Na letošnjo zadnjo novembrsko nedeljo se je zaključil 58. beneški bienale. Junijska erešovska recenzija bienala se je osredotočila na njegove ekološke in postčloveške aspekte ter privzela v obzir predvsem nacionalne paviljonske predstavitve. Tokrat pa se bomo posvetili glavni skupinski razstavi, ki jo je pod naslovom May You Live in Interesting Times oz. Živite v zanimivih časih kuriral Američan Ralph Rugoff. Osrednjo bienalno razstavo je razdelil na dve lokaciji - nahajala se je v centralnih paviljonih Arsenala in Giardinov - in na njej predstavil dela devetinsedemdesetih umetnic, umetnikov in umetniških kolektivov. 

Kot nam nakazuje že sama ambivalentnost naslova – Živite v zanimivih časih oz. Živite v zanimivih časih, k čemur moramo prišteti vsaj še možno pejorativno rabo besede »zanimivo« –, želi razstava skozi dela in njihovo postavitev graditi, izpostavljati in plastiti kontradikcije in paradokse, kar naj bi omogočalo prav take – multiple – interpretacije. Dramaturški lok tako vsebuje precej ponavljanja del istih umetnic in umetnikov, ki skozi različne kontekste oz. okolja zadobivajo drugačne pomene. Moment ponavljanja se ponovi tako, da se isti umetniški akterji pojavijo na obeh lokacijah. V nekaterih primerih so izjave del istega umetnika komplementarne, spet v drugih pa krenejo v ponekod celo diametralno nasprotno smer.

Same izjave del, kot jih narekuje razstava, so same po sebi dokaj šibke, trivializirane in ponekod celo utišane, kar pomeni ravno nasprotno od dobre kuratorske prakse. Marsikatero delo, denimo Gospod zapuščenega uspeha Marie Loboda, bi v kakšnem manj invazivnem okolju lahko izpadlo precej bolj kompleksno in navdušujoče ter bilo brano še kako drugače kot popreproščena ilustracija kritike dehumanizirajočega kapitalističnega sistema. Kot drug ekstrem razstave lahko izpostavimo pompozen moralizirajoči voajeristični in v vseh ozirih problematični objekt Christopha Büchela Barca Nostra – ladjo, ki je skupaj z okrog tisoč migranti junija 2015 potonila v Mediteranskem morju, po dvigu iz morske gladine pa so jo sčasoma prepeljali in razstavili v Benetkah. 

V podobno prvožogno smer gre tudi grafitiran zid z bodečo žico Terese Margolles. Večina razstavljenih del pa se nahaja nekje vmes; v suhoparno estetizirani in vsebinsko ter intelektualno povsem mlačni sredini. Celostno razstava tako deluje skrajno površinsko, marketabilno, wannabe catchy. Pa seveda ogromno ali kako drugače napihnjeno, kot je pač v navadi na beneških – in tudi drugih – bienalih. Takšne najbolj tipične bienalske kose so prinesli recimo Liu Wei, Arthur Jafa, Sun Yuan in Peng Yu. Še posebno zadnja dva sta z Ne morem si pomagati, v nek terarij zaprtim robotom, ki kontinuirano pometa rdečo tekočino, najbrž zmagovalca v razmerju med grandioznostjo in kapitaliziranjem na strojno fascinacijo ter trivialnostjo obravnave predmeta zanimanja. Deli Rosemarie Trockel sta eksemplarični za obraten problem, saj se zdi koncept še relativno zanimiv, škripa pa izvedba. Moč je bilo sicer najti ene par hvaležnih prekinitev razstavnega toka, ekstra simpatični so bili denimo butični asemblaži Jesse Darling. A na splošno je bil letošnji bienale zares še prav posebej klavrn, kar kontra stimulativen, in to tudi po bienalskih standardih.

Bil pa je tudi zelo »ameriški«, kar se bi morda na prvi pogled zdelo čudno reči o razstavi, pri kateri so v relativno veliki meri zastopani ljudje z neevropskimi ali neameriškimi potnimi listi. Ne samo, da iz Združenih držav prihaja sedemnajst umetnikov, še dodatnih devet jih tam živi in deluje – pa čeprav njihov zapis ob imenu trofejsko navaja kakšno afriško ali azijsko državo. »Ameriška« je tudi sama razstavna zasnova, zaradi katere številna dela izpadejo kot nedorasli, naivni in spodleteli poizkusi modernističnega slikarstva, npr. slike Apichatponga Weerasethakula, Michaela Armitagea in Julie Mehretu. Ali pa Jill Mulleady in njene sodobne variacije Munchove vizualne govorice. Če te njene slike kaj ilustrirajo, potem je to ideološka rigidnost zahodnega umetnostnega kanona. Podobno lahko rečemo za slikarije Mehretu, ki se tako močno trudijo zasesti mesto dediča abstraktnega ekspresionizma z afriškim tvistom, da se estetski učinek podobe odvije nekje med smešnim in odvratnim.

Ta vključujočnost, ki ni navidezna le v PR materialih, je verjetno eden izmed glavnih problemov bienala. Vseobsegajoče pretendira že krovna tema in poudarjanje – s kuratorjevimi besedami – »močne delitve v družbi in družbenemu diskurzu« ter »fenomena lažnih novic«. Tako se je denimo prvič v zgodovini zgodilo, da so bile glede na spol sodelujočih v večini umetnice. Opaznih je bilo tudi veliko black power momentov. Skratka, skrajno politično korektno kuratorsko postopanje. Ampak kaj s tem dejansko pridobiš? Očitno zgolj eksemplarično razstavo nečesa, kar je narobe z nereflektirano politično korektnostjo, ki naslavlja zgolj vrh ledene gore spolnih, etničnih in vseh drugih diskriminacij in neenakopravnosti. Normativ še vedno ostane isti, samo da je tokrat izvedba pač toliko bolj bedna, ker vanj skušaš stlačiti tudi stvari, ki tja ne pašejo. 

To, skupaj s popreproščanjem umetniških del in populistično-osnovnošolskim nabojem razstave nasploh, so ključni problemi bienala. Gre za podobno taktiko floskulanskosti oz. brezvsebinske klikabilnosti, kot jo ubira naslov tega članka: »smrt bienalom, svoboda umetnosti«. Predvsem za šalo, malenkost pa tudi zares, saj bi dejansko utegnilo razmisliti o tem, kako bi smrt bienalov in drugih ogromnih razstavnih formatov – skupaj z njihovimi preobilicami umetniških del in vizualnih impulzov, ki od obiskovalca zahtevajo tudi celo- ali celó večdnevne napore – utegnila koristiti oz. pozitivno vplivati na umetnike in umetnost nasploh.