja socialnega stanja večinskega prebivalstva, ravno nasprotno. Thomas Hobbes sredi 17. stoletja v knjigi Leviathan predstavi idejo družbene pogodbe, v kateri opraviči omejitev svoboščin podložnikov in večjo oblast vladarja, s čimer naj bi ta okrepil moč države. Inkorporacija takšnih “razsvetljenskih” idej v absolutistični model je na ravni ukrepov pripeljala do zarisa katastrov, oštevilčenja hiš in obveznega služenja vojaškega roka, s čimer so dosegli večji nadzor nad prebivalstvom. V tem kontekstu pa je treba razumeti tudi uveljavitev šolstva.

Enoznačnost razstave nazadnje odpira vprašanje, v kolikšni meri je s takšnimi zapisi in izbranimi objekti sploh mogoče počastiti kompleksno sliko zgodovine nekega obdobja. Dodatno nas kot razbeljeno železo med rebra zbode cena osmih evrov. Razčetverjeni kosi Matije Gubca se obračajo v grobu. Tako celotna slika kakor tudi posamični elementi so preveč posplošeni, protestantizem je prikazan kot homogena verska struja, brez specifičnih idejnih tokov Lutra, Zwinglija ali Calvina. Krščanska shizma je zreducirana na boj med katolištvom, ki ga zastopa red jezuitov, in brezimenskimi prostestanti, politična in socialna dimenzija sta popolnoma izpuščeni. Okoliščine, v katerih je sploh lahko prišlo do naglega širjenja novih verskih in družbenih idej, ostanejo nepojasnjene. Končno je vprašljivo tudi osnovno delovanje muzejev, ki v luči financiranja funkcionirajo kot neke vrste zbiratelji in varuhi nacionalne kulturne dediščine. S tem je izražen njihov ideološki značaj, obsojen na reproduciranje začrtane zgodovinske zavesti, hkrati pa je zapečatena tudi usoda razstav.

 

Skozi zgodnji novi vek se je sprehodil vajenec Tadej.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.