Dandanes se vprašanje političnega nasilja v kontekstu zahodnega levičarstva zdi skoraj neumestno. Tudi tisti najbolj zagriženi revolucionarji-v-čakanju, ki prisegajo na nujo nasilja za nastanek in izpolnitev revolucionarnih situacij, v praksi še zdaleč ne prijemajo po orožju. Naj gre tu za etično dozorevanje, ideološko fragmentacijo ali preprosto nejevoljo - leva gibanja na zahodu so, tudi v luči rasti fašističnih politik, očitno opustila nasilje kot mehanizem političnega boja; češ, da družbena klima ni prava, da materialni pogoji niso izpolnjeni ali da bi prerano nasilje zgolj vodilo v kontraproduktivne rezultate. Tudi tisti najrazvpitejši nasilni incidenti zadnjih let, ki bi jih lahko, četudi le škiloma, uvrstili med »leve«, so dokaj bedni; izvedeni s strani izoliranih samotarjev, brez širšega političnega zanosa. Iz trenutnega obdobja pomnimo primer Luigija Mangioneja in pa atentat na desničarskega influencerja Charlieja Kirka, to pa je večinoma tudi to.  Tu in tam neke levičarske skupine izvedejo kakšno simbolično sabotažo, tu in tam se udarijo z organi pregona.

A nekoč je bila leva militantnost resničen in odločujoč politični dejavnik v državah Zahoda; ko so levičarski borci trosili teror in nemir, sabotirali imperialno infrastrukturo ter vse do preloma tisočletja ohranjali nepokorno zvestobo svojim prepričanjem, v času, ko so tako komunistične stranke kot leva civilna gibanja že zdavnaj opustila ambicije po družbeni preobrazbi.

V tokratni Teoremi in njenem nadaljevanju, ki mu lahko prisluhnete naslednji teden, bomo raziskovali dve osi vprašanj: Zakaj akti političnega nasilja, kot so jih izvajale leve militantne skupine v zahodnoevropskem kontekstu, niso uspeli proizvesti želenih rezultatov? Zakaj nekateri zgodovinski pretresi uspejo aktivirati množice tam, kjer drugi zatajijo? Je bil problem strateške narave ali taktične – je bilo nasilja premalo ali je bilo premalo disciplinirano, premalo drzno, usmerjeno v napačne strukture?

V drugem delu oddaje se bomo globje posvetili vprašanju, zakaj se je zahodna levica konkretno odpovedala političnemu nasilju? Zakaj se na Zahodu leva gibanja več ne organizirajo v oborožen boj in tudi v luči uspeha fašističnih politik vztrajajo pri nenasilju? 

Preko teorij Hobbesa, Lenina in Lacana bomo preučili dogodke maja '68, vzpon in neuspeh nove levice ter aktivnosti najbolj zloglasne levičarske teroristične skupine prejšnjega stoletja, zahodnonemške RAF (Red Army Faction).