Teater milnih mehurčkov

Teater milnih mehurčkov

Recenzija dogodka
16. 5. 2012 - 13.00

Minilo je komaj leto, odkar je naše hrame kulture zadnjič obiskal Jan Fabre [jan fabr], vsestranski belgijski multi-umetnik. Ni ga bilo pričakovati tako hitro, a vendar se je vrnil, kam drugam kot v Maribor, prestolnico kulture. Nazadnje je v sklopu kuriranja 17. edicije festivala Exodos Ljubljano zavzel kar s tremi vzporednimi razstavami in predstavo Prometej: Pokrajina številka 2 in tudi tokrat ni skoparil s svojo performativno ekstravaganco. Poleg svetovne premiere plesne predstave Droge so me obdržale pri življenju v Umetnostni galeriji Maribor gostijo retrospektivno razstavo treh umetnikovih projektov iz prve dekade tega tisočletja. Namesto nagačenih psov, antičnih bogov in invalidskih vozičkov iz skarabejev se Fabre v Mariboru predstavlja s hvalnico drogam, telesnim tekočinam, gangsterjem in svoji ljubezni direktno - umetnosti.

Nedvomno bo ob koncu prispevka iz vseh telesnih por prav počasi gomazela kot med osladna beseda, umetnost, a kaj, ko imamo opravka s  človekom, ki pravi, da ga je umetnost obranila zapora. Kot smo ga imeli priliko spoznati na četrtkovem vodstvu po razstavi, je Fabre odraščal v revnem okolišu Antwerpna, postal član tolpe in bil zaradi vlomov večkrat zaprt. Tako se je že v rani mladosti soočil s sprejemanjem tveganja hoje po robu, ki jo v svojih delih kontinuirano prestopa in v čemer opazovalec nemalokrat išče razloge za njegovo neizčrpno inovativnost. Pa naj gre za gledališče, risbe, dramatiko, film, ali pa s krvjo podpisane performanse. Sicer pa še zmeraj strogo ločuje med »arts and crafts« in si zna sam namešati barve za svoje skice.

Privlačen je že sam profil umetnika, ki na piedestal svoje ustvarjalne sle namesto kakšne feminilne muze postavlja razvpitega francoskega roparja iz sedemdesetih. Jacques Mesrine [žak mesrin], mojster preobrazb in pobegov iz različnih zaporov ter famozni sovražnik Francije št. 1, je glavna inspiracija za serijo razstavljenih skic Fabrovih hudomušnih metamorfoznih avtoportretov. Na ogled je obsežen video zapis umetnikovega pobega iz Louvra, tudi tisti del, ko si Fabre vzame zaporniku dostojno čik pavzo. Louvre, prispodoba za največji zapor na svetu, iz katerega skuša Fabre ubežati svoji lastni usodi že konstituiranega umetnika. Oblečen v iste obleke in zakrinkan z istimi brki, lasuljami in očali, kot nekdaj davno Mesrine, na koncu obleži pod streli revolverja.

A Fabre s tem ne romantizira podobe zločinca kot takega, daleč od tega. Večno povezavo med umetnikom in gangsterjem najde v sposobnosti njim nujne metamorfoze in nenehnega pobega ter strasti in ljubezni, ki sta Mesrina spremljali do smrti. Zanj ta gangster predstavlja homage anarhije ljubezni ter to, kar sam počne že več kot trideset let: »Skušam ubežati sistemu in biti hitrejši od sistema!«

Drugemu sklopu razstave diktirajo telesne tekočine, kri, švic in solze, s katerimi Fabre operira od poznih osemdesetih. Razstavljen je s krvjo napisan manifest umetnosti, ki pravi, da se na umetnost ne moreš navaditi. Ustvarjen v sklopu performansa Sanguis/Mantis, ki ga je oblečen v zarjavel viteški okvir z lastno krvjo pisal šest ur, dokler ni omagal in so ga odpeljali na urgenco. S tem je bilo delo zaključeno, manifest pa končan z besedami: »Vsak umetnik je žival zase, kot mornar po brodolomu.« Tretja video instalacija odkriva performans Virgin/Warrior z Marino Abramović. »V osnovi sva oba umetnika, verjameva v umetnost, zaupava umetnosti, zaupava v lepoto,« je na vodstvu povedal o svojem mladostniškem vplivu.

Pripis: Predstavo Droge so me obdržale pri življenju je Fabre ustvaril skupaj s svojim dolgoletnim prijateljem, plesalcem Anthoyjem Rizzijem. Ta je že nekaj let HIV pozitiven in se s takimi in različnimi tabletkami drži pokonci tudi izven meja svoje bolezni. Predstava, ki je precej ohola v koreografiji, s humornimi monologi o človeški zasvojenosti na takšne in drugačne načine ne skopari. Tipično za Fabra, da se znotraj določene družbene sfere secira celotna družba. Od potrošnje, bega iz realnosti in prekomerne pasivnosti do problematiziranja prestrogega omejevanja prepovedanih substanc. Težo izrečenega je na koncu razblinilo na tisoče milnih mehurčkov. Človeška narava je milni mehurček zase, ujeta v svojo največjo drogo - zaslepljenost.

Še en pripis: Dan po premierni izvedbi je Fabre sedel na desni strani balkona s svinčnikom in mikrofonom v roki in si med četrtkovo ponovitvijo skrbno delal zapiske. Na koncu, ko se je Rizzi že tretjič povzpel na oder in so se tisti milni mehurčki že davno razblinili, je glasno ploskal.
Z milnimi mehurčki se je omamljala Tina Dolinšek.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness