V tokratnih Finih umetnostih recenziramo osrednjo razstavo feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, skupinsko razstavo PopredmeteNJE, ki so jo kurirale Eva Jus, Tamara Klavžar in Ana Grobler. V Galeriji Alkatraz si jo lahko ogledate še do tega petka, 30. marca.

PopredmeteNJE. Nje. Njo. Njo notorični »moški pogled« fiksira, fragmentira, objektivira, da postane ono. Tako nekako gre ena izmed bolj zlajnanih feminističnih enovrstičnic. A kaj bistveno ženskega naj bi bilo tam, da bi se dalo desubjektivirati, objektivirati? Kaj, če je res ravno obratno? Kaj, če zadaj ni nič bistveno ženskega? Kaj, če je šele pogled tisto, kar žensko postavi kot žensko? Kaj, če je ženskost res samo maškarada, kot pravita Joan Riviere in Jacques Lacan? In če je ženskost samo maškarada, samo videz, način kazanja za Drugega, jo šele pogled Drugega postavi za žensko. To pa bi pomenilo, da je pogled ne objektivira, ravno nasprotno: je instanca, ki jo subjektivira.

Takšnega gledišča razstava niti približno ne všteva. Medtem ko poskuša predstaviti mnogotere pojavne oblike objektivacije, vse sicer niti ne kot nujno feministične probleme, se slepo drži osnovne postavke – moški pogled in objektivacija sta pač nevprašljivo bed, bed na sebi, če slučajno trdiš obratno, si pač antifeminist_ka. Morda tu pa tam ne bi bilo slabo – v imenu feminizma – pred sodišče razuma postaviti tudi kakšen feministični koncept. Morda to sploh ne bi bilo slabo storiti v obliki razstave. Ne pa, da tudi z njimi reproduciramo isto mantro – tako kot to počne obravnavana. A naj poudarimo, ta kritika leti bolj ali manj le na kuratorski koncept, ki, če ga jemljemo preresno, utiša in trivializira razstavljena dela. Večina teh namreč sega precej dlje in drugam od predočenega popredmetenja. Zaradi nezadovoljstva nad kuriranjem in spremnim besedilom bomo k delom pristopali posebej – njihov skupni imenovalec, podan z naslovom razstave, se nam namreč ni zdel ne pretirano ploden ne všečen.

Izkaže se, da utegne biti naš način branja primernejši, vsaj za prvo razstavljeno delo, Tvoje gospodinje II Lee Culetto, ki izstopa predvsem s svojo v nebo vpijočo roza kič estetiko – saj veste, roza je za punčke in modra za fantke. Instalacija, sestavljena iz raznih pretežno »žensko označenih« roza nadrobnosti in videa spredaj, deluje kot nekakšen tragikomičen domači oltarček »ženskosti«. Kot sled zbiranja in popisovanja spolno označenih izdelkov iz vsakdanjega življenja. Je kot nekakšen izraz obsesivnega spraševanja na povsem predmetni ravni: a je to to, kar (me) dela žensko? Na videoposnetku je umetnica, oblečena v fetiš spodnje perilo, obraza ne vidimo. Čeprav oprava izdatno poudarja njen ženski spol, prek barvne simbolike pravzaprav privzame tako moško kot žensko vlogo (roza nogavice na eni in modre na drugi nogi). Pripravlja piščanca – že zaklanega in oskubljenega. Nanj skrbno nanese peno za britje, ga pobrije, izdatno posuje z raznobarvnimi bleščicami in ga tako urejenega obrne z ritjo proti očesu kamere – proti našemu pogledu: ženska je narejena. Oziroma ne, nismo še čisto tam. Izvornemu objektu, piščancu, kosu mesa, je treba dodati še erotičen element. Njegova zadnjična odprtina se je nadalje primorana prepustiti vibratorju, ki ga umetnica vstavi vanj. Delo je opravljeno, privošči si cigareto. Sedela je na modri klopci, miza je bila pogrnjena z roza prtom: patriarhalna oblast dela žensko. Delo tako na premeten način na eni strani izkoristi enačaj med žensko in kosom mesa, a na drugi pokaže, da njegov fokus ni na samem predmetu, na objektivaciji, temveč nasprotno: na procesu postajanja; fokus ni na piščancu, temveč na njegovi depilirani in z bleščicami posuti površini. Ženskost je maškarada.

Precej bolj neposredno se po isti enačajski verigi kos mesa = piščanec = ženska giblje tudi delo Michelle Wren Meso!. Za razliko od prejšnjega je ta enačaj manj arbitraren, saj »chicken fillet« v angleščini poleg piščančjega fileja, duh, pomeni tudi vložke za v modrc. Te, ki naj oprsje delajo bujnejše, lepše oblikovano, privlačnejše. Tele silikonske zadeve so zapakirane kot meso za prodajno polico, 50 penijev, piše. Vse skupaj deluje humorno, a precej na prvo žogo, še posebej namestitev predmetov v trgovinski voziček. Ja, okej, štekamo, ženska je pojmovana kot kos mesa, živimo v potrošniškem svetu, kjer se vse spreminja v blago. Itd. Anything else?

Nekoliko razočarata tudi deli Loved to Death Barbare Jurkovšek, v katerih avtorica slikarsko spaja človeški in živalski zarodek do neke hibridne oblike, ki skoraj spominja na Golluma iz Gospodarja prstanov. Delo naj bi pripovedovalo zgodbo antropocentrizma, govorilo o objektiviranju živali in postavljanju teh za drugega. Opazno pa se vsaki od podob vsiljuje in ju utesnjuje napis »Loved to Death«, kar naj bi domnevno brezpogojno ljubezen do novorojenih oseb komentiralo kot pravzaprav le nežno krinko za hinavščino kapitala, njegovo potrebo po reprodukciji delovne sile. Zanimiva ideja, a formalna izvršitev je brez presežkov, šibka in dolgočasna, če ne drugega, manjka tista izrazita, kričeča ekspresivnost, po kateri sicer poznamo avtoričina dela.

Dela iz serije Poosebljeni objekti Dominika Mahniča so bele pomanjšane verzije sicer monumentalnih kanonskih kiparskih del – Michelangelove Pieta, Kapitolinske volkulje, Miloške Venere in podobnih – ki jim avtor doda sodobni tvist. Prvič s samo tehniko izdelave – so 3D printi – in drugič tako, da na vratove protagonistov umesti svojo glavo s šilt kapo. Vzame predmet in ga naseli, a naseli ga pravzaprav le njegova podoba, njegova pojavnost, njegova predmetnost. Morda res ni odnosov med ljudmi, morda so odnosi res odnosi samo med rečmi. Morda nam bo to še nazorneje prikazala tehnologija v prihajajočem času – na katero apelirajo Poosebljeni objekti – zaradi katere se zdita vloga in vrednost človeka v svetu, v katerem živimo in bomo živeli, vse bolj vprašljivi.

Zares odlično se zdi delo Izliv II Brine Ivanetič, ki so mu obliko v mavcu dali kondomi. Padajoč s stola te navidez prožne, a trdne sive mavčne gmote gradijo spekulativen figuralni prostor – razpenjajo ga med dojko in kondomom. Izvrstna estetska izkušnja se vrši iz istočasnosti občutkov »naravne« organskosti in »umetnega« silikona, iz fluidnosti moškega in ženskega in iz erotičnosti seksualne zmede, ki se napaja iz konflikta med privlačnostjo in odbijajočnostjo objekta. Toliko dvojnosti, toliko nedoločljivosti – a zelo jasno sporočilo: ni »ženskega«, ni »moškega«, vse se nahaja nekje vmes med tema dvema konstruiranima ekstremoma.