Nedokončane modernizacije – retrospektiva Jugoslavije

Nedokončane modernizacije – retrospektiva Jugoslavije

Recenzija dogodka
22. 3. 2012 - 16.00

Umetnostna galerija Maribor od začetka februarja gosti razstavo Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom, ki predstavlja arhitekturo in urbanizem nekdanje Jugoslavije. Gre za prvi dokaj sistematični poizkus retrospektivnega pogleda na obdobje med leti 1945 in '91 v arhitekturi, ki ga je soustvarjalo več kot 40 raziskovalcev. Vprašanje pa je, ali je razstavi uspelo, da nas celostno prestavi v čas Titovih pionirjev, ki veselo mahajo z zastavicami na otvoritvi novih mest in megalomanskih naselij?

Ko se sprehajamo po Umetnostni galeriji Maribor med plakati, izrisi perspektiv, ogromnimi maketami, reklamami za hladilnike Končar, video intervjuji, kratkimi filmi in drugimi zapisi tega tako raznolikega obdobja, se nam izriše podoba o obsežnosti tematike. Ne gre le za to, da so v bivši Jugoslaviji z arhitekturnim stilom, ki se je najbolj približal modernizmu, vendar je vselej ostajal nekje »vmes« - med zahodom in vzhodom, med jugom in severom, gradili novo državo. Ob gradnji te države so ustvarjali tudi novo ideologijo, ki se je morala spajati s preobraženo krajino in odražati nov val modernizacije in izboljšanja življenjskih razmer. Arhitektura pa je bila paradni konj te modernizacije.

Ena osrednjih razstav v okviru Evropske prestolnice kulture ponuja vpogled v to, kako so snovali širitev Ljubljane, Zagreba, Zadra, Splita, Beograda in Skopja. V mesta so stalno dotekali novi delavci, ta mesta pa so potrebovala tudi nove kulturne ustanove, nove urbanistične ureditve ter predvsem svoj lastni, specifično zasnovan arhitekturni emblem časa socializma. Samo v Splitu je bilo potrebno zagotoviti vsaj 2.000 novih stanovanj letno. Zato so konec sedemdesetih začeli uresničevati zmagovalno natečajno rešitev slovenskega arhitekta Vladimirja Braca Mušica in sodelavcev za stanovanjsko naselje Split 3, kjer živi 15.000 ljudi. Zagreb je po drugi strani ob novih stanovanjih v Novem Zagrebu potreboval tudi novo sejmišče, ki so ga prestavili na desni breg Save, v Beogradu pa je za številne uradnike, vojake in delavce zrasel Novi Beograd.

Slovensko Ministrstvo za gradnje je medtem skrbelo za izgradnjo Velenja, Nove Gorice in Kidričevega, treh novo nastalih mest po doktrini modernističnega načrtovanja. Če sta bila Velenje in Kidričevo zgodba o uspehu industrializacije in modernizacije družbe, pa je bila izgradnja Nove Gorice po načrtih Edvarda Ravnikarja predvsem politično obarvan projekt.

Podoben gospodarsko-politični projekt so bila tudi turistična naselja in kompleksi, ki so zrasli vzdolž hrvaške obale zato, da bi privabili tudi goste iz zahodne Evrope. Ravno turizem je bil glavni vir tujih valut, tako imenovanih deviz, za celo Jugoslavijo in vse pomembnejša gospodarska panoga. Množičen turizem je prišel v ta prostor v sedemdesetih letih in arhitekturna stroka se je nanj odzvala z analizami prostora in aplikacijo modernističnih načel ter uporabo različnih eksperimentov. S tem, da so komplekse združevali na izbranih lokacijah, je obala ostala večinoma nepozidana, turistični kompleksi pa so postali središče razvoja do tedaj relativno neposeljene obale.

Razstava Nedokončane modernizacije nas z video intervjuji postavi iz oči v oči tudi z akterji teh posegov. Danes upokojeni arhitekti govorijo o entuziazmu pri delu, ki ni poznalo fiksnega delovnega časa, o spremembah načrtov po poveljih vladajočih, o tem, kako je bila arhitektura za njih predvsem strast, za nekatere pa le politični fenomen. Fotograf Wolfgang Thaler je s triletnim delom dokumentiral tiste dosežke te modernistične arhitekture, ki veljajo za bisere v jugoslovanskem prostoru. Med te spadajo tudi kipi in spomeniki, posvečeni dogajanju 2. svetovne vojne. Kot ugotavlja eden od kustosov razstave, dr. Vladimir Kulić, se je Jugoslavija konstituirala predvsem na dveh fenomenih: prvi je čaščenje Tita, drugi pa je glorifikacija revolucije ter vojne za narodno osvoboditev. Oblikovanje spomenikov je bilo zato zaupano le vrhunskim, izrazito moderno vernim arhitektom in umetnikom, kot sta bila Bogdan Bogdanović in Edvard Ravnikar. Krajinsko zasnovana obeležja in spomeniki pa so postali tudi mednarodno relevantne zareze v prostoru.

Med vse te zgradbe, obeležja, infrastrukturo in politiko se pripenjajo še zgodbe projektov znotraj gibanja neuvrščenih. Odprtost Jugoslavije navzven je kazal tudi mednarodni natečaj za gradnjo Skopja po potresu, preko katerega je v ta prostor vstopila tudi mednarodna arhitekturna zvezda – Japonec Kenzo Tange. Politična revija Borba pa je bila tista, ki se je trudila, da bi v javnosti ustvarila domače arhitekturne zvezde s podeljevanjem arhitekturne nagrade »Borba arhitektura«.

Kar umanjka tako obsežnemu prikazu arhitekture in urbanizma, ki lahko nagovori tako stroko kot najširšo publiko, je pomanjkanje kritike o teh in drugih posegih v prostor, ki so bili v tem obdobju na določeni ravni nasilni in arbitrarni. Že sam izbor pokazanih del omogoča vpogled v najboljše, kar je izdelala socialistična arhitektura modernizma, izpušča pa vse preostale grobe in neutemeljene zareze v prostor, ki so nastali kot posledica taiste modernizacije. Ob tem pa se tako razstavi kot njenim raziskovalcem ne uspe zadovoljivo oddaljiti od same ideološke komponente Jugoslovanske arhitekture: v istem zamahu, ko modernizem postavljajo za nekakšno posvečeno ideološko polje arhitekture v bivši državi, sami konstituirajo novo ideologijo, ali, še boljše, novo fantazmo. Tej fantazmi se reče Jugoslovanska arhitektura z veliko začetnico: torej enoten in homogen skupek nečesa, kar v praksi v stari državi ni obstajalo. Če opustimo dejstvo, da je na določenih produciranih delih vidno pomanjkanje sredstev, se lahko ob ogledu razstave predvsem vprašamo, ali si niso razstavljavci izbrali preširoke teme, ki dopušča toliko odvodov in poglobitev, da ne dopušča spusta v globino. Vsekakor pa je treba predstavljenemu, ki prvič celovito postavlja v izložbo arhitekturo in urbanizem Jugoslavije, izreči priznanje za izvedeno delo.

Svetleči skaj, stoenke in spomenike si je ogledovala Mateja Kurir.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness