Izpod tlakovcev, greznica! (1. del)
Dandanes se vprašanje političnega nasilja v kontekstu zahodnega levičarstva zdi skoraj neumestno. Tudi tisti najbolj zagriženi revolucionarji-v-čakanju, ki prisegajo na nujo nasilja za nastanek in izpolnitev revolucionarnih situacij, v praksi vse prej kot prijemajo po orožju. Naj gre tu za etično dozoretje, ideološko fragmentacijo ali preprosto nejevoljo - leva gibanja na zahodu so, tudi v luči rasti fašističnih politik, očitno opustila organizirano nasilje kot mehanizem političnega boja; češ, da družbena klima ni prava, da materialni pogoji niso zreli ali da bi prerano nasilje zgolj ustvarilo kontraproduktivne rezultate. Tudi tisti najrazvpitejši nasilni incidenti zadnjih let, ki bi jih lahko, četudi le škiloma, uvrstili med »leve«, so dokaj bedni; izvedeni s strani izoliranih samotarjev, brez širšega političnega zanosa. Iz trenutnega obdobja pomnimo primer Luigija Mangioneja in pa atentat na desničarskega influencerja Charlieja Kirka, to pa je večinoma tudi to. Tu in tam neke levičarske skupine izvedejo kakšno simbolično sabotažo, tu in tam se udarijo z organi pregona.
A nekoč je bila leva militantnost resničen in odločujoč politični dejavnik v državah Zahoda; ko so levičarski borci trosili teror in nemir, bombardirali imperialistično infrastrukturo, ugrabljali, ubijali in sramotili politične funkcionarje ter vse do preloma tisočletja ohranjali nepokorno zvestobo svojim prepričanjem - v času, ko so tako komunistične stranke kot leva civilna gibanja že zdavnaj opustila kakršnekoli revolucionarne ambicije.
V tokratni Teoremi in njenem nadaljevanju, ki mu lahko prisluhnete naslednji teden v četrtek, bomo raziskovali dve osi vprašanj: Zakaj akti političnega nasilja, kot so jih izvajale leve militantne skupine v zahodnoevropskem kontekstu, niso uspeli proizvesti želenih rezultatov? Zakaj nekateri zgodovinski pretresi uspejo aktivirati množice tam, kjer drugi zatajijo? Je bil problem strateške narave ali taktične – je bilo nasilja premalo ali je bilo premalo disciplinirano, premalo drzno, usmerjeno v napačne strukture?
V drugem delu oddaje se bomo globje posvetili vprašanju, zakaj se je zahodna levica konkretno odpovedala političnemu nasilju? Zakaj se na Zahodu leva gibanja več ne organizirajo v oborožen boj in tudi v luči uspeha fašističnih politik vztrajajo pri nenasilju? Na kakšne spremembe v dinamikah oblasti so se odzivale levičarske militantne skupine ter s kakšno obliko politične oblasti se srečujemo danes?
Preko teorij Hobbesa, Lenina in Lacana bomo preučili dogodke maja '68, vzpon in razočaranje nove levice ter aktivnosti najbolj zloglasne levičarske teroristične skupine prejšnjega stoletja, zahodnonemške RAF (Rote Armee Fraktion).
Kakšno sranje! Kakšna obscenost! Naši gospodarji ne poznajo več nikakršnega sramu – prosto in prešerno sejejo po svetu svoj ogenj, ne da bi izkazali tudi trohico človečnosti do ogorelih. Pokažemo jim njihov ostudni odsev v televizorju, v poročilih pokolov, zlorab in genocidov, in oni ne odgovorijo niti več s tisto naslikano zaskrbljenostjo, s katero so včasih barantali za svoj ugled. Ne, danes bodo na naše obtožbe odgovorili z zanosom in na ves glas: Da! To smo bili mi. To je naše delo, naša lastnina, naš profit. Kaj nam morete? Mislijo, da so onkraj posledic – in imajo še kako prav!
Kolikokrat smo bili že soočeni s takšnim poniževanjem, tovariši, in kolikokrat smo nanj odločno odgovorili: Ne! Nič več! Kje so časi, ko smo grabili in klali, ko nismo samo žugali s prstom, temveč grozili z batino? Ko smo namesto solz prelivali kri? Mar nismo takrat vsakič prišli do spoznanja, da sta puška in bodalo močnejša kakor srp in kladivo? Preden se je oblast nehala bati našega besa, preden je za naša zborovanja kar sama začrtala poti in nam rekla, izvolijo vam upor, gospe in gospodje, a poskrbite, da ste doma, še preden pogasnejo ulične luči. Kolikokrat se bomo morali ponovno naučiti lekcije, da sistem razume le govorico nasilja in da smo z lastnim nasiljem zgolj zvesti časom, v katerih živimo? Nasilje je namreč vse okoli nas – v vsakem kilogramu cukra in kruha in mleka, ki ležijo na policah naših trgovin, ter v vsakem zidaku, ki sestavlja naše institucije. A zidake, kakor iz njih že zrastejo naše ječe, je moč tudi zalučati skozi okna.
Tovariši! Dovolj je bilo. Dovolj klečeplazenja, dovolj hlapčevanja, dovolj zadovoljevanja z drobtinami, dovolj morjenja z našim denarjem, v našem imenu in na račun naše vesti. Kaj se je zgodilo z nami? Govorite, da je sila podlaga vsega družbenega, in vendar v roke vzamete zgolj letake in transparente. Svoja srca polnite s sovraštvom, a ga usmerjate zgolj v sočloveka, čigar nejevoljo prezirate, ali pa v sebe, češ da niste dovolj revolucionarni, dovolj organizirani, da niste dovolj srditi v svojih prepričanjih. Končno vam lahko pogledam iz oči v oči in pritrdim: Da, imate še kako prav!
Ko se že ne izgubljate v preziru do lastne pasivnosti, pravite, da moramo čakati na prave pogoje, na pravi čas, ki že bo, ko bo le nastopil, iz nas izklesal ljudi, vredne svoje naloge. Pravite, da čas ustvari človeka. A ne pozabite, da človek ustvari tudi čas. Stvar je predvsem dialektična. Saj ste brali Hegla, upam? Potem veste: tako kot desnica črpa moči iz preteklosti, tako lahko iz nje črpamo tudi mi. Če se vrača fašistična militantnost – zakaj naj se ne vrne tudi naša? Lahko se dušite na svojih knjigah in manifestih, na svojem impotentnem organiziranju in drkanju debat. Najvišje etično načelo danes ni razum, temveč hrabrost! Prej ko boste to odkrili, manj bo prelite krvi, a ta bo zato toliko bolj plemenita.
Proces bo boleč, o tem ne podvomite niti za trenutek. A tako kot se zdravnik ne opravičuje za bolečino, ki jo z zarezi in injekcijami zada ranjenemu bolniku, da bi ga ozdravil, tako se tudi mi ne mislimo opravičevati družbi, ki boleha na smrtnem pragu in hlasta po naši intervenciji. Gorje, da odvrnete pogled, ko razgalimo njen gnoj in izprijenost!
Proletariat se razkraja, počasi, kot vretenčar v rastočem kropu. Postalo mu je preveč udobno, da bi opazil lastno odmiranje, in zato ga je treba strezniti z edinim orodjem, do katerega je še poslušen: uničenje! Kapital seje uničenje. Država seje uničenje. Zahod seje uničenje. Časi nas kličejo k uničenju. Boste prepoznali svojo usodo in se uničili z nami?
Tako naš revolucionar-v-čakanju hodi po družbi in klati svoj zvon, da bi prebudil speče. Koga z njim karikiramo? Zdi se, da je figura antikapitalističnega revolucionarja, ki bi prisegal na nujnost političnega nasilja, danes, predvsem na Zahodu, že docela izumrla. Tudi tisti najrazvpitejši nasilni incidenti zadnjih let, ki bi jih lahko, četudi le škiloma, uvrstili med »leve«, so dokaj bedni; izvedeni s strani izoliranih samotarjev, brez širšega političnega zanosa. Iz trenutnega obdobja pomnimo primer Luigija Mangioneja in pa atentat na desničarskega influencerja Charlieja Kirka, to pa je večinoma tudi to. Tu in tam neke levičarske skupine izvedejo kakšno simbolično sabotažo, tu in tam se udarijo z organi pregona. A bil je čas, ko je bila leva militantnost resničen in odločujoč politični dejavnik v državah Zahoda; ko so levičarski borci, v polnem prepričanju, da jim v jadra piha veter zgodovine, trosili teror in nemir, vse dokler niso njihove aktivnosti doživele oster zaton ob prelomu tisočletja. Poslušate Teoremo, drago tovarištvo, v kateri se danes posvečamo vprašanju levičarskega terorizma.
Druge polovice 20. stoletja se danes spominjamo kot zaznamovane z valovi levičarskega političnega nasilja, ki so zajeli tako države globalnega juga kot tudi tiste v samem imperialnem centru. V grobem lahko začrtamo dve fronti, dve formi organiziranega boja, ki izhajata iz te strukturne dualnosti: zahodnjaška oziroma centralna ter periferna, torej tista, ki je zajela države Latinske Amerike, Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda. Temeljna razlika, ki je razmejevala eno obliko oboroženega boja od druge, je izvirala iz pozicioniranosti držav v odnosu do svetovne imperialistične ureditve – če so bila komunistična in socialistična gibanja v regijah globalnega juga tesno prepletena z antikolonialnimi prizadevanji, ki so jim zagotavljala množično zaledje in s tem pomemben vir legitimacije, so nadobudni zahodni revolucionarji bili soočeni z drugačnim izzivom: zaradi svoje pozicije v osrčju imperialnega reda ti niso mogli apelirati na skupnega zunanjega, tujega sovražnika, z uporom do katerega bi zagotovili kohezijo različnih, tudi medsebojno nasprotujočih si ideoloških frakcij; njihov sovrag je moral biti namesto tega identificiran in izgnan iz njim lastne družbe.
S strateškega vidika so se zahodni komunisti torej gibali po precej drugačnem terenu kot njihovi tovariši na periferiji, katerih boj je potekal po linijah lažje razvidnih antagonizmov. Leva politična krajina na Zahodu se je izkazala kot posebej nekonvencionalna tudi zaradi povojne fragmentacije delavskih gibanj. Militantne levičarske skupine v zahodni Evropi so se rodile v času rasti tako imenovane nove levice; široke politične grupacije, ki je izhajala iz kontrakulturnih gibanj šestdesetih let in je bila kritična tako do kapitalističnega sistema kot tudi do sovjetskega realsocializma, sindikalizma in delavskih strank kot takih. Za razliko od tradicionalne, recimo temu stare levice, katere delovanje je bilo v glavnem zastavljeno v razredni dimenziji, je nova levica v ospredje postavljala vprašanja socialne pravičnosti, rase, spola, kulture in avtoritete, kar je že kazalo na ključen razhod s predobstoječimi levimi opcijami.
Demografsko gledano je imela nova levica zaledje v urbanih srednjerazrednih študentskih populacijah. Gibanje se je rodilo na univerzah, pod pogoji države blaginje in v času relativne materialne varnosti, kar pa nikakor ni pomenilo, da njegovi participanti niso gojili ambicij po revoluciji; pravzaprav so nanjo bolj prisegali kot predstavniki starega razreda levičarjev. Komunistične stranke so tisti čas namreč že opuščale revolucionarno retoriko in si prizadevale za integracijo v liberalni demokratični red, nova levica pa je bila tista, ki je dalje stremela po popolni družbeni preobrazbi; takšni, ki ne bi ustvarila preloma zgolj s kapitalizmom, temveč tudi s sovjetskim sistemom in konec koncev s sleherno obliko politične avtoritete.
Ključni mejnik v zgodovini nove levice so bili dogodki maja leta 1968, ko so se v Parizu vneli študentski protesti, vezani na frustracije s togim univerzitetnim sistemom v državi. Protestno vzdušje se je iz povoda pariškega študentskega izgredništva bliskovito in nepričakovano razširilo po vsej državi ter se prelilo tudi v tujino, ko so še druge študentske populacije po Evropi prevzele baklo upora in zanetile lastne vstaje. Glavni povod izven univerzitetnega konteksta sta predstavljala ameriška vojna v Vietnamu ter nezadovoljstvo delavstva s svojim položajem znotraj fordističnega kapitalizma. Protesti so francosko družbo na koncu pripeljali do splošne stavke, ob kateri je nadaljnji obstoj republike postal resno ogrožen. A do konca meseca se je situacija umirila; delavcem se je ugodilo s povišicami, sindikatom in univerzam pa so bile obljubljene reforme. Revolucionarni množici je oblast tako vrgla dovolj kosti, da je ta nehala kazati čekane. Junija se je iz tovarn že spet neprekinjeno dvigal dim.
Izid maja ‘68 je ustvaril specifičen subjektivni prelom: iskra študentskega izgredništva je vnela množični upor zgodovinskih razsežnosti, ki je dal mladim vstajnikom po vsej zahodni Evropi za trenutek misliti, da revolucija trka na vrata – vse dokler fantazma okoli bliskovitega padca kapitalizma ni naletela na nenaden, kajpak antiklimaktičen konec. Čeprav je nova levica še dolga leta po maju ‘68 nadaljevala in mnogokrat stopnjevala svoje protestne aktivnosti, s katerimi je želela ponovno oživeti revolucionarni trenutek, je vsepovprek postajalo jasno, da je zabave resnično konec. Nekateri pripadniki nove levice, ki niso bili zadovoljni s tem, kar so razumeli za marginalno, reformistično izboljšanje situacije, so prišli do lastnega zaključka: kapitalistični avtoriteti se je možno upreti tudi v imperialnem centru – dogodki maja ‘68 so to očitno dokazali. A za to, da bi se revolucionarna situacija začela, obdržala in izpolnila, množična politika sama ne zadostuje. Množice ne bodo ukrepale same, ne bodo se spontano radikalizirale, saj jih kapitalistični sistem redno podkuplja z materialnimi koncesijami, s katerimi se postopoma prilagaja na delavsko nezadovoljstvo in mu tako preprečuje, da bi se skondenziralo v en odločujoč prelom.
Na presečišču razočaranja z neuspehom nove levice na eni strani in, na drugi, s parlamentarnim sistemom, znotraj katerega so bile komunistične stranke – v kolikor so te sploh smele delovati – pokorne kapitalističnim interesom, se je tako razvila cela mreža levičarskih militantnih organizacij, ki so želele zapolniti nastalo politično vrzel. Te skupine so bile prepričane, da morajo v roke vzeti orožje po zgledu tovarišev globalnega juga in iz množic izklesati prej izgubljen ali izdan revolucionarni subjekt. Krstile so se za novo avantgardo evropskega delavstva; za edino entiteto, ki lahko preseže okostenelost parlamentarnih komunistov ter aktivira množice, da te prepoznajo in dokončno zlomijo svoje verige.
V času svojega delovanja so se levi militantneži lotevali vsega, od sabotaž in bombardiranja javnih ter vojaških objektov, do napadov na politične funkcionarje, velike industrialce in predstavnike imperialistične mašinerije. Praktično vse zahodne komunistične stranke so njihove dejavnosti obsojale za terorizem in trajalo je skoraj tri desetletja, da se je večina tovrstnih skupin razpustila, predala ali podlegla infiltraciji vladnih agentov. Danes se na njihove dejavnosti pretežno gleda kot na tragičen, a navsezadnje naiven poskus oživitve nekega latentnega revolucionarnega srda množic, ki je maja ‘68 za trenutek izgledal vseprisoten. Glavna lekcija, ki jo je moč izluščiti iz njihove zgodbe, leži prav v omejitvi nasilja kot orodja politične emancipacije.
V tokratni Teoremi in njenem nadaljevanju, ki mu lahko prisluhnete naslednji teden ob isti uri, bomo raziskovali dve osi vprašanj: Zakaj akti političnega nasilja, kot so jih izvajale leve militantne skupine v zahodnoevropskem kontekstu, niso uspeli proizvesti želenih rezultatov? Zakaj nekateri zgodovinski pretresi uspejo aktivirati množice tam, kjer drugi zatajijo? Je bil problem strateške narave ali taktične – je bilo nasilja premalo ali je bilo premalo disciplinirano, premalo drzno, usmerjeno v napačne strukture?
V nadaljevanju bomo poskusili odgovoriti na vprašanje, zakaj se je zahodna levica konkretno odpovedala političnemu nasilju. Zakaj se na Zahodu leva gibanja več ne organizirajo v oborožen boj in tudi v luči uspeha fašističnih politik vztrajajo pri nenasilju? Se da vse zgolj preložiti na »družbeno klimo«? Je levo nenasilje dokaz etičnega razvoja ali nekakšne strukturne nejevolje?
Za najrazvpitejši primer levega militarizma v danem kontekstu gotovo velja zahodnonemški RAF, Frakcija rdeče armade, znan tudi pod imenom Skupina Baader-Meinhof. Organizacijo so leta 1970 ustanovili radikalizirani levičarski intelektualci, študenti in politični aktivisti iz Zahodne Nemčije, ki so se oglaševali za komunistično in antiimperialistično urbano gverilsko skupino. Glavna tarča organizacije je bil zahodnonemški državni aparat, ki so ga mladi revolucionarji smatrali za globoko fašističnega in v celoti pokornega ameriški imperialni hegemoniji. Skupina je zato svoje sabotaže in bombne napade koncentrirala predvsem na sedeže državnih institucij in ameriške vojaške postojanke, poleg tega pa je targetirala tudi založniško hišo konservativnega medijskega mogula Axla Springerja, ki si je tisti čas lastil najvplivnejše zahodnonemške časopise, kot sta Bild in Die Welt. Do svoje razpustitve leta ‘98 je RAF stopnjeval svoje aktivnosti do ugrabitev, umorov in bančnih ropov. Pod črto je bila skupina odgovorna za vsaj 34 smrti.
Poleg dogodkov maja ‘68 je ključni dejavnik za rojstvo RAF predstavljal percipiran neuspeh nemške družbe pri iskrenem soočenju z njeno nacistično preteklostjo. Mladi levičarji Zahodne Nemčije so proces povojne denacifikacije v šestdesetih letih smatrali za neučinkovitega, saj je veliko nekdanjih nacističnih funkcionarjev še vedno nemoteno držalo visoke položaje v gospodarstvu in politiki. Temu razočaranju je pridodal tudi nastanek tako imenovane Velike koalicije leta ‘66 – politične združbe Socialdemokratske stranke in Krščanskih demokratov, ki ji je kot kancler predsedoval nekdanji član nacistične partije Kurt Georg Kiesinger. Proti tej koristoljubni, prokapitalistični aliansi, ki je nadzorovala skoraj 90 odstotkov Bundestaga, pa zahodnonemški levičarji niso mogli znotraj demokratičnih okvirjev niti potencialno tekmovati, saj so bile komunistične stranke v državi eksplicitno prepovedane vse od leta ‘56.
V odzivu na absolutno dominanco parlamentarne sredine se je tako oblikovala leva zunajparlamentarna opozicija, ki je želela organizirati politične in protestne aktivnosti onkraj okvirjev vladnih institucij. Prav ta opozicija je predstavljala temelj nemške različice študentskih protestov leta ‘68 in prav ta opozicija se je leta kasneje fragmentirala na ducate manjših gibanj – vključno s tistimi, ki so kategorično nasprotovala miroljubni rekonciliaciji z državo, češ da se ni mogoče pogajati z generacijo, ki je odgovorna za Auschwitz in ki še leta po vojni tolerira ter nagrajuje naciste z vladnimi mandati.
Člani organizacije RAF so bili prepričani, da je zahodnonemška družba v stabilnem, a patološkem in globoko protislovnem ekvilibriju. Spričo svoje pozicije v zahodnem kapitalističnem redu je Zahodna Nemčija seveda profitirala, a hkrati ni želela prevzeti soodgovornosti za imperialistično nasilje v Vietnamu in drugod, v katerega je bila implicirana kot vezalka ZDA. Država je želela gojiti imidž nekakšnega moralnega paragona povojne ureditve, ki bi opozarjal, da se grozovitosti druge svetovne vojne nikoli ne smejo ponoviti, istočasno pa si je mazala roke s krvjo imperializma in uživala njegove sadove.
Problem, kot so ga razumeli člani RAF, ni bil v tem, da nemško ljudstvo ni bilo dovolj informirano o razsežnostih vloge Zahodne Nemčije v imperialističnih vojnah, ampak v tem, da je povojna država blaginje nudila svojemu prebivalstvu dovolj ugodja, da je to lahko preprosto pogledalo stran od nasilja in se tako izognilo soočenju z dejstvom, da je novi liberalni red pod kožo prav tako fašistoiden kot tisti, ki je bil sprevrnjen leta ‘45. Strateška fantazija rafovcev se je vrtela prav okoli tega temeljnega protislovja, ki so ga želeli razrešiti: Z akti političnega nasilja, s katerimi bi targetirali imperialistično infrastrukturo, so želeli od države izvabiti pretiran represivni odziv, s čimer bi se razgalilo njeno fašistično jedro, ki se skriva pod iluzijo miru in demokracije. S tem bi prekinili krhko družbeno ravnovesje in neodločne prisilili, da se končno opredelijo, za katere vrednote so se dejansko pripravljeni postaviti. Državno represijo so rafovci torej pričakovali in si je želeli, saj bi ta liberalnemu redu odvzela vso legitimnost in tako odtujila zahodnonemško populacijo od lastnih političnih institucij.
A stava rafovcev se je izkazala za zgrešeno. Zahodnonemško prebivalstvo, ki je v začetnih letih delovanja RAF še gojilo neko mero sočutja z mladimi radikalci, se je ob eskalaciji njihovega boja vse bolj postavljala na stran državne oblasti – kljub dejstvu, da je vladni odziv bil, kot so napovedali rafovci, ekstremen: povečal se je družbeni nadzor, uvedlo se je izredne »antiteroristične« in »antiradikalne« zakone, tisti rafovci, ki so bili zajeti v vladnih operacijah, pa so sami bili podvrženi nenormalnim razmeram v zaporu. Fašizem je spet pokazal svoj obraz, so jamčili militantneži, a množice ga kot takega niso prepoznale. Akcije RAF je na koncu večina ljudi razumela kot arbitrarne in elitistične, ločene od realnih, vsakdanjih skrbi zahodnonemškega delavstva. Država se je tedaj prikazala ne kot fašistični zatiralec, temveč kot sila stabilizacije; kot porok demokratske normalnosti napram terorističnemu kaosu RAF. Dvoumje se je tako razrešilo, kot so rafovci tudi napovedali, toda zgolj v prid obstoječi avtoriteti.
Proti takšni obliki nasilja, kot so ga izvajale RAF in podobne skupine tistega časa, najdemo v levem teoretskem kanonu že dolgo kritično tradicijo. Vsi od Marxa do Lenina, Trockega in Maa so obsojali fenomen majhnih revolucionarnih skupin, ki mislijo, da lahko z lastnimi vstajami in akti terorja sprožijo širše revolucionarno stanje. Takšna avanturistična miselnost je najbolj udarno grajo prejela od Lenina, v njegovem delu Levičarstvo: otroška bolezen komunizma. V tekstu Lenin napade ultraleve tokove komunističnih gibanj v Nemčiji in Veliki Britaniji, ki se niso želela vključevati v parlamentarne procese oziroma sploh iskati kompromisov s kapitalističnim sistemom, saj so takšne kompromise jemala za izdajo revolucionarnih idealov.
Kategorična zavrnitev vključevanja v reakcionarne institucije, kot je trdil Lenin, v prvi vrsti odtuji množice od komunističnih gibanj, »radikalnost« tovrstnih skupin pa postane zgolj dekorativna. Pri avanturizmu gre torej za nekakšno nestrpnost z zgodovinskimi procesi, ki zmotno razume manjšinske akcije kot nekaj, kar lahko izzove množično revolucijo, neozirajoč se na objektivne razmere. V najboljšem primeru takšne dejavnosti izpuhtijo v irelevantnost, a pogosteje provocirajo represijo prezgodaj in izolirajo revolucionarje od delavskega razreda – prav takšna usoda, kot je doletela Frakcijo rdeče armade.
Rafovci dejansko niso mislili, da gre pri njihovih aktivnostih za goli avanturizem ali da to, kar delajo, ne igra vloge v širšem delavskem gibanju. Svoj boj so videli kot zgodovinsko utemeljen – nase so gledali kot na skupino, ki se odziva na že dozorelo krizo legitimnosti liberalne demokracije. Mislili so, da zgolj pospešujejo in izostrujejo družbena protislovja, nase pa niso gledali kot na izolirane teroristične skupine, temveč kot na urbano fronto veliko večjega, globalnega revolucionarnega boja, v stalni ideološki navezi na fronte v Vietnamu, Palestini in drugod.
Obenem so bili člani RAF prepričani, da delujejo v posebej neprecedenčnih časih; Leninova svarila so izhajala iz konteksta napol fevdalne, avtokratske družbe. A RAF in druge skupine so se rodili v času naprednega kapitalizma in vpetosti v sistem ameriške hegemonije. Argument je bil, da sta parlamentarna integracija in potrošniška kultura pasivizirali delavski razred do te mere, da se ta ne more nikoli spontano radikalizirati. Čakanje na dozoretje »objektivnih pogojev«, kakor so radi govorili stari marksisti, so rafovci razumeli kot predajo v pasivni fatalizem – predvsem v oziru do dejstva, da so tradicionalne komunistične partije že tako ali tako opuščale svoje prvotno poslanstvo.
Ključno pomanjkljivost revolucionarnega nazora rafovcev lahko najdemo v miselnosti, da sta kriza legitimnosti in nezadovoljstvo množic zadostna pogoja za družbeni prevrat. Njihov neuspeh lahko jemljemo kot potrdilo Leninovega pisanja o revolucionarnih situacijah. Te naj bi izpolnjevale tri pogoje: vladajoči razred ne more več vladati, kot je nekoč, množice nočejo več živeti, kot so nekoč, in ključno, obstaja organizirana kapaciteta za prevzem oblasti. Rafovci so verjeli, da sta prva dva pogoja izpolnjena; imperializem v Vietnamu je delegitimiziral države Zahoda. Študentski protesti in delavske vstaje leta ‘68 so kazale na množično nezadovoljstvo. A zanemarili so prav tretji kriterij: obstoj alternativnih organov moči. Kdo bo namreč prevzel vajeti po tem, ko bo država padla? Nova levica je bila fragmentirana in sumničava do avtoritete kot take, tradicionalne komunistične stranke pa so bile že v procesu integracije v liberalni demokratični red. Rafovci so v lastni revolucionarni fantaziji igrali zgolj vlogo katalizatorja in nikoli niso osmislili, kdo bo poveljeval jutrišnjemu dnevu. Ta napačna ocena se je izkazala za usodno.
Revolucije so kaotične zadeve – kot je že opazil Marx, se večkrat zgodi, da množice ob zgodovinskih prelomih ne sledijo temu, kar bi socialistični teoretiki označili za njihov »razredni interes«. Namesto tega se večkrat zgodi, da sežejo po tisti ureditvi, ki je že dokazala, da lahko zagotovi največ varnosti pred kontinuiranim kaosom. Tudi najbolj dodelana analiza razrednih dinamik se mora na neki točki ukloniti nekakšnemu »predrazrednemu« razumevanju psihologije množic, če želi doumeti, kaj v temelju določa izid revolucionarnih stanj. Prav takšno analizo najdemo v trezni razsvetljenski misli – specifično pri filozofu Thomasu Hobbesu in njegovi normativni teoriji oblasti.
Hobbes v svoji teoriji suverenosti govori o pogojih možnosti za kristalizacijo kakršnekoli politične avtoritete. V svojem temeljnem delu Leviatan svojo razlago začne z naravnim stanjem človeštva – nekakšno predcivilizacijsko, predpolitično situacijo, kjer naj bi imel vsak posameznik enako zmožnost poškodovati sočloveka. Ker v takšnih pogojih vladata strah in negotovost in ker manjka možnost kakršnegakoli stabilnega sodelovanja, racionalni akterji odkrijejo, da preživetje brez reda ni mogoče. Tedaj sklenejo zavezo: vsak posameznik preda svojo individualno možnost do nasilja na eno samo avtoriteto, ki prejme monopol nad legitimnim nasiljem v družbi in s tem zagotovi varnost ter predvidljivost v življenjih svojih podložnikov. Gre za figuro suverena; funkcijo oblasti, ki je lahko utelešena v instituciji, v državi ali osebi kot nosilcu absolutne oblasti. Hobbesova teorija suverenosti nam tako lahko pomaga razumeti, zakaj terorizem kot sredstvo politične aktivacije načeloma zataji; terorizem – oziroma nelegitimno nasilje kot tako – poveča družbeno tesnobo ter s tem zahtevo množic po zaščiti. Ker se suveren tedaj izkaže za edinega, ki lahko ponudi to zaščito, se legitimnost njegovega mandata zgolj utrdi.
Ta logika je bila razvidna tudi lani na slovenskih tleh, specifično v navezavi na incident romskega nasilja, ki je državi podal mandat za večji nadzor in povečanje pristojnosti represivnega aparata. Kot je dogajanje pred kratkim za Disenz komentiral Miha Blažič oziroma N’toko:
»[S]lovenskemu vladajočemu razredu [je] varnostni incident uspelo spremeniti v državotvorni dogodek, v priložnost, da se razklani in atomizirani državljani pod zastavo Varnosti ponovno poistovetijo s svojo Državo, njenimi institucijami in represivnimi organi. […] Vlada mora pokazati nekaj šibkosti in se naposlušati nekaj psovk, da lahko v naslednjem trenutku znova nastopi kot edini suvereni izraz ljudske volje, represivni organi morajo prejeti nekaj udarcev, da lahko v naslednjem trenutku sami tepejo z večjo legitimnostjo. Že res, da pripadniki srednjega razreda protestirajo in žvižgajo na politike, a njihovo resnično sporočilo ni 'dol s sistemom', ampak 'več sistema' – želja, ki jim jo vladajoči razred z veseljem uresniči.«
Seveda pri dotičnem primeru ni šlo za kakršnokoli načrtovano ali politično motivirano nasilje. Ampak suveren, v tem primeru slovenska država, prebavi nasilje na isti način, ne glede na namen ali orientacijo. Ključen je zgolj status nasilja kot legitimnega ali nelegitimnega. A kaj, ko gre za širši upor, ki ga suveren težje zatre? Kako lahko po Hobbesovi teoriji razumemo revolucijo?
Hobbes vidi uporništvo kot delni zdrs nazaj v stanje narave, torej stanje vsesplošne negotovosti in strahu. Vsak neuspeli upor deluje kot nekakšen empirični testni primer, ki potrdi osnovni smoter suverena: samo močna, enotna sila lahko vzdržuje red. Ko suveren naredi konec vstaji, se poveča percipirana cena za neposlušnost, kazni postanejo vidljive in s tem pedagoške, poveča pa se tudi pričakovanje, da bo ponovno uporništvo spet zatajilo. Serija majhnih, izoliranih nasilnih dejanj tako skozi čas prej utrdi oblast, kot pa da bi jo postopoma degradirala. Hobbes hkrati trdi, da ljudje nenehno preračunavamo, kdo dejansko nosi moč v družbi. Če suveren denimo ob stalnem in koncentriranem nasilju ne more več ščititi ljudstva ali če se izkaže, da ljudstvo lahko bolje zaščiti neka druga sila, se zvestoba ljudstva preusmeri. Če uporniška sila zmaga, postane novi suveren – a to deluje le takrat, ko ima rivalska sila jasno zmožnost nuditi red in zaščito.
Tu spet naletimo na prejšnji leninistični problem: Kdo zavlada dan po revoluciji? Teroristične skupine strukturno niso mogle zapolniti te vloge, niti niso svojega poslanstva razumele na tak način. Kaj pa komunistične stranke? Te so, kjer so bile legalne, imele milijone članov, elektoralno moč in podporo – ampak so bile tedaj že zavezane parlamentarni integraciji in tako k podreditvi pod obstoječo figuro suverena, povzetega v projektu liberalne demokracije. Tako ni dovolj, da obstaja zgolj alternativna organizacija moči, saj mora ta tudi delovati kot projekt nove, alternativne suverenosti.
Pri vprašanju nastanka in dovršitve revolucionarnih stanj je ključna dimenzija legitimnosti. Kakršenkoli oborožen upor je z vidika suverena seveda vedno obravnavan kot neupravičen, saj posega v njegov monopol po nasilju. Šele takrat, ko je figura starega suverena v celoti sprevrnjena, torej takrat, ko nastopi nova avtoriteta, lahko ta retroaktivno upraviči vse svoje predhodno nasilje in prav to prikaže kot nujno. To pa ne pomeni, da se lahko sleherna politična sila enostavno izogne vprašanju legitimnosti, dokler pač ne prispe na oblast. Če želi imeti kakršnokoli priložnost, da se vzpostavi kot novi suveren, mora imeti že prej seme podpore v splošni populaciji; pa četudi delno in prikrito. Leninistično kritiko okoli revolucionarnih avanturistov lahko razumemo prav v tem registru; šele množična podpora – niti ne nujno večinska, a vsekakor izdatna – lahko zagotovi, da se politična avtoriteta po prevzemu oblasti na oblasti tudi obdrži, saj bo sicer njeno nasilje obravnavano kot zgolj kriminalno, ne pa revolucionarno.
Podobno branje okoli legitimnosti nasilja v imenu revolucije je ponudil francoski režiser Jean-Luc Godard v filmu La Chinoise, ki je izšel v letu 1967, torej v letu pred študentskimi vstajami. Tisti čas je v Franciji med študenti že šumela revolucionarna energija, utemeljena v vsesplošnem dvomu v avtoriteto in v standardno, partijsko in sindikalno formo razrednega boja. V filmu spremljamo skupino mladih pariških maoistov, premožnih otrok urbane buržoazije, ki – sledeč njihovemu lastnemu razumevanju maoistične teorije – želijo s političnim nasiljem izzvati revolucijo na področju kulturnih in izobraževalnih norm. Aktivnosti protagonistov so prikazane kot protislovne in naivne; tekom celotnega filma, ki se večinoma odvija v razkošnem stanovanju družine enega izmed članov celice, študenti pridigajo o nuji po preseganju razredne družbe, a se sami med sabo ne morejo niti ideološko pobotati niti sprevideti, kako jih njihov lastni materialni položaj izolira od tveganj pravega revolucionarnega stanja.
Proti koncu filma najbolj ideološko predana članica celice izvede poskus atentata na nekega političnega funkcionarja, pri čemer pa pomotoma ubije napačno osebo. Pozneje na vlaku sreča filozofa Francisa Jeansona, ki predstavlja nekakšno starševsko figuro komunista starega kova. Ta dekletu v grobem argumentira, da je revolucionarno nasilje smiselno le takrat, ko je zasidrano v širšem, popularnem zaledju – da brez množične podpore nasilje postane zgolj simbolični spektakel in da se intelektualci ne morejo preprosto imenovati za subjekte zgodovine.
Splošna lekcija filma se tako vrti okoli dikcije, da noben posameznik ali skupina posameznikov ne more ukrepati namesto množic, brez podpore množic ali zgolj v njihovem imenu. Nasilje sámo, četudi je ideološko utemeljeno in docela racionalno, ne more roditi legitimnosti, temveč je legitimnost tista, ki ustvari pogoje, da nasilje sploh postane politično smiselno. Film je tako predvidel nauk, ki so ga morale vse levičarske militantne skupine v naslednjih desetletjih izkusiti na lastni koži.
Drago poslušalstvo, danes ne bomo mogli izčrpati celotne problematike. V prihodnji ediciji Teoreme, ki bo na sporedu ta četrtek ob 13. uri, bomo podrobneje preučili, kako so leve militantne skupine razumele legitimnost lastnega boja – raziskali bomo, na kakšen način so njihove aktivnosti delovale kot odziv na novo obliko kapitalistične oblasti. Dalje bomo poskusili razločiti, kakšne zgodovinske razmere so sploh omogočale, da so takratni mladi revolucionarji razumeli oborožen boj kot smiseln, kdaj in zakaj se je to mišljenje prenehalo ter zakaj ga danes ni več. Slišimo se v četrtek.
Dodaj komentar
Komentiraj