9. 2. 2023 – 13.00

Umetna inteligenca, antidelavska mašinerija

Audio file

Če je poslušalka oddaje trenutno registrirana na Zavodu za zaposlovanje, bo potencial za njeno zaposlitev ocenjeval algoritem, ki so ga razvili na Institutu Jožef Stefan. Podatke o brezposelni bo zbral iz preverljivih in javno dostopnih virov, ki bodo delovali kot verodostojen vpogled v njeno trenutno pozicijo na trgu dela. Če se bo v kratkem poskušala zaposliti v nemškem podjetju, bo, preden bo povabljena na razgovor, verjetno morala prestati dva preizkusa osebnosti in pregled življenjepisa. Tudi te tri preizkuse upravlja algoritem. Če službo išče v Avstriji, bo razporejena v eno od treh kategorij, ki opredeljujejo možnost za uspešno zaposlitev. Vanjo jo bo na podlagi spola, nacionalnosti, zdravstvenega stanja in časa, ko varuje otroke, uvrstil avtomatski sistem profiliranja. V primeru, da se bo poslušalka poskušala zaposliti v enem od Amazonovih Evropskih logističnih centrov …  

Te in podobne informacije o sistemskih implementacijah umetne inteligence, ki nevidno kroji vsakdanja življenja, zapolnjujejo stene galerije Aksioma. Umetnica Sanela Jahić je gradivo dve leti zbirala v Aksiominih produkcijskih okvirjih. Projekt se je zaključil z razstavo Pogled od nikoder, ki si jo lahko ogledate do konca februarja.

Kombinacije nič kaj oblikovanih besedil in arbitrarnih free stock portretov nekega državljana v prostoru vzpostavljajo močno sistematizirano, informacijsko okolje. Celotna razstavna infrastruktura v svetlobno in zvočno izoliranem prostoru, v katerem okna ne obstajajo, edina vrata pa se prikazujejo le kot namig, nam daje občutek, da vstopamo v matrico, izstop iz nje bo težavna naloga. 

Poleg kratkih informacij o različnih algoritmih, ki v clickbait maniri zgolj vzbudijo interes za nadaljnje raziskovanje, je osrednji praktični primer podjetje Amazon in sistem dela v tako imenovanih »centrih izpolnitve«. Samooklicana simfonija sodelovanja med roboti in ljudmi temelji na merljivih podatkih, ki jih ureja umetna inteligenca. Na osnovi meritev delavcem postavlja zahtevne minimume in norme ter aktivno ignorira vse nezaznavne, težje merljive komponente človeškega dela. Amazonova »simfonija« se za zaposlenega posameznika izkaže kot nasprotnik zverinskega kova. 

[Amazon]

Pravkar slišani globalnonovičarski material, ki je poslušalki nemara vsaj malo že poznan, lahko služi kot uvod pričevanjema dveh insajderk podjetja Amazon, ki govorita z dvojice zaslonov. Primerno umeščeni v že vzpostavljeno grafično mrežo omogočita podrobnejši vpogled v delovne pogoje pod taktirko algoritma. Pogledu obiskovalke se razkrije kontekst, v katerem tehnologija, ki sama po sebi ni fašističen pripomoček, tlakuje poti možnosti za biopopulizme in institucionalna izključevanja v že tako inherentno neenakopravnih delovnih pogojih. Razgali značilne pristope sistema algoritmov ‒ povzemanje, generaliziranje, objektiviziranje in optimiziranje ‒ prek katerih se algoritmi kažejo kot, ironično rečeno, naravne danosti. 

V tretjem videu so potrjeni gledalkini že obstoječi sumi. Ko umetna inteligenca izpolni fikcijsko fantazijo superiornega pregleda elementov množice, ki jo obravnava kot matematično entiteto, vzpostavlja tudi sistem neskončne paranoje. Glas video materiala ‒ ki pripada avtorju, kritiku in v projektu sodelujočemu raziskovalcu Danu McQuillanu  ‒, jo artikulira kot mehansko obliko teorije zarote. Umetno inteligenco razloži in prikaže kot formo družbenega nasilja. Pokaže pa tudi, da so v realiziranih sistemih algoritmov domači predvsem potenciali skrajne desnice. McQuillan je do umetne inteligence neposredno kritičen ‒ na njegovi spletni strani se takoj na vrhu izrisujejo velike črke gesla: We come to bury ChatGPT, not to praise it. S konstruktivno artikulacijo izpod McQuillanovega peresa je obiskovalka razstave opolnomočena – sedaj bolje ve, na kaj kazati, ko se bo debata naslednjič spletala okrog algoritmov.  

Navsezadnje pa Pogled od nikoder govor o pasteh sodobne mašinerije prepleta s potencialnimi kontrapunkti. Od kritike se počasi obrne k zrušenju mreže, takoj zatem pa se posveti gradnji alternativnega virtualnega sistema, ki bi v prihodnosti služil skupnemu dobremu. Takšno alternativo McQuillan imenuje poststrojna politika, njeno orodje pa je situirano učenje, ki se oddaljuje od generaliziranja podatkov nasproti vzajemni skrbi in navezanosti. V sodobnih grass roots mrežah solidarnosti vidi majhne razkrojevalce sistemskega algoritmiziranja in možnosti izmika pogledu brezobrazne mašinerije.

S tovrstnimi vzniki upora Jahić ozvoči osrednji del razstave, ki se postavlja nasproti stenskim definicijam algoritemskega nadzora. Na zaslonih so, prepletajoč se z intervjuji, prikazane eksperimentalno razgrajene tri de simulacije, ki orisujejo prostore, srčike grass roots akcij, delavskih gibanj in demonstracij. Eden izmed renderjev se izkaže za ofis, zbirališče delavcev poljskega Amazona. Umetničini sogovornici ‒ Amazonovi delavki ‒ poudarjata naraščajočo zavest delavcev, da so žrtve sodobne avtomatizacije globalnega kapitalizma. Pomemben pogoj tega zavedanja najdeta v dejstvu, da je njihovo delovno mesto ena največjih globalnih mrež, oblakov in povezav. Ta je sicer res bila ustvarjena v interesu kapitala, a predstavlja potencial za alternativne idejne pretoke. Uvidi, ki jih navajata, so hkrati tisti, ki se jih Bezos najbolj otepa. Povezovanje individualiziranih robotiziranih delavcev predstavlja grožnjo vzpostavljenim produkcijskim okvirjem, ideje o povezovanju pa so potencialne luknje v avtomatiziranih sistemih. 

Zadnje čase pogosto opažena fascinacija nad algoritemsko generiranimi vsebinami, tako v naivni kot institucionalni umetnosti, je na tokratni razstavi nadgrajena s kritičnim pristopom do tematike. Tehnologije ne uporablja zgolj kot pripomočka za namene osvetljevanja dejstev, temveč programira fikcijske renderje prihodnosti, ki je že tu. Tudi Sanela Jahić se je v zadnjih projektih lotevala kompleksnih virtualnih pojavov, delo se je odmaknilo od kinetičnih objektov, na katerih je prej temeljila njena umetniška praksa. Značilne so postale predvsem statistike, animirane grafike in mrežne simulacije. Zdaj redno sodeluje s strokovnjaki za programsko opremo in elektroniko in z analognimi in digitalnimi simulacijami osvetljuje družbene komponente avtomatiziranih tehnoloških sistemov. V predhodnem delu, naslovljenem The Labour of Making Labour Disappear, ki je bilo prav tako razstavljeno v Aksiomi,  je na podlagi podatkovne baze lastnega arhiva ustvarila algoritem, ki je razvil parametre za njeno bodočo ustvarjalnost. Projekt je bil realiziran kot velika infografika, docela statistična prezentacija izsledkov. Spraševali smo se, ali bo estetika prihodnjih umetničinih projektov ostala brezobrazna, kot tematizirani sistemi sami. Estetika infografik je kot slog sicer precej uveljavljena, je pa neprodušna za otipljivo izkušnjo, po kateri po ogledu dokumentarnih in brezbrižnih fri stok fotografij kar zahrepenimo.

Umetnica pa v mrežo informacij tokrat postavlja kamen spotike. Dobesedno, če se gledalka tako zatopi v vsebine na galerijskih zidovih, da ritensko trči vanj. Dva objekta, improvizirani strukturi iz bambusovih debel, raznobarvnih vrvi in mrež, vizualno in stilsko nenavadno izstopata. Preveč sta DIY, težko umestljiva, toliko bolj specifična od preostalega splošnega. Spotaknili smo se ob stolička, podpornika, nadzorna stolpa, ki na kraju protesta pred Amazonovim skladiščem ponujata naslonjalo in sedalo, konceptualno prepreko avtoritetam, navsezadnje pa omogočita pogled na množico in dovoljujeta kratek izdih v maniri pa saj nas je veliko. Dva objekta prevajata formalno dokumentarno vsebino v specifiko dogodka. Gledalki omogočita začutiti potencial upora, osvetlita vhod v Amazonove algoritemske mreže skozi zadnja vrata, tam, kjer se trga ena od mnogih niti. 

Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj