Drage poslušalke, pozdravljene v Finih umetnostih. Tokrat premišljujemo razstavo Moja radost v jasni noči, delo britanskega umetnika Jamesa Bridla, ki bo v Aksiominem Projektnem prostoru na ogled še do 22. marca. Razstava je nastala v okviru projekta State Machines, katerega del je Aksioma, in bila predstavljena tudi v prostorih reškega projektnega partnerja, nevladne organizacije Drugo more. 

Že naslov projekta nam obelodani temeljna izhodišča razstav, publikacij in predavanj, ki so se dogodila pod njegovim okriljem. Gre za dvoumen, a hkrati povezan pomen obeh besed besedne zveze. State lahko v slovenščino prevedemo kot država, a tudi kot stanje, machines pa bodisi kot stroj ali državni aparat. Skratka, kot navede Bridle, gre za raziskovanje in razkrivanje procesov, ki so bili nekoč izključno pod nadzorom nacionalnih držav, danes pa jih v vse večji meri omogočajo digitalna orodja.

James Bridle se je s tem raziskovalnim namenom odpravil na Ciper, državo, kjer cveti prodaja državljanstva na podlagi investicije. A tam je odkril nekaj, kar se je v njegov publicistični opus vklapljalo še precej lepše od zlatih viz; vojaško cono Akrotiri. Cona je britansko-ameriška baza, tesno povezana z vprašanji tehnološkega nadzora in zbiranja podatkov, a je hkrati območje velikega slanega jezera ter dom več tisočim plamencem. Ta na prvi pogled bizaren soobstoj tehnološkega in naravnega je Bridla vodil do razmisleka o širših ekoloških sistemih, v katerih plamenci živijo.

Med zbiranjem podatkov o teh skrivnostnih pticah ugotovi, da je velika večina znanih podatkov o njih na voljo ravno zaradi tehnologije, radarja, ki je sicer nastal za popolnoma drugačne, vojaške namene. Radarska ornitologija je umetnika usmerila v premislek, kaj bi pomenilo, če bi moč tehnologije že v osnovi uporabili v korist naravi, namesto za njeno uničenje? V prvi vrsti gre skratka za vprašanje novega in boljšega uokvirjanja tehnologije.

Vprašanje o etični rabi tehnologije postane izhodišče za intermedijsko instalacijo Moja radost v jasni noči, ki je nastala kot na raziskavah temelječa umetnost oziroma research-based-art. Pristop je bil v zadnjem desetletju deležen precejšnjih kritik, njegova smiselnost pa pogosto postavljena pod vprašaj. Kot ugotavlja umetnostna zgodovinaraka Claire Bishop, je šlo v devetdesetih za potencialno radikalno umetniško prakso: kaotičnost podatkov, s katerimi je bila soočena gledalka, je bila v nasprotju z jasnimi narativi in interpretacijami historično izključujočnih, maskulinističnih umetniških praks.

A danes, ob spremenjenih družbenih okoliščinah, ko je prenasičenost s podatki vseprisotna in umanjkanje orodij za njihovo interpretacijo okrnjeno, lahko delujejo zgolj kot naturalizacija obstoječega stanja. Tovrstna umetnost danes ne more biti niti emancipatorna niti radikalna. Podobno pozicijo zastopa tudi Bridle. Reprodukcija obstoječega stanja, tudi če se to počne z namenom kritike, je vedno neproduktivna. To rad, v njegovem stilu, dokaže s filmom Her, ki naj bi nevedno ljudstvo opozarjal na distopični scenarij razvoja umetne inteligence, a rezultiral v nadgrajenih opcijah Applovega Sirija.

Potrebna so torej nova orodja osmišljanja, in ne nove rešitve kot take. Ker je na raziskavah temelječa umetnost pogosto ravno reprodukcija algoritemske kulture brez orodij za njeno razumevanje, skuša Bridle narediti ravno to — na podlagi hladnih skalkulariziranih podatkov premisliti povezave med tehnologijo, ekologijo in migracijami. Posledično gre za dodelano intermedijsko instalacijo, ki tvori jasne povezave med posameznimi umetniškimi objekti ter preko tega tvori naracijo.

Logiko osmišljanja, ki jo umetnik ubere, dobro demonstrira tekstovno delo Abdf. Gre za ročno napisano zgodbo o plamencu, ki so ga raziskovalke, kako zelo neosebno in kalkulativno!, poimenovale kot ABDF. Bridle neosebne podatke iz baze konkretizira v mestoma patetično naracijo o življenju plamenca, v katero vklaplja zgodbe človeških migracij. Identični logiki sledi delo Izpustitev, dvokanalna video instalacija, kjer gre za spreminjanje anonimnih podatkov baze Tour du Valat v konkretizirane zgodbe, pospremljene s satelitskimi fotografijami lokacije srečanja med raziskovalko in plamencem. Del instalacije sta še kratek film, ki je v izrazito meditativni funkciji, in prenos radarskih posnetkov v živo, ki je bil, kot smo že navedli, ključna inspiracija za razstavo.  

Iskanje novih okvirov procesiranja podatkov ni zares novo, gre za univerzalizacijo in ahistorizacijo zelo specifične zgodovinske pozicije. Ta je v instalaciji nedvoumna in totalna. Tako problematičnost umetniškega dela tiči v problematičnosti same Bridlove teorije, ki jo je lani sistematiziral v knjigi New Dark Age s podnaslovom Technology and the End of the Future, recenzirani tudi na Radiu Študent. Problematičnost teoretske pozicije je ob obravnavani razstavi še toliko bolj smiselno poudariti, ker avtor ne ločuje med različnimi oblikami prezentacije svojega dela: TEDx govor, znanstveni članek ali razstava v Aksiomi so zanj v popolnoma enakovredni funkciji.

S tem pa se vsaj v primeru trenutne razstave, paradoksalno, oddalji od lastnega teoretskega koncepta nove estetike, katerega poanta je ravno nesmiselnost mišljenja vizualnih aspektov kulture v okvirih starejših teorij oziroma nujnost mišljenja tehnoloških mehanizmov skozi te mehanizme same. Poskus subjektivizacije algoritemske logike je v tem primeru zgolj poskus premišljevanja novih pojavov s starimi, domnevno bolj kreativnimi ali celo človeškimi orodji in ni daleč stran od klasičnega tehnofobnega moraliziranja.

Bridlova teoretska pozicija sicer ni boj proti tehnologiji kot taki, temveč predvsem nečemu, čemur sam pravi računalniško mišljenje ali, bolje rečeno, - pomanjkanje mišljenja in kreativnosti, domnevno značilni za predtehnološka družbena obdobja. Do tovrstnega tipa mišljenja naj bi pripeljale narašajoče kapacitete tehnologije, ki dajo vtis, da so vsi problemi rešljivi oziroma bolje rešljivi računalniško. Skratka, sporno je slepo zaupanje tehnologiji. Po Dominicu Foxu - estetu potrtosti, glasbeniku in programerju - je največji problem Jamesa Bridla, da se pod njegovim ambivalentim odnosom do tehnologije v prvi vrsti skriva romantični humanizem.

Sporna ni samo pozicija kot taka, temveč predvsem njeno predstavljanje kot univerzalne, neideološke, pač človeške — za razliko od ideološkosti logike delovanja računalnikov. Hkrati, poudarja Fox, pri računalniškem mišljenju, kot si ga predstavlja Bridle, ne gre za zgodovinsko nov tip mišljenja, temveč poglobitev humanistične kritike znanstvenega redukcionizma. Tako že od začetka ne more misliti tehnologije prek nje same ter je posledično ne subvertirati ravno na tej, njej notranji točki, kar naj bi nova estetika pravzaprav počela.

Implikacija romantično humanistične pozicije je nekritično zaupanje v možnost svobodnega delovanja posameznic, ki lahko z bolj odgovornim odnosom do tehnologije spreminjajo tok razvoja tehnologije. Vero v to Bridle razkrije tudi na ljubljanski predstavitvi knjige, ko denimo poziva k uporabi Skypu alternativnih komunikacijskih omrežij. Pozicija ni zelo daleč od aktivnega potrošništva, ki na eni strani zvede dobršen del krivde na posameznico in na drugi precenjujoče romantizira vlogo individuuma.

Na tej točki se zjasni spornost samega izhodiščnega vprašanja razstave, torej: kako uporabiti tehnologijo na boljše, naravi prijaznejše načine. Misliti tehnologijo drugače, bolj moralno ni niti posebej novo niti težavno početje. Pravo vprašanje je prej, zakaj tehnologije ni mogoče uporabiti na radikalno drugačne načine – katere so torej družbene okoliščine, ki otežujejo, če ne že onemogočajo drugačne rabe tehnologije. Nastavkov za tovrstne premisleke razstava Moja radost v jasni noči kakopak ne zmore ponujati. Že njena začetna točka namreč predstavlja zgolj prežvekovanje nekega širšega, klasično levo-liberalnega tehnološkega diskurza.

Aktivno se je strošila vajenka Zala.