PARADOKS RASTOČEGA VEGETIRANJA

PARADOKS RASTOČEGA VEGETIRANJA

Recenzija dogodka
22. 8. 2013 - 13.00

Poletni sprehod po galeriji. Ali bolje rečeno – po muzeju. U3, Trienale sodobne umetnosti na Slovenskem ... Dickiejev institucionalni kategorativ se ob vsaki galerijski manifestaciji izkaže za gotovega, vseeno pa je pogosto nezadovoljiv; umetnina je z avtorjevimi besedami vse, kar je za tako sprejeto s strani sveta umetnosti. Ali pa je vsaj ustvarjeno z namenom prezentiranja pred publiko ... Nekdo je rekel, da solata paše na vrt, testo za mesenje kruha pa v kuhinjo. Res je, toda testo je prožno in – trenutno - tudi v galeriji. Umetniško delo? Tako poimenovano umetniško delo? Zgolj testo? Je pač vse to!  ... Recimo, da vam solata ni všeč nikjer drugje kot na krožniku; pred galerijo je ne bi trgali in vihate nos. »Tudi jaz se lahko spomnim česa takega in postanem umetnik,« rečete. Od umetnosti pa ne boste prav dobro živeli. Verjetno sploh ne boste preživeli, kakšna glava solate pa vam bo prišla kar prav.

Naslov trienala je vendarle bistroumno izbran: Prožnost asociira na neugoden finančni položaj umetnikov in umetnostnih institucij. Produkcija razstav je podobna iskanju zlate rude v opustošenih rudnikih. Honorarji avtorjev so primerljivi s tretjino minimalne slovenske plače, trga pa ni. Želja in pot sta podobni cankarjanski Francki, ki teče za vozom: »Skočila je čez mlako, levi čizem se je sezul in odletel v stran, spotaknila se je in padla. Vstala je hitro /.../ V boso nogo ji je bilo hladno in je tekla laže, zato si je sezula še drugi čizem. Toda kmalu je čutila ostri pesek ...« Nujno potrebni kreativnosti bi torej lahko pridali še vztrajnost, ki dokazuje, da je umetnost vendarle povsem načrtna in usmerjena dejavnost samouresničevanja.

Ideja prožnosti ali vztrajnosti vključuje različne oblike kulturnega ustvarjanja. Zdi se, da  nekatera izbrana dela niso nastala v želji po umetniški etiketiranosti, temveč zunaj vrtov vseh institucij. Rasla naj bi kot solata, ki ne prezimi – zato so sprejeli kompromis in jo postavili v rastlinjak. Sedaj stena z grafitom stoji kar v galeriji, kar pa se paradoksalno celo ujema z nujnim situacijskim manevriranjem. Ker je narava razstavljenih umetnin različna od primera do primera, zanašanje na teoretsko poenotenje seveda odpade. Vsa pojmovna fleksibilnost, ki ne ločuje med umetnostjo in kulturo, pa le še potrjuje izbrani naslov.

Številni so kolektivi, ki se k teoretičnemu razčlenjevanju svoje prakse zavezujejo že na opisni ravni: namesto odgovora vedno znova zastavljajo vprašanja, domislica pa je podvržena širšemu razmišljanju: The Resilients raziskovalno povezujejo naravno-kulturne komponente okolja; na tretjem posvetu RogLab-a pa se bo razpravljalo o tem, kakšen naj bi bil sodoben produkcijski center kulturnih dejavnosti. Ob vsej poudarjeni prožnosti tovrstnih aktivnosti najbrž ne bi smeli uvrščati v spremljevalni program, obenem pa te možnosti niti ne gre docela zavrniti. Rezultati ostalih projektov so raznoliki, predvsem pa je poudarjena posameznikova vpetost v družbo; nekoliko izstopajo le formalno-estetski ter pragmatično-utilitarni aspekti, ki pritičejo skulpturam oziroma inštalacijam.

O prožnosti sodobne umetniške produkcije se izprašuje selektorica del Nataša Petrešin Bachelez, pa tudi umetniki sami. Manj pa, se zdi, Ministrstvo za kulturo in Muzej sodobne umetnosti, ki tokrat omogočata le skromno formalno prezentacijo. Ta je pogosto podvržena povzemanju prvotnih projektov. Plavajoče mesto Elvisa Halilovića je posledično odličen muzejski prikaz nerealiziranega projekta, ki - še vedno ostaja nerealiziran.

»Robot in človeška celica =  ... javna  uprava,« sta ob otvoritvi v smehu dejali Leja Jurišić in Teja Reba, dve izmed performerk ... Prožnost namreč ni izrazito muzejska lastnost, tej bolj pritiče dokumentacijskost. Prožnost je sposobnost uspešnega sodelovanja, ki kljub danim razmeram omogoča in temelji na kvalitetni ustvarjalnosti - česar pa v kuratorskem smislu žal ni zaslediti. Uvodni performans pred galerijo je izzvenel v prazno; prezentiranje obstoječe situacije umetnikov pa bi zavoljo manjših stroškov lahko povzeli kar v kakšnem dvournem dokumentarcu. Če namen razstavljanja ne bi bilo razstavljanje samo, bi bila to odlična rešitev.

Prav prezentiranje se ob aktualnosti sodobne umetnosti, ki kljub skromni finančni podpori še vedno diha, zdi precej problematično. Sedanjost se sicer vedno znova izmika; ker pa ima sodobna umetnost pogosto poudarek na procesualnosti, bi lahko namesto preteklosti raje lovili dogodkovnost trenutnega  ... in pokukali tudi v prihodnost ...  Takšen je tudi obet obeh naslovov: trienale umetnosti se lahko bere kot Jutri, prožnost pa po pomenu zajema vse drugo kot pasivnost; cvetenje solate in možnost razvoza zemlje se posledično zdita celo lucidnejša od kakšne druge vegetirajoče umetnine.

Sam izbor sodelujočih avtorjev nikakor ni neprimeren, sporen je torej predvsem način njihove manifestacije. V poletnem času se intenzivno dogaja predvsem na plaži, zato razmeroma neobljudeni prostori Muzeja sodobne umetnosti Metelkova še bolj spominjajo na dvajset pomladi Bele kocke. Sterilnosti izčiščenega prostora ne razbijejo veliki zasloni, precej zapostavljene pa so tudi dimenzije zvoka in možnosti številnih svetlobnih efektov. Nikola Tesla verjetno ne bi bil edini, ki bi pomislil, da se preprosto varčuje z elektriko ... na kar pa so organizatorji verjetno računali že v fazi priprave.

Kljub živahnosti mladih posvojencev Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova še vedno vztrajata pri preglednih razstavah. Te zajemajo ustvarjalno pot posameznih avtorjev, pa tudi večletne smernice različnih kolektivov - kar pa je glede na osrednjo vlogo institucije razumljivo. Razočara nas predvsem želja po prikazovanju aktualnosti, za kar pa je gotovo krivo tudi pomanjkanje finančnih sredstev. Reprezentacije se sodelujoči umetniki namreč ne poslužujejo, prav oni pa so tisti, ki zapolnjujejo praznine. Kljub avtonomnemu načrtovanju kuratorja ali kustosa je dokumentacijsko-teoretski pristop posledično pravo nasprotje proklamirani prožnosti. Opominja le na gnetljivost umetniškega materiala, ki se večjim institucijam na ljubo iz formalno zasnovane materialnosti spreminja v miselno gradivo, iz performativa pa v muzejski predmet. Prožnost torej sprejemamo le s prvotno prepričanostjo v njeno ironijo. In to povsem resno.

 

...  je še zapisala Katarina Stopar.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.