V Aksiomi se nam predstavlja švicarski dvojec Mediengruppe Bitnik, ki v robinhoodovski maniri združuje aktivizem in politični performans. Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo ne nastopata kot nadomestek avtoritete, ki jo kritizirata, temveč njene metode razodeneta in jih hkrati predajata občinstvu v uporabo. Njuno ustvarjanje, kot se spodobi, vedno povzroča sive lase varuhom zakona, posledična medijska pozornost pa je kanal, preko katerega komunicirata s širokim družbenim krogom.

Da pri tem nastopata predvsem kot umetnika internetne generacije, ni naključje. Nikjer drugje ne prehaja odnos med posameznikom in avtoriteto v konformizem tako neopazno in instantno kot na spletu, nikjer drugje ni meja med legalnim in nelegalnim tako izmuzljiva. Posledično so lahko umetniške intervencije, ki črne luknje globalnega medmrežja razkrinkajo, zelo boleče. S temi intervencijami se družbena moč tehnologije od institucij kanalizira nazaj k uporabniku/oškodovancu, ki mu je na voljo orodje, očiščeno svoje samoumevnosti in navidezne logičnosti.

Umetnika skušata osmešiti in onemogočiti tiste akterje, ki se zlorab tehnologije poslužujejo, ne želita pa zatreti pozitivnega socialnega potenciala tehnološkega napredka. Saboterstvo, kot smo mu na primer priča v nedavnem projektu Surveillance chess, pri katerem dvojec Bitnik prevzema nadzor nad kamerami londonske podzemne železnice, ni samo sebi namen. S šahovnico, ki se pokaže na ekranu nadzornikov, umetnika predstavnike oblasti povabita, naj z njima odigrajo virtualno partijo šaha, s čimer želita poudariti, da je treba med nadzorniki in nadzorovanci vzpostaviti primerno ravnotežje. Začetni anarhistični impulz se prevesi v komični dialog z nosilci moči.

Pri projektu Delivery for Mr. Assange je tehnologija kot orodje družbenega aktivizma še bolj izpostavljena: Weisskopf in Smoljo Juliannu Assangeu na ekvadorsko ambasado pošljeta paket, v katerem se skriva kamera mobilnika, ki skozi luknjo snema dogajanje. Prenos iz mobilnika je bil ves čas dostopen na spletu in je sprožil pravo spletno evforijo. Ljudje, ki so spremljali popotovanje paketa do Assangea, so se prek prenosa zelo navezali na napravo in njene poštne uspehe ter neuspehe začeli doživljati zelo osebno. Koncept nadzora, ki ga običajno izvajajo varnostni organi, dvojec Bitnik prevprašuje na način, da ga s simboličnim dejanjem preda v uporabo javnosti. Z minimalno gesto se razmerje moči poruši in na novo izgrajuje, hkrati z aktivistično intervencijo pa se opozarja na problem pomanjkanja pozitivnega nadzora nad zlorabami medmrežja.

Na podoben način kolektiv Mediengruppe Bitnik dvoličnost uporabe tehnologije obravnava v projektu, ki je predstavljen v Aksiomi. Random Darknet Shoper je spletni performans, pri katerem program, ki ga ustvarita Weisskopf in Smoljo, "samostojno" nakupuje po spletnih trgovinah. Izdelki, ki si jih izbere in plača, po nekaj tednih prispejo v galerijo, kjer jih razstavita kot dokument izvedbe performansa. Seveda najbolj bode v oči dejstvo, da avtorja nadzor nad uporabo tehnologije prepustita tehnologiji sami. Sprva bi lahko pomislili, da gre za še eno znanstvenofantastično vizijo sveta, v katerem stroji prevzemajo oblast, a to ni bistvo.

Umetnika programiranega nakupovalca nagovarjata z imenom, Random Darknet Shoper, na otvoritvi nam predstavita vzpostavitev tega programskega sistema, vabita nas, da pokukamo v njegov "vsakdan" in nam v galeriji predočita produkte njegove dejavnosti. Random Darknet Shoperja se ne bojimo, saj se v njem v resnici prepoznamo. Nekontrolirano in nebrzdano nakupovanje ne gre programu nič bolje od rok, kot bi šlo vsakemu od nas. Tudi za nečloveškega nakupovalca velja: Kupujem, torej sem.

Kanali, prek katerih programček nakupuje, so del tako imenovanega deep weba ali darkneta, nekakšnega spletnega črnega trga. Naš računalniški nakupovalec se včasih odloča tudi za nakupe spornih izdelkov, kot so mamila, ponaredki in nevarna zdravila. Ti izdelki se na spletu nahajajo v neki transnacionalni brezpravni oazi, ko z nakupom vstopijo v fizični svet galerije, pa postanejo ilegalni. Ker jih je kupil program, je nejasno tudi, kdo bo odgovarjal za posledice nakupa. Umetnik? Galerija? Ali pa bo dejanje država preprosto pogoltnila? Izkaže se, da incident izzveni v humorni zagati organov pregona, ki se s problemom ne znajo soočiti. Podobno kot pri drugih projektih dvojca Bitnik je oblast osmešena, da se lahko vzpostavi zavedanje o spornosti trenutnega ustroja.

Zdi se torej, da tokratno delo kolektiva Bitnik hkrati nagovarja tako posameznikovo nekritično uporabo spleta kot sporno brezpravnost virtualnih sistemov. Ob tem pa je zanimiv predvsem osebni odnos, ki ga kot gledalci vzpostavimo z Darknet Shoperjem - čeprav njegovo delovanje odraža omenjene zakonske dileme, nas to ne odvrne od fascinacije nad svobodo, ki jo internet oziroma darknet programčku omogoča. Digitalni nakupovalec zgolj naivno izkorišča poplavo priložnosti, ki mu jih medmrežje nudi, in prav ta odprtost je tista kvaliteta, ki jo najbolj cenimo uporabniki spleta. Katastrofični scenariji niso potrebni in jih v delu ne zaznamo. Smo pa povabljeni, da razmislimo o prepletanju demokratičnih potencialov interneta in zlorabah, ki izvirajo iz istega potenciala.