Dunajske kulturne novice

Kulturna ali glasbena novica
28. 1. 2021 - 15.10

Na Dunaju je že od 8. decembra, pa še do 11. aprila na ogled kolaborativna intermedijska razstava Ko gesta postane dogodek. Nastala je v koprodukciji Mestne galerije Ljubljana in dunajske galerije Künstlerhaus. Naslov razstave je delno tudi poklon feministični teoretičarki Judith Butler, ki z besedno zvezo "ko gesta postane dogodek" uporablja v svojih novejših besedilih o telesu med jezikom in performansom. Razstava tako prikazuje strategije feministične solidarnosti v umetnostnem sistemu, ter postavlja v ospredje najpomembnejši trenutek medsebojne solidarnosti - gesto.

Razstavo sta na pobudo direktorice Društva avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev Tanje Prušnik zasnovali Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein . Na razstavi se predstavlja 16 umetnic, ki delujejo na območju Avstrije in Slovenije. Projekt se odvija v okviru Leta sosedskega dialoga Avstrija–Slovenija – 2019/2020, ki se je zaradi pandemije zavlekel v letošnje leto. Za obiskovalce je bila razstava odprta dva tedna v decembru. Gregorič nam pojasni, kako sta s sokustosinjo pristopili k oblikovanju koncepta razstave: 

Izjava

Razstava je začela nastajati v oktobru 2019, ustaljeni potek priprav pa je bil prekinjen s pandemijo. Kustosinji sta zato vsebinski poudarek iz teoretskih diskurzov premaknili v konkretno prekarno sedanjost.

Izjava

Stvarne okoliščine so spremenile tudi način dela in v ospredje postavila odgovornost vseh sodelujočih na umetniškem projektu. Komunikaciji in okoliščinam produkcije del je bila v medkoronskem obdobju posvečena posebna pozornost in so tako nehote postale sicer neviden, praktičen del koncepta razstave. Iz intenzivnega doživljanja trenutne situacije so nastale  nove, situirane produkcije, ki so bile, poudari Gregorič, umetnicam pravočasno v celoti plačane. O tej samoumevni gesti kritično doda, da je bilo s tem zadoščeno higienskemu minimumu. S tem se namreč ne more pohvaliti vsaka kulturna prireditev. 

Glasnost umetniških gest se na razstavi med seboj razlikuje v oblikah kritičnosti, utopičnosti pristopov, v medgeneracijskih prostorih in nenazadnje v intermedijski praksi. Razstava se razume kot performativni predlog, vzorci in skice, ki soustvarjajo feministični besednjak. K sodelovanju so bile povabljene umetnice različnih generacij, od bolj uveljavljenih Renate Bertelmann, Marjetice Potrč, Magdalene Frey, Polonce Lovšin, Anne Jemolaewe, Roberte Lime in Katharine Cibulke do mlajših ustvarjalk, delujočih tudi v Sloveniji: Maje Smrekar, Nike Autor in Lane Čmajčanin. Na razstavi pa sodeluje tudi Društvo za gibljive slike, umetnost in medije: THE GOLDEN PIXEL COOPERATIVE.

Arhitekturo razstave je zasnovala Dorit Margreiter in temelji na prostorskem konceptu feministično konotiranega filma Constanze Ruhm Biseri brez vrvice. V filmu človeški in nečloveški akterji mečejo svobodne bisere v odprt prostor, ki je v filmu predstavljen kot  tloris razstavnih prostorov galerije Künstlerhaus. Z naključnimi, a ponavljajočimi gestami se nova razporeditev prostorov razvije v skupni vadbeni prostor za umetnice. Ruhm in tudi ostale umetnice razstave se sprašujejo, ali in pod kakšnimi pogoji posamezna gesta prekine na videz naraven potek stvari in kako lahko posledično postane dogodek oziroma povezovalna sila.

Kako težko je gesto solidarnosti najti oziroma jo zadeti, prikazuje delo Anne Artaker: The Cloth of State. Instalacija  tematizira dogodek 8. junija 2020, ko so si demokratski kongresniki in kongresnice v ameriškem predstavniškem domu nadeli štole iz tkanine kente ‒ simbol afriške in afroameriške identitete ‒ nato pa molče pokleknili v spomin na Georgea Floyda. Mediji so o tej performativni gesti politikov in političark obširno poročali in jo kritizirali, na neodobravanje pa je naletela tudi med predstavniki temnopoltih, staroselcev in nekaterih drugih manjšin.

Maruša Sagadin je za razstavo ustvarila skupino klopi Laro, Luiso in Juliano z naslovom Slaba volja brez kioska in kuhinje, ki ljudi spodbuja k uporabi prostora, prijatelje in prijateljice poziva k spanju, kajenju in druženju. Figurativne elemente na klopeh podpirajo roke, stopala in prsi. Gesta domačnosti se v delu preoblikuje v simbolno gesto za dostopnejšo infrastrukturo v javnem prostoru.  

Razstavo bo od konca aprila možno obiskati tudi v ljubljanski Mestni galeriji. Nekatera dela bodo predstavitveno predrugačena, zgodile se bodo tudi koceptualne nadgradnje že obstojčih vsebin. Ljubljanski del projekta načrtuje tudi razširitev v širši javni prostor, izven galerij, do katerih imamo že leto dni omejen dostop. 

Izjava

Pisala je vajenka Andrea, pomagala ji je Brina.

 

Slika: © Constanze Ruhm, Pearls Without a String, 2020

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness