V tokratnih Finih umetnostih se bomo decentralizirali in obiskali Galerijo mesta Ptuj, ki živi od marca 2017 in razstavlja slovensko in tujo sodobno umetniško produkcijo. Letos bo ponovno eno izmed razstavišč že 17. edicije festivala sodobne umetnosti Art Stays, ki bo med 7. in 12. julijem potekal na Ptuju in v okolici. V stavbi na Prešernovi ulici ima svoje prostore tudi Oddelek za okolje in prostor ptujske upravne enote, kjer se je čas ustavil pred nekaj desetletji.

Tako se po skušnjavi, da bi s hodnikov in stopnišč odnesli kakšen retro stol ali mizo, znajdemo med belimi stenami 5 večjih prostorov, tokrat zapolnjenimi z intermedijskimi postavitvami slikarja Dušana Fišerja in kiparja Metoda Frlica, ki pod naslovom To ni politična razstava in ni samo za otroke reprezentirajo in problematizirajo aktualno stanja sveta. Avtorja ustvarjata dela z jasnimi konotacijami, ki se izmikajo profesionaliziranim kodom zaprtih umetniških elit, saj so sestavljena iz znanih podob komodificirane kulture. Postavitve na razstavi, ki sta jih v prostore umestila avtorja sama, so namreč zelo nazorna in konvencionalna, za kritično oko obiskovalca, veščega sodobne umetniške produkcije, celo preveč. A banalen svet včasih morda potrebuje banalno umetniško materializacijo, ki jo tako Fišer kot Frlic spretno okrancljata z dozo pikrega humorja in interdisciplinarnim pristopom do problema.

Tako ob vstopu v prvi prostor na velikem podstavku zagledamo pobarvane mavčne in lesene kipce manjših dimenzij - množico nosečih muslimank. Vsaka ima določeno mesto na svojem kvadratku, ki je začrtan na podstavku. Nepremično stojijo, popolnoma odete v črnino so Strah Evrope, kot pravi naslov. Frlic na tablici ob delu objasni, da “zelen zahod postaja neploden, puščava pa rodovitna”. In rodovitna puščava se vali na zahod, pravijo nekateri. Morda bo ob stiku z zahodom tudi sama postala neplodna, čeprav Frličeva interpretacija implicira na izkrivljen preobrat, ko bi božji glasniki namesto podob device Marije, tavajoč od hiše do hiše, po slovenskem podeželju nosili kipce nosečih muslimank in s hladnim objektom poskušali povezati razpuščeno čredo. Fišer v sosednjem prostoru pokaže zahodnjaško rešitev za tistega, ki se neobstoječe deroče puščave zares boji. Rumena zvezda velikih dimenzij, ki ima en krak spodvit tako, da pod njim opaziš vsem znano bodečo žico, imenovano Rumena mrzlica Evrope. Bojmo se rumene zvezde!  

Preigravanje zahoda in puščave se nadaljuje tudi v zatemnjenem sosednjem prostoru - Batman se zaljubi. Njegovo srce je ukradla skrivnostna lepotica v črni obleki in nikabu. Skulpturi muslimanke in Batmana v naravni velikosti si stojita nasproti, njuni srci pa vzneseno utripata izpod obleke. Nič ni močnejšega od ljubezni med narcisi. Prostorsko postavitev Multikulti ali papež Frančišek prihaja v miru v tretji sobi dominira še ena ženska v črnem. Verski matriarhat, feminizacija religij. Izgleda, da bi se krščanstvo in islam združila, če bi papeški položaj zasedla stara muslimanka v rdečih čevljih.

Frlic v svoje delo implementira tudi zgodovinske momente; The Sick Little Boy iz leta 2014, ki je umeščen na podstavek zraven skupine muslimank, je aluminijasta skulptura, opomin na bombo Little Boy, ki je 6. avgusta 1945 padla na Hirošimo. Frličev deček se ne počuti dobro. Kot zapiše sam, gre za “utopično željo, ko je bombi dana pravica, da zboli in ji ni potrebno pobijati nedolžnih ljudi”. Fišer se je odločil za kolonialističen historicizem z ready-madeom Ugrabitev Evrope,  ki ga najdemo ob steni pri prehodu v naslednji prostor. Njegova različica mita je sestavljena iz mavčnega odlitka ženskega torza v kontrapostu, ki ima na vrat nataknjeno bikovo glavo z ogromnimi rogovi, ogrinja pa jo zastava Evropske unije. Nad tem je na steni obešena fotografija Indijanca, ob steno pa položen lok. Kdo je ugrabil koga?

Multikulturen boj Frlic prekine z asemblažem Sramota države skupina J., ki tako z vidika barvne skale kot vsebine komplementira rumeno zvezdo na sosednji steni. Kot zapiše, je skupina J. skupina delavcev, ki z rednim delom ne zaslužijo minimalne plače. Navadna lopata je pritrjena na modro platno, izdelano iz delavske obleke, nad lopato pa je postavljena lobanja. Desno od originala - od resnice - je Frlic na kričeče rožnato podlago, ki je v bistvu magnet, namestil šest modificiranih lopat, s katerimi je pokazal “možnosti prezaposlitve v druge dejavnosti: bančništvo, prostitucijo, religijo, virtualno rudarjenje, terorizem ali povečano storilnost za 100%”. Vse se da, če se hoče?

Da se, na primer, pridobiti čez 500 izvodov Žižkovih knjig v različnih jezikih, ki jih je Frlic postavil v objekt. Slednji spominja na babilonski stolp s češnjo na vrhu smetane - rdečim balonom v obliki srčka. Zraven stolpa je na kovinsko palico nataknjena velika Žižkova glava, naslonjena na rdeč podstavek. Slavoj Žižek, diham in pišem tudi leta 2019. Frlic je živel v zmoti, “da je filozofija strnjena misel asketa”.

Strnjene misli pa ima prav gotovo Donald Trump v sosednjem prostoru, čigar glava je obdana z ovratnikom iz bomb in tulcev pištol. Na steni za njim z rdečo grafitarsko barvo piše Ego sum rex, pod napisom pa visi znana fotografija prašiča haloškega fotografa Stojana Kerblerja iz serije Koline. Na Trumpovi glavi je pozlačena kronica, skozi katero je v njegovo glavo zarinjen še en tulec. “Kdor širi zlo, ga zlo pokoplje”, karmično upa Frlic. Trumpove strnjene misli so postale strjene.

Na razstavi najdemo tudi nekaj slikarskih del, ki jih je ustvaril Fišer. Ogromni sliki dveh majhnih deklic sta umeščeni k ugrabljeni Evropi. Ena posluša pravljico o bombi, druga se gre igro solz. Neumorno žalujeta nad svetom in svojo skrušenost prelivata v oči opazovalca, četudi sta precej bolj tradicionalni od drugih del. Njima se ne smejimo, niti kislo ne.

Fišer in Frlic sta dva fakina, ki s puščavskimi fračami ciljata na meridiane zahoda in umetnosti neveščega obiskovalca prevetrita z angažirano sestavljanko podob, ki jih predvajajo mediji. Razstava v celoti preveč konkretna, avtorja pa se aktualnih tematik lotevata precej naivno. Sporočilo ni efektivno, četudi ga zazna vsak; medlost prežema prostore in zato podvomimo v moč sicer pomembnih problematizacij sodobne družbe. Razstava sodobne umetnosti pa je vsekakor dobrodošla na Ptuju, kjer takovrstne produkcije ni videti pogosto.

Razstava bo na ogled do 30. junija.