V današnjih Finih umetnostih si bomo ogledovali skupinsko razstavo Razširjeni vid, ki je od 16. februarja do 26. marca na ogled v galeriji Cukrarna. Razstavo je kurirala Alenka Trebušak.

Teza razstave je pričakovana. Ideja o enem in edinem pravem gledišču dela je iluzorna. Razstava se tako nameni prikazati iluzionistične trike umetniških del, ki jih razstavlja. Vendar to počne z očaranostjo nad spektaklom iluzije in ga ne prevprašuje. Ko se sprehodimo po hodniku, slišimo  loputanje vrat. Pozorna opazovalka ali vestna obiskovalka Cukrarne lahko opazi, da so na hodniku dodatna vrata. Zvok zapiranja vrat zaslišimo vsakič, ko gremo mimo.

Prijem, ki se pojavlja pri več delih, je ukvarjanje s svetlobnimi učinki in ustvarjanjem potopitvenega učinka s svetlobo. Ta vid razširjajo tako, da se ne ravnajo po centralni perspektivi in niso središčno organizirana, kot bi bilo recimo platno na steni, temveč gledalko obkrožajo. Tako je delo Uršule Berlot, ki v prostor vpne približno kvadratni meter velike kovinske plošče, ki pod kotom lebdijo nad gledalkino glavo. V njih so majhne luknjice, skozi katere pronica svetloba, ki ustvarja celosten ambient, v katerega mora gledalka vstopiti, da doživi delo. Delo tako doživimo s celim telesom.

Poleg tega je na ogled cela soba del, katerih glavni element je barvna svetloba. Večinoma gre za kipe, ki vključujejo neonske luči ali LED-lučke, gledalka pa se v poltemi sprehaja med svetlobnimi otočki. Večina teh del prostor obravnava kot prazno posodo, v kateri lebdijo in z njo nimajo interakcije. Postavljena so na anonimni podstavek. Izjema je delo Ksenije Čerče, ki razstavlja sliko na lesenem podokvirju, na katerega je napeta prosojna tkanina. Poteze na platnu so tako skupaj s konstrukcijo podokvirja kot senčni vzorec projicirane na steno za sliko. Nekatera dela vključujejo zvok, vendar tega gledalka ne izkusi kot razširitve vidne zaznave, temveč je učinek podoben kot pri prejšnjih dveh delih. Vidno zaznavo nekoliko razsrediščijo, vendar še vedno računajo predvsem nanjo. 

Eno od del nam pokaže, kaj se zgodi, če na belo ozadje slikamo s črno barvo, v primerjavi s tem, ko na črno ozadje slikamo z belo barvo. Bela, ki jo plastimo čez črno, bo ob beli brez črne podlage videti siva. Če bi táko sliko videli samo zase, bi se nam bela zdela pač bela. S tem primerom želimo pokazati, da razstava ne zapusti najosnovnejšega vokabularja likovnoteoretskih prijemov. Na prvi pogled se zdi, da se bo razstava razgrnila v učbenik likovne teorije ali pa da bo po njegovem vzoru razprla svoje sestavine. Že naslov razstave se s svojo jasnostjo in dobesednostjo obrača v smer razlagalnosti. Ta gledalki kaže orodja: predeluje likovne prvine in njihove medsebojne odnose ter likovne spremenljivke. Vendar ne zato da bi nam pomagala razumeti, kako delujejo in s svojim delovanjem konstruirajo vizualne iluzije. Tako svoje dobesednosti v vizualnem izrazu ne utemelji z razgrnitvijo in razlago, temveč omahne v prepuščanje optičnim iluzijam.

Dela v postavitvi stojijo na mestu sestavin, ki naj bi organizirale vidno zaznavo. Pri tem vsekakor nočemo reči, da so dela, ki jih gledamo, nezaključena ali da so zgolj praktična pomagala za razlago osnovnih sestavin vizualne zaznave, temveč da tako stojijo v razstavi. Kot triki v rokavu, sopostavljeni tako, da vsi govorijo: »Ne vidiš tega, kar misliš, da vidiš.« Taka izjava pa nasprotuje jasnosti, odprtosti in dostopnosti koncepta razstave. Predvsem pa obvisi v splošnosti. Ne gre zato, da bi delom očitali, da se ne razkrijejo in pojasnijo, temveč da je okvir preširok in izjava razstave zato brez napetosti. 

Bolj kot razširitve so mnoga dela preusmeritve pogleda na partikularne napake ali omejitve vizualne zaznave, zato si zaželimo, da bi jim bilo v postavitvi omogočeno, da se kažejo kot taka. Vsa dela govorijo z istega mesta in z izjavo, ki jim jo nekoliko vsiljujeta koncept razstave in postavitev. Ne stopnjujejo se ali govorijo med sabo, četudi so taktika vsakega od njih nekoliko drugačna in so orodja, ki se jih dela poslužujejo, drugačne barve, teksture ali kontrasta. Njihove izjave so izolirane in vpete v nedefinirano nabirko. Tako njihova dramaturgija postane ista. Udarna in kratka. Govori: »Zaznava je lahko tudi to.« Takšna pa ni zato, ker bi bila dela enaka ali ker bi bilo vsa dela možno opisati na tak način. Kot taka jih opredeljuje postavitev. Vodilo pri naboru del pa se zdi, da je: »Tega še nimamo!«

Poteza, da z izrazito formalističnimi deli ponazarjajo lastnosti vidne zaznave, izzveni kot pričakovana in obrabljena. V vakuumu formalizma izpade naivno pozitivna. Optimizem stopnjujejo nasičene barve, igrivost barvnih luči in vzorci, ki so značilni za precejšen del razstavljenih umetnin. Osrediščenje likovnoteoretskih konceptov v delih, ki bi se jih sicer dalo brati tudi na kak drugačen način, kaže na težnjo po prikazu univerzalne izkušnje zaznavanja, osvobojene konteksta in osredotočene na formo. 

Naboj marsikaterega razstavljenega dela je tako spodrezan in udušen, poleg tega pa izpostavitev forme naposled ne pokaže na univerzalnost. Prav nasprotno, izpostavi specifične poglede, dostopne le tistim, ki poznajo partikularne umetnostnozgodovinske reference. Ob ogledu se spomnimo še na opart šestdesetih, na gibanje light and space, na LA glass and plastic. Celota je pastiš referenc na ta in podobna umetniška gibanja, s čimer postane hermetična. Namesto na prevpraševanje objektivnosti, na katero aludira osredotočanje na vidno zaznavo, ne na gledanje ali pogled, se tako razstava zvrne predvsem na stil in partikularno estetiko minulih umetniških gibanj.