V Centru sodobne umetnosti Celje je že od 18. junija na ogled postavljen peti trienale mladih umetnic in umetnikov Premiera, letos pod naslovom Performativnost, interakcija, proces. Razstava naj bi služila dvema namenoma, prvič – omogočiti mladim umetnicam in umetnikom sodelovanje s profesionalno institucijo ter drugič – predstavitev taistih razstavljalcev javnosti. Letošnja generacija šteje dvajset umetnic in umetnikov, nekateri med njimi so na sceni sodobne umetnosti še neznani, drugi že dokaj uveljavljeni, tretji pa nekaj vmes.

Teme letošnje edicije so, kot poudari že sam naslov, performansi vseh vrst, interakcije med objekti in subjekti ter procesi, ki potekajo pred, med ali po performativnih akcijah. Zaradi nekoliko rigidno osnovane rdeče niti postavitve nekatera dela svoj smisel na razstavi najdejo malo težje. Pri izboru del je očitno vlogo igralo več kot le skladnost s konceptom, ki pa, zanimivo, v razpisu ni bil definiran. Razstava je tako medijsko raznolika, na ogled so postavljeni posnetki performansov, video-art, digitalne in klasične grafike, vezenine ter instalacije.

Postavitev se tako ne loči od drugih skupinskih razstav, ki jih je mogoče videti v tej ali oni galeriji. Nekatera dela so malo na silo potisnjena v okvirne tematske sklope, kar je že dobro znana kuratorska fora pri postavljanju takšnih skupinskih razstav, kjer razpis ne zahteva del, ki se skladajo z že vnaprej določeno temo. Tako si lahko v prvem, malo prenapolnjenjem prostoru obiskovalka ogleda posnetek performansa, sodobno grafiko, dve deli, ki se ukvarjata z beleženjem procesa performansa, in dva projekta, ki naj bi vzpostavljala nekakšen odnos med objektom in subjektom. V drugem prostoru kraljujejo dve instalaciji in dva objekta. V tretjem prostoru je obiskovalka na eni strani vabljena k interakciji, na drugi pa k ogledu digitalnih grafik dveh avtorjev.

Zadnji, četrti prostor je razdeljen na pol s temno zaveso in je namenjen projektom, ki operirajo z zvokom in zaslonom, obiskovalka se najprej sreča s tremi digitalnimi animacijami. Črna zavesa, ki deli prostor, po eni strani deluje kot bežna cezura pred zadnjim razstavljenim projektom. Po drugi strani pa morda kot cella v antičnem templju, kjer je postavljeno tisto najbolj sveto, najbolj pomensko, v tem primeru delo uveljavljene umetnice. Odpira se vprašanje, zakaj je bilo delo ene izmed bolj uveljavljenih razstavljalk deležno posebnega prostora in skorajda definirano kot vrhunec, ko pa je večina del drugih razstavljalcev le razpostavljena po prostorih galerije.

Tekst v razstavni brošuri se ne naveliča poudarjati, da sta razpis in razstava namenjena najmlajši generaciji ustvarjalk in ustvarjalcev. Razpis k sodelovanju vabi umetnice in umetnike, ki zaključujejo študij ali se soočajo s prvimi poskusi profesionalnega vključevanja v slovenski in mednarodni umetnostni prostor. Takšne in podobne dikcije se vlečejo prek vseh obrazstavnih tekstov. Ključne besedne zveze so: najmlajša generacija, priložnost za institucionalno razstavljanje, začetek poti, prvi poskus. Pred obiskom razstave bi tako obiskovalka pričakovala, da tudi če je videla nekaj razstav sodobne umetnosti, umentnikov in umetnic, ki razstavljajo na Premieri, ne bo predobro poznala. A temu ni čisto tako.

Večinoma sicer prevladujejo umetnice in umetniki, ki za seboj res še nimajo obsežnega seznama projektov ‒ ko za njimi pobrskaš na spletu, zadetkov ni kaj dosti. Med njimi pa izstopa nekaj imen s svojimi spletnimi stranmi in obsežnimi CV-ji ter neskončno dolgimi kronološkimi seznami samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, pa celimi kupi povezav do intervjujev in člankov o njihovem delu – umetniki, ki jih obiskovalka, če je vsaj nekajkrat letno prisotna na otvoritvah, nedvomno prepozna. Razstavo tako pesti podoben problem kot ostale razstave in galerije, ki trdijo, da so usmerjene v mlado, še ne tako uveljavljeno umetnost – torej uveljavljenost umetnikov, s katerimi sodelujejo. Očitno enigma, kdo je zares neuveljavljen mlad umetnik na začetku svoje poti institucionalnega razstavljanja, ostaja nerešena.

Kljub težavam z opredelitvijo »mladih umetnic in umetnikov« so na Premieri razstavljena dela sama po sebi zanimiva in kvaliteta del je ne glede na prepoznavnost avtorice ali avtorja načeloma na visokem nivoju. Nekateri umetniki, kot na primer Tine Lisjak, so bili za obiskovalko popolnoma novi. Razstavil je štiri fotografije pod naslovom Mokra voda / Nad Varnim. Subjekt serije je lebdeči človek med skokom v vodo in gledalci preko izkušnje subjekta podoživimo počitniško zabavanje ob vodi, privlačno izkušnjo občutka svobode ob navidez nevarnem dejanju, ki se konča s pljuskom. Izvorno črno-bele fotografije, ki so v velikih formatih na videz naključno razpostavljene po zidu, so obdelane z monokromimi filtri – rjavim, rumenim, oranžnim in rožnatim. Že samo zaradi svoje igrivosti in barvne sheme dajejo vtis naključnosti in nostalgije po počitnicah ob hrvaški obali.

Peti trienale mladih umetnic in umetnikov Premiera kljub težavam z neskladjem med svojimi cilji in končno razstavo predstavlja raznolik pregled umetniških praks najmlajše generacije umetnic in umetnikov. Razstava zaobjame različna področja, načine dela in medije, dela pa so vsebinsko izredno pestra. Možno je videti vse od feministično usmerjene produkcije, del, ki se ukvarjajo z vprašanjem identitete, kompleksnih manifestacijskih del in del, ki se dotikajo vprašanja medija kot takega. Najbolj pozitiven aspekt razstave so nedvomno najmlajši in najmanj poznani sodelujoči, saj so v prostor dejansko prinesli tako zaželene nove ideje in vzgibe, njihovih razstav pa še nismo imeli prilike obiskati. Malo bolj uveljavljeni umetniki pa so v Celje prinesli projekte, ki bi jih že tako ali tako pričakovali – takšne, ki se dobro vklapljajo v njihove že vzpostavljene opuse. Lahko le upamo, da bo naslednja Premiera resnično premiera in ne že peta ponovitev.

Iz Celja, Neža Vengust.

Naslovna fotografija: Facebook stran Centra sodobnih umetnosti Celje.