V tokratnih Finih umetnostih bomo skušali misliti razstavo Odlivanje smrti, ki jo je v sodelovanju s ptujskim kiparjem in restavratorjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo Društvo za domače raziskave (DDR). Osrednji predmet razstave so bile posmrtne maske. Kot so nakazali že z dnevoma odprtja in zaprtja razstave, dnevom spomina na mrtve in božičem, rojstvom nad smrtjo zmagoslavnega Kristusa, so posmrtne maske želeli prikazati v napetosti med življenjem in smrtjo, med oživljanjem in odlivanjem.

Na pričetku so obiskovalca seznanili z dokumentarnim vidikom. Plakat je prikazoval fotografije približno stotih stanovsko razporejenih posmrtnih mask. Med najštevilčnejšo skupino umetnikov smo našli posmrtno masko Ivane Kobilce, med znanstveniki Friedricha Nietzscheja, med politiki Ivana Oražna. Vis-á-vis plakata so namestili televizijo, ki je s sopostavljanjem sekvenčno prikazovala maske istega obličja. Prvi prostor tako ni bil samo prostor gole dokumentacije, temveč je to raven s posrednim naslavljanjem socialnega statusa oseb, katerim so ovekovečili smrtne krče, in multipliciteto odlitkov istih obličij skorajda neopazno presegal.

Tukaj so namreč obiskovalca nagovorili s prgiščem vprašanj. Ta so poleg pozivanja k iskanju odgovorov istočasno delovala kot svojevrsten, odprt in karseda nevsiljiv dramaturški narativ za obiskovalca. Kaj je posmrtna maska? Čemu služi? Je stvar preteklosti ali del žive, a spregledane kiparske prakse? Obličja katerih ljudi so bila nekoč odlita; koliko jih hranijo slovenske javne zbirke? DDR niso odgovarjali, le spraševali. Glede njihovega angažmaja si lahko mislimo samo eno: fenomen posmrtnih mask izkopati iz depojev, popularizirati pojem, predlagati smer razmišljanja in orisati nek možen interpretativni okvir ter upati, da bo v kakem umu zato vzniknil kak nov, svež uvid.

S tem namenom so osrednji prostor dobesedno in kontekstualno umestili med sobi Oživljanja in Odlivanja. Na prehodih sta bili prikazani shematični ilustraciji s postopki: desno, kako narediti posmrtno masko, in levo, kako izvesti temeljne postopke oživljanja. K Oživljanju nas je vabila premišljeno postavljena posmrtna maska utopljenke iz Sene.

Lastnica tega obličja je bila neznana mladenka, katere lepota trupla naj bi patologa tako prevzela, da je njen obraz odlil v mavec. Njena maska pa naj bi služila tudi kot izhodišče za obraz Ančke – tiste lutke, na kateri smo ob opravljanju izpita iz prve pomoči vadili oživljanje. DDR se je očitno odločilo, da je to moment, ki ga želijo izjemno poudariti, saj so bili v sobi poleg Ančke, na kateri so volonterji z Rdečega križa v sklopu obrazstavnega programa prikazovali oživljanje, še zastava Rdečega križa, obešalnik z opravo njegovih prostovoljcev, video s prikazom nujne medicinske pomoči in sveženj brošur, ki ozaveščajo o prvi pomoči. Vse skupaj je delovalo kot dokaj arbitraren, a svojevrstno dobrodošel vdor realnosti, vsakdanjega življenja v umetnostni prostor.

»Odlivanje« je bilo namenjeno prikazu delanja posmrtnih mask kot še vedno živi kiparski produkciji. Našli oziroma izpostavili pa so le enega producenta – Viktorja Gojkoviča. Izmed okvirno bojda dvestotih posmrtnih mask, ki jih je izdelal do danes, jih je bilo v naslednjem prostoru na in poleg njegove ateljejske opreme razstavljenih slabih trideset. Posebej zanimivi so se zdeli post mortem odlitki rok – sam Gojkovič pravi, da te včasih sporočajo še več od obrazov.

A kaj sporočajo? Stoječ v prostoru smo se težko ognili občutku pietete, kar sta nam na eni strani predočala z vrvjo označena razdalja in prepoved fotografiranja, na drugi pa sam fenomen posmrtne maske. Čeprav se nismo soočili s posmrtnimi ostanki, smo se vseeno težko otresli občutka invaziranja, napada na človeško integriteto – močno dvomimo, da so pred smrtjo podpisali kakšno klavzulo, s katero so dovolili, da se njihov smrtni krč lahko odlije in kasneje razstavi v galeriji. Pri posmrtnih maskah se torej gibljemo na terenu osebnega.

Podatke so črpali izključno iz javnih zbirk, v zasebni lasti se mask lahko nahaja še neštevno veliko. Zato težko z gotovostjo govorimo o posmrtni maski kot o fenomenu, ki obeležuje le narodno ali kako drugače pomembne osebnosti – le taki namreč najdejo pot v javno zbirko. Posmrtna maska pač ni spomenik, čeprav se oba pojma družita v njuni uporabi preteklosti za sedanje in prihodnje namene. Razlikujeta se tudi kot umetniški naročili: prvo lahko naroči vsakdo, ki ima poleg motiva na eni strani dovolj pod palcem in na drugi dostop do kadavra. Za spomenik pa sta potrebna konsenz in potreba skupnosti po spominjanju ter javni ali pa vsaj skupnostni prostor, kjer bo postavljen.

Posmrtna maska nosi v sebi toliko individualnosti kot spomenik kolektivnosti. Maska je brezkompromisna verzija ugaslega življenja, označuje jo posameznost, intimnost, ljubezniv spomin na umrlega – želja, da se bi persona, in ne njeni dosežki, ohranila v prihodnosti. Spomenik pa je idealizirajoča podoba, po kateri neka skupnost hoče živeti še naprej. Morda je to razlog, zakaj so posmrtne maske izvzete iz preglednih in drugih zgodovinskih razstav – zgodbe, ki jih govorijo, so le zgodbe o posameznem, zgodovina pa je niz pripovedi, ki se jih tvori s kritičnim presekom posameznosti.

To bi bila recimo lahko ena možna tematska iztočnica za neko resnejše znanstveno ukvarjanje s tem pojavom. Ali pa morda kakšna bolj koncizna raziskava socialne strukture lastnikov ovekovečenih obličij? Ali pa problem reprezentacije žensk? Izvzemši Kobilco in Franjo Tavčar, so bile te na eni strani predstavljene kot muze – Utopljenka iz Sene – ali pa s pripisom »mati« le kot matere.

A DDR niso znanstveniki, so interdisciplinarci, njihov modus delovanja naj bi bil umetniški. A kaj to pravzaprav pomeni? Kaj je umetniškega na tem projektu? Kaj je takega, česar znanost ne bi znala narediti oz. bi naredila slabše? Verjetno ravno sopostavitve posmrtne maske in jakne prostovoljca Rdečega križa. Med njima gre namreč zgolj za dokaj arbitrarno povezavo – Ančke bi v neki, pač drugi obliki obstajale tudi, če njihov obraz formalno ne bi izhajal iz posmrtne maske. A iz te znanstveno odvečne, nepomembne napetosti se lahko ustvari teren, na katerem je mogoče govoriti le z umetniškim jezikom – tistim, katerega bolj kot faktičnost zanimajo pogoji možnosti, sobivanja in sovplivanja. Iz vmesnega prostora, ki istočasno pripada obema fenomenoma, a preko katerega sta oba lahko definirana le posredno in nezadostno, lahko vznikne neka nova, umetniško kalibrirana misel, ki se vrši onkraj obeh in preko katere prvi pojem nekaj doda drugemu in drugi prvemu. To pa seveda ne pomeni, da je misli avtomatično dovoljeno ostati v oblaku nejasnosti – in ravno to je tisto, kar tej razstavi manjka. Kakršnakoli konkretizacija.

Med Odlivanjem in Oživljanjem se je gibala vajenka Živa.