Sončen sprehod po ulicah starega Kranja, nedvomno podoben takšnim, kot so jih imeli naši kranjski očaki. Z Reginčeve zavijem na Tomšičevo ulico, obidem Zavod za spomeniško varstvo in razmišljam o ohranjanju spominov na minule sprehode, ki živijo le še v mojih mislih. Prispem do preddverja Layerjeve hiše, kjer me na steni sosednje fasade pričaka pet monumentalnih fotografij.

Na prvi fotografiji vidimo bele žeblje, velike in majhne, od blizu in daleč. Nekateri so nagnjeni proti soncu, drugi, zaradi nagnjenosti v nasprotno smer, mečejo dolge sence. Žeblji, v ritmični razpršenosti zabiti v temno podlago, ki jo svetlijo sledi mavca, potujejo po fotografiji kot karavana puščavnikov v prehajanju - na poti v boljši jutri.

Fotografija je ena izmed petih v najnovejšem projektu multidisciplinarne umetnice Urške Medved, ki se nam tokrat predstavlja s fotografsko razstavo v Mergentalerjevi ulični galeriji Layerjeve hiše in TAM-TAM-a. Razstava nosi naslov Posledice p5 in predstavlja pet posledic oziroma pet fotografij performansov in instalacij, ki jih je umetnica uprizorila in sama posnela v minulih letih. Hkrati je razstava peta manifestacija umetničinega razmišljanja o posledicah njenih preteklih projektov, ki jih zaradi narave gledališča zaznamuje omejeno trajanje v prostoru in času, strukturni principi vizualne umetnosti pa so sposobni to efemernost raztegniti, celo preložiti. »Po končanem performansu ostanejo sledi. Sledi znoja na tleh, sledi mavca, s katerim sem plesala, kri za nohtom palca. In potem?« se je, recimo, spraševala Medved v obrazstavnem besedilu.

Druga, tretja in četrta fotografija, ki so vse enakih dimenzij, v enakih sivih okvirjih, prav tako izvedene v črno-beli tehniki, so bolj abstraktne. Kombinacija ostrih senc, ki jih ustvarjajo nepojmljive teksture, vzorci nerazpoznavnih materialov in kompozicije neločljivih teles na prvi pogled spominjajo na kemične reakcije ali pa mikroskopsko povečane organske preparate. Dokler med vzorci ne prepoznamo berljivih znakov, kot je odtis umetničinega stopala. Zadovoljstvo, ki nas navda ob tem odkritju, nas žene naprej po poti razvozlavanja skrivnosti vidnega. Tako lahko umetničina zvesta publika v belih površinah prepozna sledi mavca, v karirastem vzorcu tkanino in tako naprej. Umetnica hermenevtično spiralo interpretacije vzpostavi kot vez med performativnim in vizualnim, razstavo pa kot transdisciplinaren projekt.

Avtorica razstave Urška Medved se nam je v preteklosti predstavljala predvsem s sodobnoplesnimi projekti, vendar je kamlu začela prestopati njihove meje in jih spajati s svojimi drugimi zanimanji, kot je oblikovanje tekstila. Hkrati se je v svojih performansih posvečala raziskovalnim vprašanjem: Kaj ostane, ko se predstava zaključi? Ko plesalec odide? Ko občinstvo odide? Tako je dobršen del predstave Leteči horizonti iz leta 2019, ki jo je izvedla s soplesalcem Filipom Štepcem, preživela zasuta s kupom mavca.

Leto zatem se je prvič poslužila galerijskega pristopa, ko je fizične ostanke in miselna dognanja iz svojih preteklih projektov predstavila v interaktivni razstavi Sledi v Medprostoru Layerjeve hiše v Kranju. Bolj eksplicitno in hudomušno pa je umetnica vprašanje odnosa med relacijama performer-publika in prostor-čas naslovila v projektu Posledice p. 2, p. 3, p. 4, ki je prišel po Sledeh in ga je izvedla na letošnji ediciji festivala Spider. Prvi žebelj je v tivolska tla zabila ob dvanajsti uri, v naslednjih šestih urah pa je dodelala konstelacijo, katere sledi lahko prepoznamo na dveh fotografijah, ki sta trenutno razstavljeni v Kranju. Ob pol sedmih, ko je na prizorišče prišla dogodka željna publika, je umetnica sedla na kolo in jo popihala, zmedeno občinstvo pa si je lahko ogledalo performans brez performerke.

Z gesto razstavljanja utrinkov s svojih prejšnjih predstav, takšnih, ki ne vključujejo sledi njenega telesa, kot tudi takšnih, na katerih lahko zagledamo nogo ali njen odtis, ima najnovejši projekt Urške Medved še najbolj statičen značaj, še najbolj spominja na konvencionalno razstavo. Toda če razstave ne gledamo skozi konvencionalno muzeološko prizmo, zares zablesti v perspektivi linije razmišljanj o raziskovanju odnosa med relacijama performer-občinstvo in čas-prostor. Sorodna razmišljanja so bila prisotna v vseh njenih preteklih delih, s ponovno evalvacijo inscenacije - enkrat v Cankarjevem domu, enkrat v Rogu, enkrat sredi Tivolija - in soprisotnosti z občinstvom pa s svojimi razmišljanji čedalje bolj uglašuje tudi publiko, kar ji omogoča raziskovanje vedno novih dimenzij teh odnosov.

Kakor je umetnica obelodanila vašemu skromnemu piscu, je njen cilj najti strategije, kako spoštljivo ujeti minljivost performansa in jo preobraziti, ne da bi performans izgubil čar tega, da ga doživimo. Afterlife predstave se zgodi v glavah njenih gledalcev, ko jo ti premlevajo, ko se ta staplja z drugimi spomini. Več gledalcev doseže, več jih oplodi s svojimi idejami. Razstava petih fotografij na ulicah Kranja je odprti tip razstave, saj je obiskovalkam in mimoidočim brezplačno na voljo 24 ur na dan. Tako pritegne več radovednih pogledov kot razstava Sledi in več kot predstava, kakršna je Leteči horizonti, ki traja zgolj slabo uro in doseže zgolj prisotne v dvorani.

Doživetje predstave, doživeto gibanje po interaktivni postavitvi, doživeto praskanje betic na zapuščenem prizorišču in sedaj tudi doživetje ogleda razstave, ko je vse drugo odšlo, ustvarjajo posledice dejanj, ki se bodo usedle v kolektivni spomin njenih obiskovalcev. Prav kolektivnost in ohranjanje, ki ju avtorica preizprašuje na performativni ravni, pa sta temeljni predpostavki spomeniškega varstva, ki pravi, da bomo le tako prišle do vedno novih spoznanj. Na to je po svoje opozorila tudi umetnica sama s svojo peto fotografijo. Na njej vidimo zmečkan listek papirja, na katerem je nakracan preprosti Ne vem, kar implicira, da avtorica nima dokončnega odgovora, kako ovekovečiti izkušnjo performansa, s tem pa svoje raziskovanje pusti odprto. Mi se lahko vprašamo le še: Kaj bo prišlo po Posledicah?