O gesti, ki želi postati dogodek

Skupinska razstava Ko gesta postane dogodek je po januarski prvotni postavitvi v dunajskem Künstlerhausu v Mestni galeriji na ogled tudi ljubljanski publiki. Skupinska razstava je nastala v tesnem dialogu med umetnicami in kustosinjama Alenko Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein. Osnovno izhodišče za v kontekstu Leta sosedskega dialoga Slovenija ー Avstrija postavljene razstave je ideja solidarnosti, ki je zadnje leto prežemala vse kotičke javnega diskurza.

Solidarnost je v izbranih delih avtoric razumljena v več kontekstih, zato so dela na razstavi predvsem raznolika. Vsa lahko razumemo kot aktivistično umetnost, saj so usmerjena tako v fizični kot družbeni prostor. Čeprav razstavljajo zgolj umetnice, bi bilo razstavo zmotno označiti za izključno feministično, kot se to na razstavah avtoric pogosto zgodi, saj je spekter premišljenih tem mnogo širši od zgolj feminističnega okvira. Dela se poleg feminizma lotevajo številnih tematik od skrbi za živali, transhumanizma, lgbtqi+ tem, odnosa med človeštvom in naravo do revolucije in dalje. Z likovnimi intervencijami v tematike družbenega tkiva so se umetnice obrnile v javni prostor in ga s svojimi aktivističnimi gestami skušale dopolniti.

Vzpostavljanje odnosa do solidarnosti je v delih predstavljeno z idejo izražanja geste, ki se vzpostavlja kot dogodek. Naslov Ko gesta postane dogodek se navezuje na istoimenski članek Judith Butler, v katerem ta opredeljuje performans in pojem performativnosti s pomočjo koncepta geste. Performativnost je na polju jezika prisotna v govorjenih dejanjih in izrekanjih o opravljanju nečesa, Butler pa poskuša v koncept performativnosti vrniti telo. To vanjo vstopi prek geste, ki ni zgolj izrečeno dejanje. Performans, ki se brez odra odvije zgolj za trenutek, se vedno odvija za nekoga in z nekom, da pa se zares zgodi, potrebuje oporo ー določeno solidarnost. Gesta, ki je ključna za vzpostavitev performativnosti v vsakdanu, prikazuje razkorak med tem, kar telo stori, in tistim, kar reče. Butler jo razume predvsem v kontekstu brechtovskega gledališča spektakla, prek tega pa zaključi, da je gesta ločena od določenega dejanja, saj je tisto, kar je izvzeto iz normalnega poteka dejanj, ki tvorijo dogodek. Ko je performans zamišljen kot orkestrirano dejanje, se kot dogodek odvije za drugega, premislek o družbeno socialnih pogojih dogodka pa se zgodi, ko so dejanja premeščena iz svojega običajnega konteksta. Prav prizorišča potencialnih orkestriranih gest, ki bi se sprevrgle v dogodke, so poskušale vzpostaviti umetnice na razstavi v Mestni galeriji.

Vendar dobimo mestoma občutek, da je iztrgana likovna gesta vendarle preveč odrezana od prvotnega konteksta, da bi lahko sprožila dogodek. Anna Jermolaewa se v svojem delu Predzadnje s pomočjo cvetličnih šopkov in njihove povezave z različnimi vrstami rož navezuje na vrsto revolucij. Delo je estetsko učinkovito, vendar se obiskovalkam poraja vprašanje, ali je gesta sama na sebi znotraj konteksta razstave predstavljena dovolj razumljivo, da bi jo lahko povezali z revolucijami. Podobno estetizacijo in hkrati gestualno neprepričljivost, ki bi neposredno nagovorila obiskovalke, vzbuja delo Tkanina države Anne Artaker, ki se z na stopnišču galerije izobešenimi afriškimi tkaninami navezuje na lanskoletno dogajanje po smrti Georga Floyda.

Prikaz solidarnosti se v delih umetnic zaradi estetizacije v določenih primerih izgubi. Hkrati pa včasih ni jasno, kako naj bi umetniška gesta spodbujala ali vzpostavljala solidarnost. Prikaz statističnih podatkov, ki v delu Narava statistike Lane Čmajčanin ob herbarijskih straneh podajajo oris položaja žensk v družbi in privzemajo estetiko devetnajstega stoletja, material feminističnega aktivizma zgolj izreka, ne ponuja pa aktivacijske točke. Statistične podatke o položaju žensk lahko pridobimo tudi brez estetiziranega prikaza, pa zato niso nič manj učinkovita vstopna točka v boj za pravice žensk. Prav tako nas v slepo ulico obleganja s podatki vodi The Golden Pixel Cooperative v delu Polovica neba, kjer se prek dejanja spuščanja zmajev umetnice navezujejo na festival zmajev, nekoč organiziran na Bauhausu. Zmaji pri tem predstavljajo podcenjene ustvarjalke šole. Dela sama na sebi pogosto ne vzbujajo jasnih povezav z osrednjo temo solidarnosti, prav tako zamišljene geste v umetniških delih ne presegajo lastnega okvira in ostajajo zaprte same vase.

Razstava je tako tematsko sicer usmerjena v družbeni prostor, vendar ga večinoma zgolj predstavlja, le redko pa vanj poseže. Dela so ujeta v prostore galerije, kjer lahko delujejo zgolj na obiskovalce. Tako so s figurativnimi elementi rok, stopal in prsi podprte klopi Lara, Juiliana in Luisa Maruše Sagadin postavljene v prostor z namenom vplivanja na obiskovalke galerijskega prostora, čeprav imajo značaj javne, zunanje infrastrukture. Skulpture kot intervencije v javni prostor niso učinkovite, saj je njihova uporaba znotraj galerije omejena.

Aktivistična umetnost je danes v umetnostnem sistemu postala središčna, saj je transgresivna drža sodobnih del institucionalno odobravana. Vendar namenska likovna provokacija prav z ujetostjo v institucionaliziran prostor izgubi svoj naboj. Angažma aktivistične umetnosti je postal zgolj fetišizirana lastnost dela, ki je zamenjala fetiš estetskega, ali pa je aktivizem postal zgolj predmet na polju estetskega.

Poskus izstopa iz zaprtega prostora bele kocke je predstavljalo delo umetnice Katharine Cibulke, ki je kot del projekta Solanage viselo na pročelju Cukrarne. Napis: “Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka,” je bil javnosti na ogled zgolj krajši čas, saj je bilo delo uničeno. Na primeru Cibulkinega dela je bila provokacija lahko učinkovita, ker je pobegnila iz zaprtih prostorov institucije. Aktivistični naboj je bil učinkovit - vendar ne v želeni smeri.

Razglašanje del za aktivistična, na primeru te razstave pa tudi kot kraj dogodka, je postal modus operandi sodobnega umetnostnega sistema. Pa vendar - imajo ta dela dejansko aktivacijsko ali drugačno moč? Za obisk razstave, ki prikazuje sodobno umetnost, se odloči le ozek krog, ki je v prikazano idejo pogosto že prepričan, izstop dela iz galerije pa se zgodi le redko. Obenem so umetniška dela, ki nastajajo v tovrstnem okviru, podrejena zahtevam institucij po izražanju aktivističnega angažmaja predvsem na konceptualni in ne dejanski ravni, saj tako lažje ustrezajo ideji transgresivnosti, ki ne opozarja na dejansko pasivnost likovnih institucij. Nastala dela tako prepogosto ne zmorejo  nagovoriti širše publike, tudi zato, ker so narejena za že določen kontekst sodobnega umetnostnega sistema. Zakaj bi aktivistična umetnost nagovorila širšo publiko, če se pred njo a priori zapira in se raje usmerja k ekskluzivni publiki? Prav tako so umetnostne institucije, ki aktivistično umetnost sprejemajo in razstavljajo, prepogosto zgolj mesto prikaza in le redko mesto dogodka. Lahko bi rekli, da je z uničenim delom Cibulke do dogodka prišlo, vendar gre tudi za edino delo, ki se je s svojo besedo obrnilo v fizični javni prostor.

Z idejo solidarnosti smo bili v preteklem letu oblegani na vseh poljih vidnega, le malokrat pa so naše geste solidarnosti prerasle v dogodke. Tudi na razstavi umetniških del, ki želijo postati dogodki, naletimo na oviro. Galerija je javni prostor, ki omogoča vstop publike in možnost dialoga z umetninami, vendar so predstavljene geste prepogosto premalo izrazite ali pa znotraj galerije ne morejo polno zaživeti. Vprašanje aktivacije javnosti z razstavo sodobnih del v nas pusti grenki priokus, saj vemo, da bo gesta razstave le stežka postala pravi dogodek.

 

Foto: Anna Jermolaewa: Predzadnje (2017), Andrej Peunik / MGML